Skrajna stališča v Katoliški cerkvi ponujajo “prenovljen katoliški pogled na splav”

depositphotos.com

V preteklih dveh tednih me je večkrat zmotila novica nekaterih – sicer bolj redkih – italijanskih in angleških medijev, da sta dve pomembni imeni iz sveta katoliške teologije predlagali nov pogled na nerojeno človeško življenje in s tem povezan nov pogled na splav.

Gre za Luigija Bettazzija, od 1999 zaslužnega škofa Škofije Ivrea (blizu Torina). Ne gre za kateregakoli italijanskega prelata, ampak za edinega danes živečega italijanskega škofa, ki je sodeloval na II. vatikanskem koncilu. Škofovsko posvečenje je namreč prejel pred skorajda šestdesetimi leti in se tako udeležil treh zasedanj koncila.

Mons. Bettazzi sicer velja za precej kontroverznega škofa, v svojem skorajda 99-letnem življenju je namreč večkrat poskrbel za vznemirjenje. Že na koncilu je pozornost vzbudil s citiranjem del filozofa A. Rosminija, ki so bila takrat še na seznamu prepovedanih knjig. Kljub temu je leta 1963 prejel škofovsko posvečenje, kot škof pa zaslovel po izmenjavi pisem s sekretarjem Komunistične partije Berlinguerjem, zaradi katere je bil deležen ostrih kritik. Šlo je za vprašanje, če je katoliško vero mogoče uskladiti z marksistično ideologijo oziroma s članstvom v Komunistični partiji. Leta 2007 je javno podprl priznanje civilnih zvez za istospolne pare, pri čemer je zavzel stališče, da je odnos v istospolnem paru lahko povsem enak ljubezni med možem in ženo.

Drugi znani teolog, ki se je zavzel za prenovljen katoliški pogled na splav, pa je 83-letni Giannino Piana, upokojeni predavatelj moralne teologije na univerzah v Torinu in Urbinu ter eden najbolj branih moralnih teologov v Italiji. Njegova dela – med drugim klasični »Slovar moralne teologije«, izdan v več jezikih in številnih izdajah – stojijo na knjižni polici večine evropskih moralnih teologov.

In kakšen je njun pogled?

V Rocci, eni od italijanskih katoliških revij, je septembra škof Bettazzi objavil kratko razmišljanje o splavu, njegov zaključek pa je, da splava do približno petega meseca nosečnosti ne bi smeli šteti za umor.

Za to mnenje ima prelat zanimive razloge, med drugim se sklicuje na Sveto pismo, ki po njegovem razlikuje med »zemeljskim prahom«, iz katerega je Bog izoblikoval človeka; šele nato pa Gospod Bog v tega človeka dahne življenjski dih, »in tako je človek postal živa duša« (1 Mz 2,7). Po škofovem mnenju je treba torej razlikovati med »predhodnim bitjem«, ki je sicer do neke mere izoblikovano, vendar pa še ni individualno človeško bitje, ni še oseba, temveč je zgolj »namenjeno, da to postane«.

Ob tem se seveda postavlja vprašanje, kdaj torej človek postane »živa duša«, kdaj torej Bog vanj po škofovem mnenju vnese »dih življenja«? Bettazzi predlaga, da to odločitev prepustimo intuiciji, ki nas vodi k domnevi, da bitje v maternici postane oseba, »ko je še v maternici sposobno živeti kot človeško bitje«, torej ne prej kot v četrtem/petem mesecu. Pred tem je človeški plod »snov, ki je namenjena temu, da postane človeška oseba, ne da bi to že bila«. Škof kot podoben primer navede seme drevesa, ki tudi še ni drevo. Po analogiji je bitje pod materinim srcem zgolj potencialna oseba.

Zatrtje tega bitja, te »snovi« – torej ne osebe, ker te ravni še ni dosegla – bi bilo namesto umora morda res zločin, prekršek, morda celo greh, tudi težek, odvisno od razlogov, zaradi katerih se splav opravi, vendar pa ne umor in tudi ne samo v sebi zlo dejanje, kakor to definira katoliška moralna teologija.

V podporo upokojenemu škofu pa se je pretekli mesec oglasil tudi omenjeni prof. Piana, ki je v isti reviji Bettazzijevo razmišljanje ocenil kot »zelo jasno argumentirano«. Ob tem je izrecno potrdil, da se z vsebino njegovega razmišljanja strinja. Piana poudarja, da »skrivnosti začetka človeškega življenja« ni mogoče objektivizirati in omejiti, čeprav denimo nič kaj skrivnostno in zelo »objektivno« zagotovi, da je treba trenutek začetka »osebnega življenja« novospočetega bitja zagotovo premakniti daleč naprej od dejanja oploditve.

