Skrivnostne relikvije: Kristusove podobe na prtih in platnih (5. del)

Skozi zgodovino se je ohranilo več podob Kristusa, ki jih domnevno ni naredila človeška roka, ampak je njihova pojavitev čudežna. Vse do danes so bile takšne podobe vir mnogih razprav, dvomov, preiskav ter špekulacij.

Danes za podobo Kristusovega obličja sicer najbolj velja tista, odtisnjena na Torinskem prtu (o katerem je bilo govora v prejšnjem članku), vendar poleg te najbolj znane obstajajo tudi nekatere druge.

Sudarij iz Ovieda

Prtič iz Ovieda (tudi Sudarij iz Ovieda) je manjši kos blaga, ki meri 84×53 cm. Prekrit je s krvavimi madeži in naj bi bil prtič, s katerim so pokrili Jezusovo glavo po njegovi smrti na križu, kar je tudi omenjeno v Janezovem evangeliju (Jn 20, 6-7). Hranijo ga v Cámara Santa v katedrali San Salvador v španskem Oviedu.

Na samem prtiču sicer ni viden odtis obraza, je pa na njem vidnih več madežev krvi, ki naj bi se po mnenju nekateri strokovnjakov ujemali z ranami, ki jih lahko vidimo na Torinskem prtu ter da sta bili obe tkanini uporabljene za isto osebo.

Mandilion

Mandilion oziroma Podoba iz Edese je prt, na katerem se je, po izročilu, v starodavni Edesi čudežno pojavila Jezusova podoba. Legenda je povezana s kraljem Abgarjem, ki je zbolel in poslal Jezusu pismo, naj ga pride ozdravit. Ta mu je odgovoril, da sam ne bo mogel priti in da ga bo namesto njega obiskal eden od njegovih učencev, ki je s seboj prinesel Kristusovo podobo, naslikano na prtu.

Šlo naj bi za prvo oziroma najbolj avtentično ikono v zgodovini krščanstva in hkrati zgled za kasnejše upodabljanje Jezusa, po kateri so se nato zgledovali ostali ikonopisci. O njej so pisali prvi cerkveni očetje, danes pa se za naslov resničnega Mandiliona potegujeta dve podobi.

Prva je Sveto obličje iz Genoe, ki je shranjeno v cerkvi San Bartolomeo degli Armeni v mestu Genoa v severni Italiji. Drugo takšno obličje pa je podoba iz San Silvestra, ki se danes nahaja v Vatikanu.

Nekateri strokovnjaki pa menijo, da se zgodovinski viri v resnici nanašajo na Torinski prt in ne na katerikoli izmed teh dveh tradicionalnih podob.

Veronikin prt

Gre za kos blaga, s katerim je Veronika Kristusu med križevim potom obrisala pot z obraza. Legenda pravi, naj bi se ob tem na prtu odtisnil njegov obraz. Danes obstaja več takih prtov, za katere trdijo, da gre res za pravi, avtentični Veronikin prt.

Zgodovina glede prta ni preveč jasna, saj naj bi ga po kasnejših zapisih v Vatikanu hranili že v osmem stoletju, vendar ga viri iz tistega časa ne omenjajo. Iz zapisov romarjev je bil tako prt v Vatikanu na ogled zagotovo šele v 11. stoletju.

Po nekaterih podatkih naj bi bil prt uničen v času plenitve Rima leta 1527, po podatkih drugih avtorjev pa je prt to nemirno obdobje preživel. Vsekakor so po tem nastale številne kopije in reprodukcije te relikvije, ki so se razmnožile do te mere, da je Vatikan najprej prepovedal njihovo izdelavo, nato pa jih je papež Urban VIII dal celo uničiti.

Eden izmed prtov je tako danes shranjen v baziliki sv. Petra v Rimu, vendar se mu v zadnjem stoletju ni posvečalo veliko raziskav ali pozornosti, tako da njegova avtentičnost ni jasna.

Ena od kopij prta iz leta 1617 se nahaja na Dunaju, in sicer v palači Hofburg, kjer so shranjeni sveti ter posvetni zakladi Habsburžanov. Dva izmed prtov se nahajata v Španiji, in sicer eden v samostanu v mestu Alicante, drugi pa v katedrali v Jaénu v Andaluziji. Za slednjega domnevajo, da je nastal v 14. stoletju na območju Siene.

Podoba iz Manopella

Leta 1999 so v kapucinskem samostanu v majhnem italijanskem mestu Manopello odkrili še en prt s podobo Kristusa, ki naj bi se v že omenjenem samostanu nahajal že od leta 1660.

Zagovorniki mnenja, da gre za resnični Veronikin prt, trdijo, da se podoba ujema s tisto na Torinskem prtu ter z krvnimi madeži na prtiču iz Ovieda.