V tretjem delu člankov o tem, kam vse je Božja pot odpeljala prve Kristusove učence, katere kraje so obiskali in kje se nahajajo njihovi posmrtni ostanki, pozornost posvečamo apostolom Judi Tadeju, Matiju in Janezu, zanimalo pa najs je tudi, kam je po Kristusovi smrti in vstajenju pot zanesla Marijo Magdaleno.
Juda Tadej
Juda Tadej, v nekaterih virih znan tudi kot Juda, Jezusov brat, je skupaj z apostolom Bartolomejem zavetnik Aramejske apostolske Cerkve in je tudi zavetnik Armenije.
Po tradiciji naj bi Juda Tadej oznanjal evangelij v Judeji, Samariji, na območju Sirije, Mezopotamije in Libije, domnevno pa naj bi obiskal tudi Bejrut (današnji Libanon) in Edesso (Grčija).
Čeprav za Apostola Armenije velja sv. Gregor Razsvetljitelj, ki je leta 301 krstil armenskega kralja Tiridatesa III, za prva prinašalca vere v ta prostor veljata apostola Juda Tadej ter Bartolomej. Zaradi tega sta tudi oba zavetnika Armenske apostolske Cerkve.
To, da je na območju takratne Armenije delovala krščanska skupnost, je razvidno tudi iz zgodovinskih virov. Že okoli leta 200 je latinski apologet Tertulijan iz Kartagine potrdil, da tam obstaja skupnost kristjanov, iz leta 254 pa obstaja pričevanje o pismu armenskega škofa Mithrozanesa.
Po izročilu naj bi Juda Tadej umrl mučeniške smrti okoli leta 65 v Bejrutu skupaj z apostolom Simonom Zelotom, in sicer naj bi bila po pripovedovanju legend oba obglavljena.
Po njegovi smrti so njegovo telo prepeljali v Rim, kjer njegove posmrtne ostanke še danes najdemo v vatikanski Baziliki svetega Petra.
Po drugem izročilu naj bi njegovi posmrtni ostanki ostali v armenskem samostanu, ki se je nahajal na otoku jezera Issyk-Kul (današnji Kirgizistan), kasneje pa naj bi jih prenesli v samostan v gorovju Pamir (danes Kirgizistan in Tadžikistan).
Apostol Matija
Matija, ki so ga apostoli izbrali, da bi nadomestil Judo Iškarijota, je bil skupaj z enajstimi prvotnimi apostoli prisoten ob prihodiuSvetega Duha (Binkošti), več o njegovem delovanju pa v kanoničnih knjigah Svetega pisma ni zapisanega.
Tudi drugače je o njegovem delu precej malo znanega. Ena izmed tradicij, ki velja v Grčiji, pravi, da je oznanjal delo predvsem v Kapadokiji (danes Turčija) ter na obalah Kaspijskega morja.
Po pisanju vzhodnega cerkvenega zgodovinarja Nikeforja iz Carigrada (okoli 1320) naj bi Matija oznanjal evangelij v Judeji in v delu tedanje Etiopije (danes v Gruziji), nato pa naj bi bil do smrti kamenjan. O tem, da je Evangelij oznanjal »kanibalom v Etiopiji«, govorijo tudi druge legende in viri.
Tretja izmed legend govori o tem, da naj bi bil Matija kamenjan v Jeruzalemu, nato pa naj bi ga tam obglavili. Teolog Hipolit Rimski (3. stoletje) pa piše, da je Matija umrl v Jeruzalemu zaradi starosti, torej naravne smrti.
Njegovi posmrtni ostanki naj bi se nahajali v Nemčiji, in sicer v Samostani sv. Matije v Trierju. Tja je njegove relikvije prinesla sv. Helena, mati cesarja Konstantina I. Velikega, ki je odšla na romanje v Palestino, da bi tam našla relikvije resničnega Kristusovega križa.
Po grški tradiciji naj bi bili posmrtni ostanki apostola Matije shranjeni v gradu Gonio-Asparos v današnji Gruziji.
Apostol Janez
Janez naj bi bil edini apostol, ki je umrl naravne smrti, zaradi starosti. Bil je voditelj cerkve v Efezu, tradicija pa pravi, da je tam v svojem domu skrbel za Marijo, Jezusovo mater.
V času Domicijanovega preganjanja kristjanov je bil izgnan na otok Patmos, kjer je napisal tudi zadnjo knjigo Nove Zaveze – Razodetje. Tertulijan (rimski krščanski pisec, 2. stoletje) je zapisal, da so ga na Patmos izgnali po tem, ko so ga v Rimu vrgli v kotel vrelega olja, iz katerega je prišel nepoškodovan. Zaradi tega čudeža naj bi se celotno občinstvo v Koloseju, kjer se je to zgodilo, spreobrnilo v krščanstvo.
Ker naj bi bil najmlajši izmed apostolov, naj bi bil tudi zadnji izmed njih, ki je umrl. In sicer naj bi umrl zaradi starosti po letu 98 v Efezu.
Njegov grob naj bi se po izročilu nahajal v Selucku, mestu v okolici Efeza (današnja provinca Izmir v Turčiji).
Marija Magdalena
Po tradiciji vzhodnih Cerkva naj bi Marija Magdalena skupaj, z Marijo živela v Efezu, kjer naj bi tudi umrla. Njeni posmrtni ostanki naj bi bili leta 886 preneseni v Carigrad, kjer so se ohranili do današnjih dni.
Medtem ko so prvi zahodnokrščanski viri podpirali to vzhodno tradicijo (Gregorij iz Toursa, 6. stoletje), se je v srednjem veku razmahnilo verovanje, da je Marija Magdalena po Kristusovi smrti odpotovala v južno Francijo, kjer je tudi umrla.
To prepričanje se je najprej začelo v Provansi. Legenda pravi, da je Marija Magdalena svoja zadnja leta preživela prav tam, in sicer v samoti, kjer se je postila in pokorila za svoje grehe. Po francoski tradiciji je tako Marija Magdalena s čolnom prečkala Mediteran ter se s sopotniki izkrcala v bližini Arlesa, na mestu, ki danes nosi ime Saintes-Maries-de-la-Mer.
Od tam je odšla v Marseille, kjer je v krščanstvo spreobrnila celotno Provanso. Pokopali so jo na kraju, kjer danes bazilika sv. Marije Magdalene, kraj pa se imenuje Saint-Maximin-la-Sainte-Baume.
Njene relikvije so najprej začeli častiti v samostanu sv. Magdalene v Vézelayu v Burgundiji okoli leta 1050, kamor naj bi jih iz groba v Provansi prepeljali leta 771. Vendar so leta 1279 na kraju, kjer naj bi bila prvotno pokopana, začeli z izkopavanji, v katerih so odkrili posmrtne ostanke, ki naj bi bili njeni, in sicer so bili ti še nedotaknjeni, ob njih pa je bila razlaga, zakaj so bili skriti.
Na tem mestu so nato zgradili baziliko sv. Marije Magdalene, ki je nato začela v priljubljenosti prekašati Vézelay. Od takrat sta obe svetišči med seboj tekmovali, katero ima resnične posmrtne ostanke tudi tako, da sta popisovali mnoge čudeže, ki naj bi zagotavljali avtentičnost svojih relikvij.
Še ena legenda pa govori o tem, da naj bi na poti po Mediteranu Marija Magdalena zaradi brodoloma pristala na Malti, kjer je v mestih Dingli, Rabat, Madliena in Valeta njej posvečeno več kapel in cerkva.