Vseeno pa je zanimivo, da smo prišli do točke, na kateri ostareli cerkveni dostojanstveniki na plano prihajajo s skrajnimi idejami, pri čemer za razliko od drugih nejasnosti nimajo nobene podpore v trenutnem svetem očetu.

Opravka imamo torej z zvenečima imenoma iz Katoliške cerkve – enim škofom in enim najpomembnejših moralnih teologov – ki izrecno navedeta, da njuni zaključki niti slučajno niso v sozvočju z naukom Cerkve. Piana s tem v zvezi opozarja, da »avtentične krščanske tradicije ne moremo (in ne smemo) dojemati kot monolitni blok, ki se prenaša na mumificiran in ponavljajoč se način«, temveč jo je treba dojemati kot odprto in inovativno tradicijo, ki nenehno raste. Tudi na področju odnosa do nerojenega človeškega življenja.

K vsem tem besedam ni kaj dosti dodati. Lahko zapišem, da me je kot moralnega teologa prepričanje enega izmed škofov in enega izmed najbolj znanih moralnih teologov precej presenetilo. Katoliški nauk glede varovanja človeškega življenja od spočetja do naravne smrti vendarle velja za konsistentnega in absolutnega, pa naj se z njim kdo strinja ali ne. Kot tak je prepoznan tudi v širši javnosti.

Zato tudi ne preseneča molk, nekakšna igrana ravnodušnost večine katoliških medijev do tega dogodka: gre za zelo skrajno in nepodprto stališče. Še moderne države, ki so uvedle splav, se za to niso nikoli posluževale razprav o tem, kdaj človek postane oseba in kdaj to še ni, ampak so zagato raje reševale z drugimi argumenti, denimo pravicami žensk, ki jih Bettazzi in Piana tudi vpleteta v svoja razmišljanja. Vrhovno sodišče ZDA se je denimo v odmevni junijski razsodbi vprašanju »statusa osebe« namenoma in izrecno izognilo.

Vseeno pa je zanimivo, da smo prišli do točke, na kateri ostareli cerkveni dostojanstveniki na plano prihajajo s skrajnimi idejami, pri čemer za razliko od drugih nejasnosti nimajo nobene podpore v trenutnem svetem očetu. Papež Frančišek, ki ga Bettazzi sicer vidi kot neke vrste alegorijo II. vatikanskega koncila (in kot udeleženec koncila ima ta oznaka posebno težo), je pri vprašanju splava skrajno jasen in nazoren, med drugim je opravljanje splava pred časom označil za novodobno nacistično prakso v belih rokavicah.

17 komentarjev

  1. Škof kot podoben primer navede seme drevesa, ki tudi še ni drevo. Po analogiji je bitje pod materinim srcem zgolj potencialna oseba.

    Bedasta analogija! Je monsinjor malo pozabil na osnovnošolsko biologijo. Na spermije in jajčeca.

    Človek, ki mu bije srce, ki zaznava mamino razpoloženje, ki se igra s prstki naj bi bil zgolj potencialna oseba. Takšno blebetanje je že na nivoju iz Sv.Pisma, ko jim ‘pamet peša’.

    Upam, da bo Vatikan zmogel nekaj jasnih in odločnih besed na to temo !!!

  2. Pri zdrelosti, ki sta jo oba demona dosegla, človek težko ohrani mirnost in potrpljenje na crugeljnih. Brezčuna vrhunska demagoga, verolomneža, antikrista.
    Kako sta se tako dolgo ohranila v službi Cerkve? Ali je mogoče, zelo visoko verjetno, da je, če sta preživela službovati tadva, potem nas čaka še marsikaj…
    Ljubi Jezus, ali je tole resničnost ?

    Mehanično tehnično tehnološko vprašanje obema zlodjema je takole:

