Skrivnost presežne ljubezni

Milan Knep
12

    Jezus je z znamenji in čudeži, ki jih je delal in z besedami, s katerimi je razlagal Božje kraljestvo, silno privlačil množice. Ljudje so množično drli za njim. Obkrožen z občudovalci je na cvetno nedeljo na osličku prijezdil v Jeruzalem.

    Podobno je bilo v prvem letu njegovega javnega delovanja. Potem, ko se je s čolnom prepeljal na drugo stran Genezareškega jezera, je šla množica po suhem za njim okoli jezera. Jezus se jim ni skril, pač pa jih je zbral na griču, v Kafarnaumu, v idilični vasici na obali Genezareškega jezera. Govoril jim je o kruhu življenja. Zdelo se je, da ljudje povsem razumejo, kar jim govori o mani v puščavi in da oznanilo brez večjih zadržkov tudi sprejemajo.

    V nekem trenutku je pogovor med Jezusom in množico zastal in se sprevrgel v negodovanje. Poslušalci so napeli ušesa in se spraševali, ali prav slišijo. Jezus je namreč izrekel zelo nenavadne besede, kakršnih še niso slišali: »Jaz sem kruh življenja, ki je prišel iz nebes.« Niso mu postavili nobenega dodatnega vprašanja, kako to misli. Ali misli dobesedno, ko trdi, da je prav on kruh življenja, ki je prišel iz nebes? Polni ogorčenja so ugovarjali: ‘Ti si vendar tesarjev sin. Tvojega očeta in mater vsi poznamo, torej si eden iz med nas, zakaj potem govoriš, da si kruh, ki je prišel iz nebes‘ (prim. Jn 6,42).

    Vse, kar je Jezus še povedal v pojasnilo, je bilo zaman. V hipu so pozabili na vsa ozdravljenja, ki so jim bili priča zadnjih nekaj dni, popolnoma so razvrednotili čudež pomnožitve kruha. Niti na misel jim ni prišlo, da bi naredili povezavo med pomnožitvijo kruha in kruhom življenja.

    Veliko let lahko delamo plemenite stvari, a je dovolj le ena napaka, ki jo ljudje pograbijo in že lahko izničijo pomen in vrednost vseh naših preteklih naporov in velikodušnosti.

    To, kar se je zgodilo Jezusu, tudi nas postavlja na realna tla, naj se ne zanašamo ne na pretekle zasluge ne na prepričevalno moč argumentov. Veliko let lahko delamo plemenite stvari, a je dovolj le ena napaka, ki jo ljudje pograbijo in že lahko izničijo pomen in vrednost vseh naših preteklih naporov in velikodušnosti. Potem tudi argumenti ne zaležejo več, ker jim nihče več ne prisluhne. Več argumentov, ki jih kdo ima za svoj zagovor, bolj gredo ljudem na živce. Tudi naj se ne zanašamo na potrpežljivost in iskrenost ljudi, kajti bolj jim je do ugodja kot do resnice.

    Kljub tem dejstvom Jezus pri obrazložitvi svojega oznanila ni popustil. Teh, ki so bili takrat z njim v Kafarnaumu, sicer ni prepričal, a je pridobil nepregledne množice drugih, tudi nas, ki mnogo stoletij pozneje prebiramo njegove besede.

    V evharistiji se začenja prenova stvarstva

    Današnji evangelij nas navaja na razmislek o vzrokih, zakaj so ljudje pred Kafarnaumom tako lahkomiselno zavrnili Jezusovo besedo o kruhu življenja in zakaj se ljudje danes tako brezbrižno in površno vedemo do kruha življenja?

    Švicarski puščavnik Nicolas Buttet – rojen leta 1961, prej pravnik in poslanec v francoskem delu Švice, od leta 2003 duhovnik – odgovarja: razlogov za majhno gorečnost do Jezusa v evharistiji je več. Najprej globina skrivnosti, a ne v tem smislu, da bi bila ta skrivnost zapletena in težko razumljiva, pač pa je kruh življenja globoka skrivnost zato, ker pomeni preobrat celotnega vesolja, pravi puščavnik Buttet. In dodaja: v evharistiji se začenja prenova celotnega stvarstva. Kruh prihaja iz zemlje; ko je posvečen, je preobražen v ljubezen in neminljivo življenje.

