Skušnjava po moči: biti kakor Bog

POSLUŠAJ ČLANEK
O sebi mislimo, da smo dobri ljudje. Ne dvomimo v svojo dobrohotnost in pravičnost. Seveda je v tem zadovoljstvu s samim seboj nekaj slepote. Znamo biti velikodušni in nesebični, o tem ni nobenega dvoma, obenem pa smo nagnjeni k temu, da bi vse, kar ne izhaja iz nas, ironizirali in podcenjevali, razvrednotili in onemogočili. Tako kot znamo biti povezovalni, znamo biti tudi izključevalni. Za eno in drugo vedno najdemo priročne razloge in izgovore.

To, kar si drugi zamislijo, in nam želijo predstaviti, pogosto nočemo niti poslušati. Tudi če imajo drugi še tako koristne zamisli, se vanje neradi poglabljamo. Odpravimo jih s površno ugotovitvijo, da nemara ne gre za nič novega, za nič takšnega, kar že ne bi vedeli. Vse to največkrat ni res. Za vživljanje v druge malokdaj zberemo dovolj notranjih moči. Predvsem pa nimamo dovolj ljubezni, da bi vzljubili zamisli in pobude svojih bližnjih.

Temna stran našega srca nam dopoveduje: če ne moremo okolju, v katerem delujemo, dati pečata mi, ne bo nobene škode, tudi če vse propade. Če naj ne odločamo mi, naj ne odloča nihče. Za nami potop, si mislijo mnogi. Ali svet vodimo  mi, ali pa svet nima smisla. Če se podjetje, cerkveno občestvo, stanovanjska skupnost, lastna družina ne uravnavajo po naših predstavah, smo proti. Stvari imajo vrednost, če jim vrednost določimo mi. Kar je zunaj naše miselne in nadzorne orbite ni nujno, da obstaja. Objektivnega sveta ni. Je le svet, ki ga predeluje, vrednoti in klasificira naša zavest.

Ali gre v teh trditvah za pretiravanje? Ali smo res kaj drugačni kot sodobniki preroka Ezekijela, ki je deloval v letih med 592–571 pred Kristusom? Bog ga poslal k svojemu ljudstvu približno pet let prej, preden je babilonski kralj Nebukadnezar leta 587 pr. Kr. zavzel Jeruzalem in ljudstvo odpeljali v sužnost. Ezekijel je imel nalogo, naj ljudstvu pove: »Vi in vaši očetje se mi nenehno upirate, upirate vse do današnjega dne. Trmastega obraza ste in predrznega srca.« Upor Judov proti Bogu ni bil družbeni pojav, temveč duhovno stanje njihovih src. Samo posameznike je zanimalo, kaj hoče Bog, večina je sledila svojim zmedenim človeškim hotenjem.
Ljudje zavračamo vse, kar nismo mi, pa naj prihaja od Boga ali od bližnjega.

Zavračanje


Ljudje zavračamo vse, kar nismo mi, pa naj prihaja od Boga ali od bližnjega. Zavračanje ima le malokdaj racionalno podlago. V današnjem evangeliju smo slišali, kako so Jezusa zavrnili njegovo rojaki v Nazaretu. Nihče, ki ga je poslušal v domači shodnici, se ni potrudil, da bi ga razumel. Ustavljali so se pri samih obrobnih stvareh. Skušali so ga zmesti in utopili v številnih drobnarijah: zakaj nastopa, od kod mu ideje, kakšna je modrost, ki mu je dana, kdo so njegovi znanci in sorodniki, kakšen poklic opravljajo, kakšne namene ima itd. Pričakovali so, da se bo Jezus ob to, kar mu bodo navrgli, slej ko prej spotaknil, se zmedel in jim dal razlog za posmeh in končno zavrnitev.

Jezus je bil ob vsem tem seveda potrt. In kako ne bi bil, ko pa so njegov nastop nenehno prekinjali in vanj vnašali razdiralno skepso, s čemer so ga popolnoma onemogočili. Kmalu je videl, da nima prav nobene možnosti, da bi svojim sovaščanom v shodnici pri sobotni molitvi oznanil skrivnost Božjega kraljestva.

Pomislimo nase, kdaj smo nazadnje koga ignorirali, se mu pomilovalno posmehovali, njegovo razmišljanje z nepotrebnimi vložki prekinjali in ironizirali, in ga s tem razorožili, da ni mogel opraviti tistega, kar bi lahko, in povedati tistega, kar bi v danem trenutku lahko povedal v korist vseh.

Poglejmo nekaj primerov iz preteklosti, s kakšnimi sprijenimi tehnikami so nekateri izločali druge, da so se potem dokopali do vpliva in oblasti. Sredi 19. stol. je Karl Marx med potovanjem po Belgiji, bivanjem v zahodnonemškem Aachenu in med vožnjo z ladjo po Renu, pisal svojemu prijatelju Friedrichu Engelsu v Manchester. V njem je izpovedal svojo ogorčenost, kako bo prek komunistične internacionale zagrozil nemškim škofom, ki so se zavzemali za pravice delavstva.

Komunistična internacionala si je že takrat prisvajala delavstvo in se postavljala v vlogo edinega rešitelja in zastopnika delavstva nasproti delodajalcem. Ketteler, škof v Mainzu, je takrat na različne načine organizirano pomagal izkoriščanim delavcem. Ker pa ni pripadal komunistom, ga je Marx v omenjenem pismu skupaj z drugimi duhovniki, ki so sodelovali z njim, in so se v ta namen zbrali na kongresu v Düsseldorfu, imenoval »farški psi« (dr. Anton Stres, Marksistična kritika religije, Duha ne ugašajte, Zbornik predavanj s teološkega tečaja o aktualnih temah za študente in izobražence 1978–1979).
Zmaga na veliki meddržavni nogometni tekmi je na ravni emocij podobna zmagi v vojni, ko zmagovalec zagospoduje poražencu.

