Škotska Neznosna plehkost unionistov

vir: pixabay

Nekega zimskega večera, ko je usoda Združenega kraljestva v Evropi še vedno visela v zraku, smo sedeli v prikupni italijanski restavraciji v manjšem škotskem mestu. Beseda je seveda padla tudi na brexit in možnost škotske neodvisnosti. Prostodušno sem vprašal sodelavca, domačina, če je nov referendum o neodvisnosti realna možnost. Cinično se je nasmehnil, potrdil, da je, in dodal: “Toda Škoti smo bili vedno pragmatični, zato smo tudi podprli članstvo v EU. Nov referendum ne bi uspel.”

Težave na Otoku

Takoj po referendumu o izstopu Združenega kraljestva iz EU se je del politike začel spraševati, kaj bo to pomenilo za Škotsko. Škotski volivci so le dve leti prej na referendumu o neodvisnosti odločili, da ostanejo del Združenega kraljestva, toda na referendumu o članstvu v EU so se še bolj odločno zavzeli za nadaljnje članstvo. Trenutek so spretno zagrabili Nacionalisti (Scottish National Party) s premierko Nicolo Sturgeon na čelu. Kot zagovorniki obstanka v EU so na ves glas ponavljali študije o negativnem ekonomskem vplivu Brexita in o njegovem nesorazmerno velikem vplivu na Škotsko gospodarstvo. Svoje nasprotovanje konservativni vladi v Londonu so v veliki meri zgradili na prav tem.

Vede ali nevede so se škotski nacionalisti s tem potisnili v neroden položaj. Velika skrb za gospodarstvo se sedaj uporablja kot glavni argument proti škotski neodvisnosti, in zdi se, da povsem upravičeno. Če je bilo gospodarstvo Združenega kraljestva še dovolj močno, da je vzdržalo izgubo evropskega trga, je Škotska v odnosu do VB v bistveno slabšem položaju. V primeru odcepitve ne bi izgubila le svojega največjega trga, temveč tudi milijone funtov, s katerimi London iz leta v leto pokriva luknjo v škotskem proračunu.

Denar, sveta vladar?

Večina britanskih medijev, še zlasti konservativnih, ne prikriva svojega nasprotovanja škotski neodvisnosti. Srž njihovih argumentov kar sije iz naslovnic: za Škote bi bila odcepitev finančna katastrofa. Poleg tega mnogo Škotov živi v Angliji in mnogo Angležev na Škotskem (link), razglasitev neodvisnosti bi jih nedvomno postavila v zahteven položaj. Najdejo se tudi misleci, ki imajo Združeno kraljestvo za starodavno ustanovo, ki je ni mogoče in ne modro porušiti čez noč, a ti so v manjšini. Večina unionistov (zagovornikov enotnosti VB) je kričačev, ki se sploh ne poskušajo soočiti s preostalimi argumenti, temveč le dan in noč opozarjajo na denarne posledice. Grozijo s propadom socialne države, javnega zdravstva in sistema pokojninskega zavarovanja.

Taisti “kričači” so v preteklih letih svoje nasprotnike zmerjali z jamrači (ang. »remoaners«) in nejeverneži.  Zatrjevali so, da bo Združeno kraljestvo ob izstopu iz EU pripravljeno na začetne težave, in bo iz njih izšlo še močnejše in uspešnejše. Pripravljeni so si bili zatiskati oči pred istimi težavami, ki jih sedaj dan za dnem izpostavljajo.

Britanski unionisti so očitno čez noč ostali brez bujne domišljije, s katero so v zadnjih petih letih na vse kriplje zagovarjali izstop iz EU.

Bolj premišljeni prispevki o tej temi se vrtijo predvsem o vprašanju legitimnosti. Unionisti poudarjajo zgodovinski in kulturni pomen združenega kraljestva. Nacionalisti odgovarjajo, da so bili Acts of Union iz leta 1707 dogovor dveh suverenih držav, ki sta sklenili prostovoljno zvezo.