    Ta preobrazba je nevidna našim očem. Toda nevidna je, denimo, tudi preobrazba premoga v toploto. Če smo blizu kurišča preobrazbe sicer ne vidimo, jo pa čutimo. Če pa smo od kurišča oddaljeni, preobrazbe ne vidimo in ne občutimo. Zato Buttet opozarja, da je naša pozornost preveč osredotočena na majhno hostijo, zaradi česar pomislimo, da to, kar duhovnik dvigne pred naše oči, res ne more biti kaj posebnega (prim. Nicolas Buttet, Evharistija, ljubezen svetnikov, Založba Emanuel d. o., Ljubljana 2010, str. 5–9.

    Toda to je pogled oči, pravi Buttet. Kaj v resnici naše oči vidijo o celotni resničnosti vesolja? To, kar lahko vidimo z očmi, tudi če gledamo skozi največji teleskop, ni skoraj nič, niti milijoninka tega, kar v resnici obstaja. Zato Buttet poudarja: tudi če naši čuti na hostiji ne odkrijejo ničesar, nam naša vera daje občutek za celoto in vedenje o celoti vsega. Z vero vidimo mnogo več kot z očmi, prepričani pa smo ravno obratno, pravi Buttet. Vera je odprtost za sprejemanje vse resničnosti stvarstva in Boga, v oči pa lahko pride le zelo majhen delček vsega, kar je.

    Vera je odprtost za sprejemanje vse resničnosti stvarstva in Boga, v oči pa lahko pride le zelo majhen delček vsega, kar je.

    Zakaj smo hladni?

    Ni čisto logično, da se ljudje zadovoljijo s tem, kar jim pove empirična znanost. Če namreč nimamo vere, izgubimo celoto. Kajti tisto, kar sodi k celoti, tisto, kar moramo upoštevati, niso samo stvari, ki jih preučujemo v laboratorijih, ampak sodijo k celoti tudi duhovne in etične resničnosti, ki so znanosti nedostopne, za naše življenje pa so bistvene.

    Ponižen poklek pred hostijo je varovalka, da s svojo človeško preobrazbo sveta – sveta ne uničimo, ampak dopustimo Bogu, da preobrazbo v svoji vsevednosti in ljubezni izpelje on sam. In »živi kruh iz nebes« je prostor te preobrazbe, ki se že dogaja.

    Drugi razlog, zakaj so mnogi pred Najsvetejšim zakramentom povsem hladni, je neznanje. Otroci gredo danes k prvemu sv. obhajilu v tretjem razredu. V treh letih priprave spoznajo skrivnost sv. maše samo površinsko. Premalo upoštevamo, da v otroštvu, ko dejansko še nimamo razvitega notranjega duhovnega življenja, v resničnost evharistije ne moremo polno vstopiti. Tako da je verouk za mnoge celo ovira, pravi Buttet, ker mislijo, da vero s tem, kar so slišali pri verouku, poznajo, a je v resnici ne. Otrok sicer ima občutek za skrivnost in mu ta vidik evharistije ni tuj, vendar otrok ne umeva, kako se skozi evharistijo preobraža celotno stvarstvo.

    Presežna ljubezen

    Tudi mnogi zakonci pogosto ne opazijo, da se odnos med njimi odvija povsem na površini. Ne opazijo zato, ker ne vedo, v čem je bistvo rasti zakonske ljubezni. Krščanska vera zakonskim parom pomaga najprej s tem, da jih uvaja v presežno ljubezen. O tej ljubezni pari dandanes ne vedo veliko. Veliko slišijo in berejo o partnerski komunikaciji, o čustvih in stiku s seboj ter o ozaveščanju tega, kar se jim dogaja. Presežna ljubezen vse to upošteva, a je hkrati onstran vsega tega. Izhaja namreč iz tistega vira presežne ljubezni, s katero je Kristus ljubil svojo nevesto, Cerkev, za katero je dal sam sebe.

    Prvi hip nas lahko takšen govor o ljubezni spravi v nejevoljo,  ker mislimo, da je ne razumemo in je zato tudi nismo zmožni. V resnici nas presežna ljubezen še kako zanima, ker vsi pari hrepenijo po ljubezni, ki nikoli ne mine, po ljubezni, katerih plamenov ne morejo pogasiti niti visoke vode, kot pravi Visoka pesem.