    Če tistemu predmetu, kar šele naj bi postalo bitje, življenje z dušo, tri minute pred iztekom njunega domišlijskega roka 5 tednov, preščipneš popkovino in ga s škarjami pri živem telescu razsekaš na kosce, ki jih sesalnik na elektriko posesa na beli dan in v kanto za smeti, to bi ne bil umor človeka, čez tri minute pa ja ?
    Aaaaaa, takoooooo je toooo enostavno. Da te kap!
    Ne bomo o tem kaj je zapovedal ali je prepovedal Najvišji in ne bomo kaj je povedal Jezus, nič ne bomo o tem.Ni potrebe.
    Kako živita ta dva tipa, kako učita svoje črede že vse svoje životarjenje? Kako razumeta in kako spoštujeta svojega Boga? Po čem ga poznata? Po čem ga v strahu spoštujeta ?
    Ne morem, niti nočem brskati po temu ali po vprašanju, kdo jim je dovolil služiti kot visoki dostojanstvenik v Jezusovi Cerkvi…žalostno do neba.
    Vem samo to za sebe in za svojo ženo, da sva zaplodila oba otroka, vsakega z enim samim odnosom in sva vedela, da je življenje zaplojeno in, da bo rastlo in se razvijalo. Več se nisva niti dotaknila drug drugega, zavestno in stvar je tekla , življenje se je razvijalo v fantastičnem verjetju, da delava edino pravilno stvar na svetu vse do obeh rojstev. Za enega so dohtarji ženi rekli,da ga mora dati umoriti, splaviti in niti pet minut se nisva ukvarjala s to bestijalno zahtevo, enostavno sva jo preskočila. Ne bi pisal nikoli javno o tej lastni “skrajnosti, sanjskem maximumu mogočega v enem življenju”, ki sem ga izživel. Ampak je zdajle nujno, da dvignem glas, da izpovem kaj lahko edino razumem in primerjam in celo obsodim, ampak ob tem, kar navajajo, da se dogaja 2022 let po Rojstvu v samem vrhu Jezusove Cerkve, verjemite, da ne dojemam. Vprašanje razumevanja je popolnoma odveč .
    ———————————–
    In , g.Kavčič, po vsem, kar je planilo satanskega na plano, se kaj ve, zdolaj v “večnem mestu” kaj bo postoril Božji namestnik zdaj. A ima preveč vatikanskih norosti na pladnju in ima že vsega poln kufer ? Od hudega se samo še redi in potem stoka, da ga ne ubogajo, ne mišice, ne sklepi…tega tudi ne dojemam, a dela samomor na vozičku?A bo kaj naredil sploh?

  3. Zakaj je treba vse mogoce neumnosfi siriti?
    Kot da niso ljudje ob vseh norih inf ze dovolj zmesani.
    Toliko da ne razumejo kaj jim je letos prinesel ruski komunizem, star preko 100 let.
    Inflacijo zaradi ruskega plina in nafte ,
    Veliko draginjo in drasticno podrazitev hrane in zivljenja sploh.
    Koliko samo stane vojaska pomoc Ukr!
    Vsa denarna pomoc koliko bo stala obnova Ukr. Povsod bodo visji davki in infl.
    In drazji vsi tudi uvozeni tehnicni izdelki.
    Vse zaradi 100 let ruskega komunizma!
    Folk ni opazil 80 let slovenskega komunizma in voli zamaskirane komuniste!
    Kaj ce bi kaj o tem pisali?
    O tem da je komunizem letos znova pahnil ves svet v velike probleme z groznjo atomske vojne!?

    • O. ja, bo se pisalo.

      Zdaj, ko je več ali manj jasno -današnje sporočilo Franca Kanglerja- da je NSI v Mariboru podprla Arsenovića za župana in teatralno stopila s tem dejanjem v čakalnico za sprejem v
      rdečefašistično vlado.
      Ja, Ljubljana, zadeva je tudi po tvojem zlatem navdihu zdaj v prvem planu, kot si zaželela.
      Vsi dosežki NSI po g.Bajuku bodo dosegljivi na “udba.net” in na ” slovensko korupt orgličarstvo.si” in ” novačka in čuvanje lika kardelja. zvijezda” in podobno…

  4. SE STRINJM Z ZGORNJIMI ZAPISI.
    PROBLEM NI V ARODKU, KI VSEKAKOR – ŽE JE ČLOVEK – PO NARAVNI ALI PO “božji podobi”.
    Problem je v obeh ljudeh, v moškem in v ženski, ki sta zarodek – spočela.
    Ali se imata resnično trajno rada, tako močno in trajno, da se bosta
    tudi zares posvetila skri z trajno in pozitivno vzgojo in dozorelost
    – nebogljenega zarodka – v pozitivnega – človeka.
    Sicer pa vi vemo: kdor nima lastnih otrok
    je obojen na postaranje in smrt v osami in v pozabo – brez spomina nanj.
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan: ne želim replik in ne odgovarjam na replike t.i. proputinistov, zagovornikov komunsocializma, sovražnikov slo RKC vere in Cerkve itd Imam jih blokiarne, njih branja nevrednih zapisov ne vidim, ne berem. Moje polne podatke dobite na internetu
    pod mojim d.o.o. SLOVENIANA – za POLNO PREDSTAVLJENE, resno sodelovanje:
    razvoj poziivnih vse- slovenskih domoznanskih društev, muzeji “ORLOV” itd.