Če bi bilo nedopustno siliti države članice EU v članstvo proti njihovi volji, je prav tako nedopustno siliti Škote, da ostanejo v zvezi, ki si je ne želijo.  Obstaja celo tretji pogled na vprašanje unije: da bi bil Angležem razpad Združenega kraljestva bolj v interesu kakor njen obstanek. Razpravo o teh pogledih je prav zanimivo spremljati, še posebej, ker se na nasprotnih straneh debate znajdejo siceršnji politični zavezniki. Škoda je le, da se argumentirana razprava izgubi v morju vpitja o ekonomskih posledicah.

Evropski unionisti

Britanski unionisti so očitno čez noč ostali brez bujne domišljije, s katero so v zadnjih petih letih na vse kriplje zagovarjali izstop iz EU. Ni jim več mar za patriotizem, narodno suverenost, iznajdljivost in samoodločbo. Pomembno je le še to, kdo lahko pokaže več mišic in kako si lahko zagotoviš čim večji kos pogače.

Videti je, da so s tem postali na las podobni unionistom z druge strani Rokavskega preliva. Tistim, ki so jim bili še malo prej nasprotniki. Kajti tudi zagovorniki večje evropske integracije so presenetljivo puščobni in nedomiselni. Slavijo ekonomske koristi skupnega trga in prostih migracij ter mahajo z milijardami evropskega denarja.

Z nacionalistično retoriko so prevzeli volivce z desnice, ki si želijo škotske neodvisnosti. S progresivno socialdemokratsko agendo privabljajo podpornike z levice.

Kdaj pa kdaj je omenjena še korist prostega pretoka idej, toda Evropska zveza se zadnje čase veliko raje ukvarja s ščitenjem novoizumljenih pravic kakor z zagotavljanjem raznolikosti mnenj. Zdi se, da se je vizija Evrope skrčila na celino gospodarskega razvoja in materialnega blagostanja, začinjenega s socialnim liberalizmom. Pot proti takšni Evropi so Britanci že zavrnili.

Brexit nam je lahko v opomin, da obljubljanje blagostanja ni dovolj za politično povezovanje v Evropi. Evroskepticizem in nacionalizem se pojavljata po vseh mogočih političnih gibanjih. V Britaniji so se ga posluževali zmerni konservativci, na Irskem in na Škotskem “progresivni” levičarji, na Madžarskem tradicionalisti, v Nemčiji in Franciji pa radikalni sekularisti. Pojav je univerzalen, in ne podžigata ga le agresivna retorika in iskanje krivcev za lastne težave. Zalet jim dajejo unionisti, ki zmorejo le še zmerjati s populizmom in mahati s snopi denarja.

Skratka

In kaj bo to prineslo Škotski? Nacionalisti so tam na oblasti že od leta 2007. Z nacionalistično retoriko so prevzeli volivce z desnice, ki si želijo škotske neodvisnosti. S progresivno socialdemokratsko agendo privabljajo podpornike z levice. Skupaj jim zagotavljajo dovolj glasov, da lahko udobno nadzorujejo domačo politiko, poberejo zasluge za svoje dosežke, krivdo za neuspehe in težave pa prevalijo na London. Ne pa dovolj glasov za neodvisnost. To bi morda že dosegli, če bi požrli nekaj ponosa in osebnih ambicij. Očitno pa je za nacionaliste trenutno stanje preveč udobno, da bi tvegali in zares uresničili svoj cilj. Trenutna epidemija pa je prav prikladen izgovor za ohranjanje statusa quo.

Združenega kraljestva zato verjetno še desetletja ne bo konec. Prevlade nacionalistov na Škotskem pa tudi ne, kot so potrdile letošnje volitve. Le kdo je tu pravi zmagovalec?

1 komentar

Komentiraj