Komunistom vse


Po tem Marxovem vzorcu so delovali tudi slovenski komunisti med drugo svetovno vojno, ko so monopolizirali odpor proti okupatorju, vse seveda z namenom, da so lahko po vojni z ugrabljeno legitimnostjo z zakoni onemogočili in prepovedali vsakršno politično, kulturno, športno, dobrodelno ali katerokoli drugo dejavnost, ki ni bila pod njihovim nadzorom. Po zmagi revolucije so si z nacionalizacijo podjetij, pregonom ali pobojem njihovih dotedanjih lastnikov podredili tudi gospodarstvo.

Vse, kar je važno, pripada nam, zato smemo mi, komunisti, kot avantgarda, seveda namišljena, vse voditi in usmerjati. Ta težnja ni bila le posebnost komunistov, ampak je po izvirnem grehu v jedru vsakega človeka, česar se vse premalo zavedamo. Strast, da smo prav mi središče vsega dogajanja, je univerzalna. Osredotočenost nase je po grehu habitus vsakega izmed nas, značilnost vseh ideologij, ne le marksizma, pa tudi vseh narodov. V nekaterih narodih, ne le v nacistični Nemčiji in fašistični Italiji, se je nacionalistična ideologija, ki povzdiguje lastno nacijo in njene prednostne pravice, razrasla do strašljivih višin.

V začetku 90. let je na študijskih dnevih v Dragi pri Trstu gostoval znani hrvaški intelektualec, sedaj že pokojni Vlado Gotovac, ki je imel zelo drzno predavanje o Rusih. Govoril je, da Rusi sebe doživljajo kot mesijanski narod, zato je vse, kar naredijo, na nek način sveto. Tudi vojna, ki jo bojujejo Rusi, je sveta vojna, zato jim zmaga pripada vnaprej, kajti ideali Rusov niso enaki idealom drugih, navadnih narodov, ampak so božanske narave. V primeru, da bi Rusi veliko vojno izgubili in ne bi več mogli voditi drugih, bi svet izgubil smisel. Ali vladamo mi, Rusi, ali pa naj svet ne obstaja.

Ta vzorec obnašanja, ki ga narekuje greh v nas, se vedno znova manifestira tako na osebni kot na kolektivni ravni in ni posebnost Rusov. Je skušnjava slehernika.

Žal tako, kot je razmišljal Gotovac, ne čutijo samo posamezni Rusi, ampak posamezniki in skupine v vseh narodih. Vsi narodi hočemo biti nekaj izjemnega in imeti edinstveno mesto v svetu. Ta volja po moči, po veličini našega naroda, se kaže tudi v športu, zlasti v kolektivnih športih, in še posebej v nogometu, kar je očitno zlasti te dni, ko poteka svetovno prvenstvo v nogometu v Rusiji. Zmaga na veliki meddržavni nogometni tekmi je na ravni emocij podobna zmagi v vojni, ko zmagovalec zagospoduje poražencu. Državna zastava in himna preplavljata čustva in vabita na bojni pohod, da bi postili srce na zelenici, kot v čustvenem zanosu ponavljajo člani državnih reprezentanc.

Edwin Moses (r. 1955), ameriški tekač na štiristo metrov ovire, je nekoč rekel, da so olimpijske igre nadomestek za svetovno vojno, saj se v športu prebujajo podobne osvajalne strasti kot v vojnih spopadih.

Biti kakor Bog ...


Po teh primerih iz zgodovine se vrnimo k Ezekijelu. Kaj je bil razlog trme in upornosti, ki jo je grajal prerok Ezekijel? Ne to, da bi bile Božje zahteve pretežke, še manj, da bi Bog hotel kaj nesmiselnega, ampak zopet isti problem kot pri Adamu in Evi, ki sta hotela biti kakor Bog. Midva, Adam in Eva, hočeva sama  odločati o vsem, nikogar ne trpiva nad seboj. Žene naju neustavljiva nevoščljivost, zato ne trpiva, da bi kdo veljal za pametnejšega od naju, boljšega od naju, uspešnejšega od naju. Kajti midva sva vse, svet pripada nama, drugi lahko obstajajo, če nama priznajo primat. Kdor nama tega ne prizna, je najin sovražnik, ki se mora nama ali podrediti, sicer si zasluži izbris.

Prav takšen, kot smo z več primeri opisali, je bil sv. Pavel. V drugem berilu nam priznava svojo prevzetnost. In takšen bi ostal. Še naprej bi druge zaničeval in jim vsiljeval svoj prav.  Gospod se ga je na nenavaden način usmilil. Najprej ga je vrgel s konja, in ko je hotel biti po spreobrnjenju spet »ta glavni«, mu je bil dan trn v meso. Nikoli ni povedal, kaj je bil ta trn, kaj ga je bolelo in hromilo vse nadaljnje življenje.

Trn ga je vsak dan znova prizemljil, da ni mogel letati nad drugimi. Njegova moralna in telesna šibkost je bila njegova ranljivost. In ko je bil na tleh, psihično in telesno, nerazumljen in preganjan, se je z vsem svojim ranjenim bitjem obračal h Gospodu in doživljal, kako je nanj po njegovi milosti prihaja skrivnostna Božja moč.

Iz tega izkustva je zapisal tri nesmrtne stavke, ki naj jih vsak od nas zna na pamet in si jih ponovi večkrat na dan. »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabosti. Ponašal se bom s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč« (2 Kor 12,9).

Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30