Skrajna stališča v Katoliški cerkvi ponujajo "prenovljen katoliški pogled na splav"

POSLUŠAJ ČLANEK
V preteklih dveh tednih me je večkrat zmotila novica nekaterih – sicer bolj redkih – italijanskih in angleških medijev, da sta dve pomembni imeni iz sveta katoliške teologije predlagali nov pogled na nerojeno človeško življenje in s tem povezan nov pogled na splav.

Gre za Luigija Bettazzija, od 1999 zaslužnega škofa Škofije Ivrea (blizu Torina). Ne gre za kateregakoli italijanskega prelata, ampak za edinega danes živečega italijanskega škofa, ki je sodeloval na II. vatikanskem koncilu. Škofovsko posvečenje je namreč prejel pred skorajda šestdesetimi leti in se tako udeležil treh zasedanj koncila.

Mons. Bettazzi sicer velja za precej kontroverznega škofa, v svojem skorajda 99-letnem življenju je namreč večkrat poskrbel za vznemirjenje. Že na koncilu je pozornost vzbudil s citiranjem del filozofa A. Rosminija, ki so bila takrat še na seznamu prepovedanih knjig. Kljub temu je leta 1963 prejel škofovsko posvečenje, kot škof pa zaslovel po izmenjavi pisem s sekretarjem Komunistične partije Berlinguerjem, zaradi katere je bil deležen ostrih kritik. Šlo je za vprašanje, če je katoliško vero mogoče uskladiti z marksistično ideologijo oziroma s članstvom v Komunistični partiji. Leta 2007 je javno podprl priznanje civilnih zvez za istospolne pare, pri čemer je zavzel stališče, da je odnos v istospolnem paru lahko povsem enak ljubezni med možem in ženo.

Drugi znani teolog, ki se je zavzel za prenovljen katoliški pogled na splav, pa je 83-letni Giannino Piana, upokojeni predavatelj moralne teologije na univerzah v Torinu in Urbinu ter eden najbolj branih moralnih teologov v Italiji. Njegova dela – med drugim klasični »Slovar moralne teologije«, izdan v več jezikih in številnih izdajah – stojijo na knjižni polici večine evropskih moralnih teologov.

In kakšen je njun pogled?

V Rocci, eni od italijanskih katoliških revij, je septembra škof Bettazzi objavil kratko razmišljanje o splavu, njegov zaključek pa je, da splava do približno petega meseca nosečnosti ne bi smeli šteti za umor.

Za to mnenje ima prelat zanimive razloge, med drugim se sklicuje na Sveto pismo, ki po njegovem razlikuje med »zemeljskim prahom«, iz katerega je Bog izoblikoval človeka; šele nato pa Gospod Bog v tega človeka dahne življenjski dih, »in tako je človek postal živa duša« (1 Mz 2,7). Po škofovem mnenju je treba torej razlikovati med »predhodnim bitjem«, ki je sicer do neke mere izoblikovano, vendar pa še ni individualno človeško bitje, ni še oseba, temveč je zgolj »namenjeno, da to postane«.

Ob tem se seveda postavlja vprašanje, kdaj torej človek postane »živa duša«, kdaj torej Bog vanj po škofovem mnenju vnese »dih življenja«? Bettazzi predlaga, da to odločitev prepustimo intuiciji, ki nas vodi k domnevi, da bitje v maternici postane oseba, »ko je še v maternici sposobno živeti kot človeško bitje«, torej ne prej kot v četrtem/petem mesecu. Pred tem je človeški plod »snov, ki je namenjena temu, da postane človeška oseba, ne da bi to že bila«. Škof kot podoben primer navede seme drevesa, ki tudi še ni drevo. Po analogiji je bitje pod materinim srcem zgolj potencialna oseba.

Zatrtje tega bitja, te »snovi« – torej ne osebe, ker te ravni še ni dosegla – bi bilo namesto umora morda res zločin, prekršek, morda celo greh, tudi težek, odvisno od razlogov, zaradi katerih se splav opravi, vendar pa ne umor in tudi ne samo v sebi zlo dejanje, kakor to definira katoliška moralna teologija.

V podporo upokojenemu škofu pa se je pretekli mesec oglasil tudi omenjeni prof. Piana, ki je v isti reviji Bettazzijevo razmišljanje ocenil kot »zelo jasno argumentirano«. Ob tem je izrecno potrdil, da se z vsebino njegovega razmišljanja strinja. Piana poudarja, da »skrivnosti začetka človeškega življenja« ni mogoče objektivizirati in omejiti, čeprav denimo nič kaj skrivnostno in zelo »objektivno« zagotovi, da je treba trenutek začetka »osebnega življenja« novospočetega bitja zagotovo premakniti daleč naprej od dejanja oploditve.
Vseeno pa je zanimivo, da smo prišli do točke, na kateri ostareli cerkveni dostojanstveniki na plano prihajajo s skrajnimi idejami, pri čemer za razliko od drugih nejasnosti nimajo nobene podpore v trenutnem svetem očetu.

Opravka imamo torej z zvenečima imenoma iz Katoliške cerkve – enim škofom in enim najpomembnejših moralnih teologov – ki izrecno navedeta, da njuni zaključki niti slučajno niso v sozvočju z naukom Cerkve. Piana s tem v zvezi opozarja, da »avtentične krščanske tradicije ne moremo (in ne smemo) dojemati kot monolitni blok, ki se prenaša na mumificiran in ponavljajoč se način«, temveč jo je treba dojemati kot odprto in inovativno tradicijo, ki nenehno raste. Tudi na področju odnosa do nerojenega človeškega življenja.

K vsem tem besedam ni kaj dosti dodati. Lahko zapišem, da me je kot moralnega teologa prepričanje enega izmed škofov in enega izmed najbolj znanih moralnih teologov precej presenetilo. Katoliški nauk glede varovanja človeškega življenja od spočetja do naravne smrti vendarle velja za konsistentnega in absolutnega, pa naj se z njim kdo strinja ali ne. Kot tak je prepoznan tudi v širši javnosti.

Zato tudi ne preseneča molk, nekakšna igrana ravnodušnost večine katoliških medijev do tega dogodka: gre za zelo skrajno in nepodprto stališče. Še moderne države, ki so uvedle splav, se za to niso nikoli posluževale razprav o tem, kdaj človek postane oseba in kdaj to še ni, ampak so zagato raje reševale z drugimi argumenti, denimo pravicami žensk, ki jih Bettazzi in Piana tudi vpleteta v svoja razmišljanja. Vrhovno sodišče ZDA se je denimo v odmevni junijski razsodbi vprašanju »statusa osebe« namenoma in izrecno izognilo.

Vseeno pa je zanimivo, da smo prišli do točke, na kateri ostareli cerkveni dostojanstveniki na plano prihajajo s skrajnimi idejami, pri čemer za razliko od drugih nejasnosti nimajo nobene podpore v trenutnem svetem očetu. Papež Frančišek, ki ga Bettazzi sicer vidi kot neke vrste alegorijo II. vatikanskega koncila (in kot udeleženec koncila ima ta oznaka posebno težo), je pri vprašanju splava skrajno jasen in nazoren, med drugim je opravljanje splava pred časom označil za novodobno nacistično prakso v belih rokavicah.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike