Škof Štumpf prizadet zaradi Cerarjevih besed

Vir foto: Škofija Murska Sobota

Na torkovo novinarsko konferenco vodje iniciative Dovolj.je Janeza Cerarja so se odzvali v murskosoboški škofiji. V sporočilu za javnost so zapisali, da odločno zavračajo očitke duhovnika Janeza Cerarja o pomanjkljivem ukrepanju škofa ordinarija dr. Petra Štumpfa v zadevi izvensodnega cerkvenega procesa in umaknitve Jožefa Prše iz kleriškega stanu.

Duhovnik Cerar na svoji novinarski konferenci imen sicer ni omenjal, je pa dejal, da zahteva odgovornost predstojnikov cerkve, ki so bili povezani s tema duhovnikoma.

“Zahtevam odgovornost predstojnikov Cerkve, ki so bili povezani s tema dvema nekdanjima duhovnikoma. Zahtevam spoštljiv odnos do vseh žrtev teh dveh nekdanjih duhovnikov. Opravičila in vljudne besede veljajo, niso pa vse, kar so ti predstojniki dolžni storiti – to je prevzeti odgovornost in poskrbeti, da se kaj takega v prihodnosti ne bo dogajalo.”

Tako je pred novinarji prvi človek iniciative Dovolj.je Janez Cerar izrazil nezadovoljstvo nad tem, da “kaj več od izpeljanega postopka v Sloveniji in Vatikanu ter mlačnih izjav vodstva škofij nismo doživeli”.

A murskosoboški škof Peter Štumpf, ki se je prepoznal v Cerarjevih očitkih, meni drugače.

Kot so zapisali na spletni strani škofije, odločno zavračajo očitke duhovnika Janeza Cerarja o pomanjkljivem ukrepanju škofa ordinarija dr. Petra Štumpfa v zadevi izvensodnega cerkvenega procesa in umaknitve Jožefa Prše iz kleriškega stanu.

Poudarjajo, da Jožef (Pashal) Prša, nekdanji kapucinski redovnik in duhovnik, ki je bil umaknjen iz kleriškega stanu v izvensodnem cerkvenem postopku, spolnih zlorab, zaradi katerih je bil obsojen, ni storil na ozemlju škofije Murska Sobota niti ni bil v času njegovih zlorab soboški škof njegov ordinarij.

Obenem je bil cerkvenopravno pravilno sprejet v škofijo Murska Sobota za poskusno obdobje treh mesecev. V tem času so bile na Škofijo Murska Sobota proti Jožefu (Pashalu) Prši s strani štirih žrtev ponovno vložene ovadbe za spolne zlorabe, ki jih je škofija posredovala policiji, od katere pa do danes ni dobila nobenega odgovora o poteku postopka oziroma o morebitnem zavrženju prijave.

Škof Štumpf je takoj poskrbel za obnovitev cerkvenopravnega postopka zoper Jožefa (Pashala) Pršo in o tem sproti obveščal Sveti sedež. O umaknitvi Jožefa (Pashala) Prše iz kleriškega stanu je škof vsako žrtev posebej pisno obvestil.

V opravičilu žrtvam je škof dr. Štumpf zapisal:
»[K]er od storilca najbrž nikoli ne boste slišali opravičila, vas jaz kot škof prosim za odpuščanje za vso hudo ponižanje vašega človeškega dostojanstva in prizadetih bolečin, ki so vam bile povzročene s strani tega duhovnika. Že takoj, ko sem bil leta 2019 seznanjen z obtožnico, sem bil globoko pretresen ob zločinu, ki ste ga morali še kot deklica doživljati več let. To trpljenje vas je zaznamovalo za vse življenje in nihče od nas vam ne more odvzeti tega težkega bremena, zato sprejmite vsaj moje globoko sočutje za vso grozoto, ki ste jo in jo morate še doživljati. Verjamem, da bo Gospod bogato poplačal vašo daritev, zato bom za vas in po vaših namenih obhajal pet svetih maš.  V molitvi tudi prosim Gospoda, da bi ohranili zaupanje v neprecenljivost vašega življenja, ter da bi se Cerkev povsem očistila zla spolnih zlorab.«

V škofiji poudarjajo, da se je škof v imenu Cerkve opravičil žrtvam za dejanja, za katera sam ne nosi nobene odgovornosti. To je storil zaradi sočutja do žrtev. Do danes mu nobena od žrtev ni dala odgovora. Tudi civilni zastopnik žrtev škofu ni odgovoril na obvestilo o umaknitvi Jožefa (Pashala) Prše iz kleriškega stanu

Škof prav tako do sedaj ni zavrnil pogovora z nobeno žrtvijo spolnih zlorab in tako namerava ravnati tudi v prihodnje.