    Odgovora na hrepenenje po presežni ljubezni pa ne najdemo v sebi, ker smo nestanovitni, ampak ga lahko najdemo, tako verujemo kristjani, samo v Kristusu. Zato bi moralo biti osnovno vprašanje vsakega zakonskega para, kaj naj stori, da bo Kristus navzoč v njunem čutenju, mišljenju in v vsem drugem, kar živita iz dneva v dan. Ali drugače: kje naj se torej hrani ljubezen med zakoncema? Tisti, ki lahko zares trajno omogoča rast zakonske ljubezni, da ohranja v sebi prvine neminljivosti, je isti kot pred Kafarnaumom, torej tisti, ki je takrat rekel in ki danes znova ponavlja: »Jaz sem kruh življenja.«

     Par, ki misli, da dovolj dobro funkcionira, in zato ne potrebuje posebne poglobitve, je že s tem prepričanjem na poti rutine in usihanja.

    Par, ki misli, da dovolj dobro funkcionira, in zato ne potrebuje posebne poglobitve, je že s tem prepričanjem na poti rutine in usihanja. Odnos med zakoncema je velika skrivnost, pa ne toliko zaradi zapletenosti značajev in kakšnih drugih povsem psiholoških razlogov, pač pa zato, ker se v zakonskem odnosu srečujeta dve duši, dve skrivnostni vesolji, ki se preustvarjata v eno telo, kot pravi Sveto pismo.

    To globinsko preustvarjanje dveh oseb, moža in žene, v edinost duše in telesa, ni identično s tem, kar o tem pove psihologija, sega namreč v območje, kamor sega samo Božji Duh, tisti Duh, ki navaden kruh posveti v Jezusovo telo in Kri, ki vidno materijo preoblikuje v večno Božjo ljubezen, ki človeško ljubezen in njegov eros preustvarja v agape, v karitas, v ljubezen s kakršno Kristus ljubil svojo Cerkev.

    Ob tem, ko mož in žena v Bogu postajata eno, ohranjata svojo individualnost, kot se božja in človeška narava v Kristusu ne zlijeta v novo enotno naravo, pač pa obe naravi ostajata razločeni in vendar eno.

    Neznanje o evharistiji, pravi Buttet, je eden od usodnih razlogov, zakaj živimo mimo neprecenljivega daru sv. evharistije.

    Kruh po posvetitvi prehaja v neskončne razsežnosti bivanja, h kateremu smo povabljeni. Ljudje pa radi vse skrčimo na to borno, kar nam je dano videti z očmi. Zato sv. Pavel na Areopagu v Atenah nagovarja poslušalce: »Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas« (Apd 17,26–27).

    Pri tej sv. maši se približajmo kruhu življenja z vero, s pogledom na Kristusa. Morda že danes, morda kdaj pozneje, nas bo presvetlila duhovna gotovost, da je evharistija kruh, ki prihaja z nebes. Zato kdor njega uživa, ne mrje. »Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51).

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 12

    1. Morebiti pa homoseksualne zveze le niso samo napaka narave.

      Kaj pa, če se v njih res skriva pravi vir čiste in neoskrunjene ljubezni?

      Mi smo pa tako potrebni le ljubezni in ne naraščaja.

      • ljudje, ki so tako obsedeni z homoseksualci kot je tale trdota 7, so skoraj vedno sami prikriti homoseksualci.. al pa taki, ki bi, pa si ne upajo, ker kaj bodo pa sosedje rekli..

        • Če mački stopiš na rep, zacvili, je pravšen odgovor na tvojo pripombo, s katero me vsakič počastiš, ko rečem kako okroglo o nenaravnih spolnih praksah.

          Še pomisliti si ne upam, da ne bi ti stopil v bran sprevrženi homoseksualnosti..

        • kaj ces.. statistika tako pravi.. najbolj glasne antigej ljudi se vedno v koncni fazi dobi kje na kakem javnem wc-ju v objemu…

          taki ste..

        • Nevidni, tam sva se prvikrat srečala, vendar si bil že zaseden.

          Jaz pa neučakan, sem se podal na železniško postajo, kjer čakajo na vlak tudi poskočna dekleta.

    2. “Veliko let lahko delamo plemenite stvari, a je dovolj le ena napaka”
      vse odvisno od “napake”… al je napaka al je pa kriminalno dejanje..

      “Teh, ki so bili takrat z njim v Kafarnaumu, sicer ni prepričal,”
      seveda da ne.. je le prišel iz njihovih vrst, in bleferji niso nikoli uspesni doma.. samo v tujini.. ko lahko zakrijejo svojo obicajnost.. in stoletja kasneje.. je ta obicajnost lepo zakrita in popeglana..