  5. Če si je Betazzi vzel “pravico” po lastnih “izumljenih pravilih” razsojati, kdaj naj bi “bitje v maternici postalo oseba”, torej človeška oseba, bi si najbrž tudi nekdo drug smel vzeti pravico, da po določenih človeško izumljenih kriterijih, posebej preveri in presodi, ali je Betazzi, kot rojeno in odraslo človeško bitje, pri svojih 99-ih letih še vedno popolnoma prisebna in razsodna oseba, v vseh ozirih sposobna živeti samostojno kot človeško bitje…

    Popredmetenje razvijajočega se človeškega bitja v maternici na način, da neka tuja oseba določa, v katerem trenutku naj v maternici razvijajoče se človeško bitje “postane oseba, sposobna samostojnega življenja”, zlahka privede do enakega zaključka na nasprotnem koncu človeškega življenja (na tistem, ki se oddaljuje od človekovega zemeljskega rojstva in se bliža zemeljski smrti) – ali je človek, ki ni več sposoben samostojnega življenja, še vedno človeška oseba?
    Takšno razmišljanje človeka vodi zgolj v slepo ulico.

    • Dobro razmišljanje.
      Ampak.
      Nedoumljivo je absolutno to, kdo je temu kretenu dovolil/omogočil, da je dočakal visoko starost kot Pastir Cerkve in mu še dovoljuje, da razlaša Satanizem vc mediji, brez, da bi ga Cerkvena elita odgovorno priheftala na sramotilni steber, ga obsodila kot krivoverca in ga izločila po kratkem postopku…?
      Za bati se je ,da obstaja visoka verjetnost, da je baraba le špica ledene gore in, da je za njim
      še veliko Hudičeve zalege.
      In še to, da mladenič Kavčič ne bo raziskoval, ne bo odkrival in ne bo kritično poiskušal priti zadevam malo bolj do dna. Recimo, da bi zaprosil za polurni intervju pri samem Frančišku
      na to temo…in nabral nekaj točk za SINODALNO REVOLUCIJO namest Sinodalne Sinodalnosti…Bog pomagej!

  6. Pri avtorjevem članku me je pritegnil tale stavek: »Vseeno pa je zanimivo, da smo prišli do točke, na kateri ostareli cerkveni dostojanstveniki na plano prihajajo s skrajnimi idejami, pri čemer za razliko od drugih nejasnosti nimajo nobene podpore v trenutnem svetem očetu.«
    Imamo torej dva starejša 99-letnega ter 83-letnega prelata, ki želita podoživeti čase svoje ”mladosti” t.j. čase koncila. Ali pa samo pogrešata trenutek v cerkveni zgodovini, ko se je s strani liberalcev zdelo, da je ‘vse mogoče’. Dokler sv. Pavel VI. v katerega so polagali toliko upov, leta Gospodovega 1968 ni izdal ‘Humanae Vitae’, nato pa sta ”duh” koncila zatrla sv. Janez Pavel II. ter še bolj očitno Benedikt XVI.
    Sedaj v času papeževanja papeža Frančiška se zdi, da sta ”duh koncila” ter sam koncil zopet aktualna. Kot piše avtor, zelo zelo verjetno papež sam takšnih radikalnosti (kot jih omenjata oba imenovana prelata) per-se sploh ne podpira, vseeno pa sam nedvomno od leta 2013 ni zamudil nobene priložnosti, da ne bi vzbujal upanja liberalnih krogov po težki reformaciji v Cerkvi. Smernice, ki se vedno znova kažejo na sinodah, ki so v tem pontifikatu tako popularne, so torej postavljene, obstaja samo majčkena težavica: novi katoliški duhovniki so namreč vedno bolj konservativni, kot je pred časom na Domovini pisal Urban Šifrar: https://www.domovina.je/katoliski-duhovniki-vedno-bolj-konservativni-med-njimi-vse-manj-homoseksualcev2/ Ostarelim liberalnim krogom v Cerkvi zmanjkuje časa in sinoda o sinodalnosti po več kot 40 letih ”končno” (!) nadaljuje tam, kjer so bili napredni krogi prisiljeni končati. Vprašanje, ki se postavlja je edino, kdo bo zmagal: liberalne osivele škofovske glave ali mladi konservativni duhovniki v talarjih? 😊

      • Zelo me moti, ker tisto, kar vi tako častite, je zgolj srednjeveška angleščina. Lingua communa tistih dni.
        Če se ne motim, je bil to v Jezusovem času jezik okupatorjev. Ga je Jezus sploh zastopil?
        Pri latinski maši je sprejemljiv le Kyrie eleison. Ker ni v latinščini.

        Če mislite, da Bog ne razume Slovenščine in njene dvojine, mu zrihtajte Slovensko-Latinski slovar!

Komentiraj