Škofija Murska Sobota je, kot še pišejo, preko medijskega pooblaščenca podala javno izjavo v tej zadevi vsem osrednjim slovenskim medijem. Večina medijev te izjave ni objavila.

“Gre za žaljivo obdolžitev škofa”

Kot še pišejo v izjavi za javnost, neresnične izjave duhovnika Janeza Cerarja v tej zadevi Škofija Murska Sobota dojema kot žaljivo obdolžitev škofa in škofije.

Po njihovem prepričanju so poniževalna obtoževanja duhovnika Janeza Cerarja v nasprotju s pravičnostjo ter cerkvenim in civilnim pravnim redom ter vnašajo v javni prostor zmedo in nezaupanje v strokovne institucije ob tej tako zelo boleči problematiki v družbi in Cerkvi. Izražene so zahteve, ki presegajo možnosti in pristojnosti škofa in drugih vključenih v reševanje boleče zadeve.

“Škofija Murska Sobota že do sedaj v nobenem pogledu ni zaostajala v reševanju te problematike, za še večjo učinkovitost in ažurnost reševanja pa pripravlja ustanovitev lastnega Urada za sprejemanje prijav o zlorabah in spremljanje žrtev,” zaključujejo svoje pisanje.

Žrtve so najpomembnejše, a tudi pri drugih akterjih je potrebna natančnost in ne posploševanje

Nekaj stoji: če komu, ravno murskosoboškem škofu dr. Petru Štumpfu težko očitamo mlačnost in neodločnost ob soočanju s to bolečo rak rano znotraj Cerkve. Nasprotno, v marsikaterem pogledu bi dr. Štumpf lahko bil zgled tudi bolj pasivnim škofom v Sloveniji in kje drugje. Tudi za iniciativo Dovolj.je je imel v preteklosti vedno odprta vrata in njegove reakcije so bile takojšnje.

Zato lahko ob Cerarjevi novinarski konferenci razumemo užaljenost in prizadetost, ki prihajata iz severovzhodnega konca naše države. Cerar škofa res ni poimenoval oziroma se njegovo ime ne pojavlja v dostopnih medijskih poročilih s konference. A ta se je v Cerarjevih navedbah kaj lahko prepoznal in prepoznala ga je lahko tudi javnost preko medijev, ki so navajali njegove besede.

Jasno, pri vprašanju spolnih zlorab mora biti fokus na šibkejših – to je žrtvah zlorabe. A hkrati je treba paziti, da s pavšalnimi ocenami in mnenji v tej občutljivi tematiki ne prizadenemo tudi drugih nič krivih akterjev, še posebej, če ti vlagajo trud v njeno reševanje. Nameni duhovnika Janeza Cerarja so nedvomno čisti in iskreni, pri tem pa ni nepomembno, da je tudi sam osebno zaznamovan s statusom žrtve spolne zlorabe. Najbrž mu zato uide kakšna ostra beseda preveč, in tega mu glede na njegovo okoliščino ne bi smeli šteti v slabo. Pa vendar je opozorilo na kakšno krivično izstreljeno besedo na mestu.

Je pa za skupen cilj – to je (do)končno izrezati gnilobo iz večinsko zdravega tkiva Cerkve ter vzpostaviti mehanizme, da se ta nikoli več ne pojavi, potrebnega več medsebojnega razumevanja in potrpljenja pri vseh akterjih, ki se trudijo v to smer. Dokler se stvari premikajo, seveda. In v Cerkvi na Slovenskem so se nedvomno začele premikati – dva duhovnika sta nedavno bila po cerkvenih postopkih spoznana za kriva in laicizirana, škofje so napovedali ustanovitev neodvisne komisije, ustanavljajo se uradi za sprejemanje prijav in spremljanje žrtev.

Zdaj ni čas, da se pod premikajoče kolesje mečejo polena.