      “pač pa je kruh življenja globoka skrivnost zato, ker pomeni preobrat celotnega vesolja,”
      ja.. ta klasični centrizem zemlje.. zemlja je v centru vesolja.. kar se pri nas zgodi, to vpliva na vse ostalo… pa naj si far malce pogleda slike ki nam jih astronomija ponuja..

      “Toda nevidna je, denimo, tudi preobrazba premoga v toploto.”
      zgleda da far ni nikoli pogledu v peč..

      “na majhno hostijo, zaradi česar pomislimo, da to, kar duhovnik dvigne pred naše oči, res ne more biti kaj posebnega”
      kruh si in kruh ostanes.. so govoril kler v luthrovem času v latinščini pri masi v rimu..

      ” niso samo stvari, ki jih preučujemo v laboratorijih, ampak sodijo k celoti tudi duhovne in etične resničnosti”
      lep veznik “in”.. duhovne in etične resničnosti.. etika da ni dosegljiva znanosti? ne bi rekel.
      pa si poglejmo se “duhovne”.. le kaj je duhovno? še ena bulšit beseda ki v bistvu nič ne definira, nic ne pove..
      tlele sm našel eno definicijo.. https://duhovnost.eu/slovar/duhovno/ in je res boga.. karkoli lahko notr das in je “duhovno”.. in nas pripelje so “višjega” stanja.. pa dajte no.. pa komu vi blefirate..

      “Premalo upoštevamo, da v otroštvu, ko dejansko še nimamo razvitega notranjega duhovnega življenja, v resničnost evharistije ne moremo polno vstopiti.”
      in.. boste premaknili to v odraslo dobo al boste se naprej idokntriniral otroke? ko se niso dovolj mentalno razviti, da bi lahko sami razmislili o kaki stvari…

      “Krščanska vera zakonskim parom pomaga najprej s tem, da jih uvaja v presežno ljubezen. O tej ljubezni pari dandanes ne vedo veliko.”
      ne vejo.. ker tudi vi farji ne veste o tem nic.. niste poročeni, in vendar si upate blefirat o tej zadevi.. da lahko vtaknejo svoj lastni interes v to zadevo.. da se vzgoji nove vernike..

      “Ob tem, ko mož in žena v Bogu postajata eno, ohranjata svojo individualnost, kot se božja in človeška narava v Kristusu ne zlijeta v novo enotno naravo, pač pa obe naravi ostajata razločeni in vendar eno.”
      si eno, nisi eno in vendar si eno.. kak lepo napisan bulšit..

    3. Zelo dobro tokrat, gospod Knep!

      Samo en delček bi komentiral, glede ene same napake, ki uniči vse: papež Frančišek je bil izjemno sprejet od sveta, a njegov in Merklin PADEC se je neizogibno in nepopravljivo zgodil, ko sta povabila milijone muslimanov v Evropo, pod izgovorom lažne ljubezni. S tam sta napadla IDENTITETO kontinenta, zavrla Božjo voljo širjenja evangelija, kajti tam, kjer se širi islam, je evangeliju peklensko. Vse dobro je bilo torej zaman: končni rezultat je njun predpekel. Enako je z duhovniki, ki po vseh svetih mašah in hostijah spolno napadajo otroke. To je katastrofa in tudi zato je vera naroda vse bolj plehka.

      Zato je nujen korak nazaj h korenini.

    4. NEVIDNI je ime – NEVERNI pa verjetno priimek. Njegove komentarje pa štejem – kot nevredne.

      Gospod Knep ima globoke prispevke in tudi tokrat pusti široko razmišljanje. Ljudje med delom seveda delamo tudi napake.

      Toda, ko nekoga NEGIRAMO bi bilo res POTREBNO, da stehtamo in pretehtamo vse njegove dosežke in vrline, ter njegove napake.

      Če je vrlin več kot napak, ga lahko ocenimo kot POZITIVNO in “sončno” osebo.

      • “Njegove komentarje pa štejem – kot nevredne.”
        moj prvi komentar ima listo njegovih izjav iz clanka.. in zraven napako, ki jo je storil.. če mislis, da ne bomo prebrali in se vtaknili v napake, pol se motis.. le zakaj ti tako na izi vse sprejmes brez razmisleka..

    Komentiraj