12 komentarjev

  1. Je pa čas, da iniciativa Dovolj.je ter g. Janez Cerar ublažijo svoje pritiske ter postopkom dajo dovolj časa, da se ugotovi kaj je res, in kaj ni.
    Sicer bodo njihovi cilji bolj podobni inkviziciji kot resničnemu trudu za resnico in pravico.
    Še posebno, ker se je mogoče kdo od (bivših?) vidnih članov inicijative boril za svojo promocijo in osebno korist in mu je bilo za pravico prav figo mar.
    Še vedno pa čakam na odziv policije in državnega tožilstva.

    • Prvi, ki morajo ukrepati v orimeru zlorab so policija, tožilstvo in na koncu sodišče, ostali pa ukrepajo po koncu teh procesov. Edino kar mora storiti cerkev je da duhovnike umakne v samostan in ko se postopki uradno končajo sprejmejo ustrezne postopke. Če se krivda dokaže eno kazen, če ne pa druge postopke. Edini, ki dokazuje krivdo je pa še vedno sodišče vsaj upam da je tako.

    • prav. A vprašanje: glede na izkušnje iz drugih držav, kako naj razumeš kdaj je “čas da ublažiš svoje pritiske in daš dovolj časa postopkom, da se ugotovi kaj je res?” Marsikje če so javne agresivne pritiske zamenjala “krščanska” spravljivost in uglajenost, potrpežljivost (namerno dajem “krščanska” med narekovaje), so pristojni na lepe besede in namere pozabili in stvar je čez čas potihnila. Poglej tudi kako je glede finančnega zloma mariborske škofije, ki je povzročilo veliko gorja številnim, ki so v RKC zaupali. V preteklosti, ko je bila zadeva pereče aktualna je kolikor vem tudi Komisija pravičnost in mir priznala očitno, to je da šlo za slabo gospodarjenje. Medtem je stvar bolj ali manj potihnila, sedaj se glede na občasne izjave iz RKC zdi, kot da ni kriv niti odgovoren nihče (saj tudi razpleti sojenj kažejo v to smer, a ne?). Da je škofija bila le pasivna žrtev krize. Kot da je kriza vladala le za gospodarske subjekte mariborske škofije. Prizadeti so, kolikor vem, pozabljeni, prepuščeni sami sebi. Bom vesel če mi bo kdo dokazal, da se motim.

      Morda ima g. Čakš prav ko pravi da “Zdaj ni čas, da se pod premikajoče kolesje mečejo polena.” Ponovno, glede na izkušnje iz tujine: kako vemo da se res premikajo in to ne v prazno? Zaradi laizacije par duhovnikov, začasnega umika Planinška? A ni tak vtis preuranjen?

      Vse dobro

      • Apropos posli z delnicami: v naravi takih poslov je, da ni mogoce napovedati ali bo poslovanje z delnicami dalo dobicek ali izgubo. Vsak posrednik (najbrz tudi Zvon) to navede v prospektu, pogodbi. Noben investitor zaot ne more vedeti kako bo zadeva izpadla. Povsem irelevantno je razglabljati ali bi ta ali oni ponudnik skladov lahko ravnal bolje. Dejansko ni odgovoren nihce, ne more biti. Investirati v delnice na kateremkoli trgu je osebno tveganje. Banka/upravnik skladov samo posredujejo in – zaracunavajo svoje usluge, neodvisno od tega ali izpade dobicek ali izguba; jasno, njihov strosek so predvsem place. Nihce ne dela brez place.

      • ker tehnično ne morem odgovoriti na spodnji komentar o vrednostnih papirjih (delnicah), bom to naredil tukaj. Trditve, če jih prav razumem, so preveč pavšalne in posplošene. Pri vseh vlaganjih je neko tveganje, še zdaleč ni pa pri vseh enako. Mariborska nadškofija, kolikor mi je dano vedeti, je iz dotedanjega precej konzervativnega in odgovornega gospodarjenja nepremišljeno prešla v veliko bolj tvegane vode. Primerjava: direktorji finančnih inštituciji, ki so zakuhali prejšnjo večjo svetovno finančno in gospodarsko krizo in skrivali tveganje pred vlagatelji večinoma za to niso nosili posledic, pravzaprav številni so celo po tem na boljšem. Nisem prepričan da je v primeru naše nesrečne škofije in njenih žrtev kaj veliko drugače.

    • pravzaprav pa… največji problem ni ta ali oni škof. Problem je sistem. Miselnost, kultura v njem. MI smo največji problem – občestvo. Pohlevno v razmerju do avtoritete, ki najraje zatisne eno oko (ali kar obe očesi) glede najbolj perečih problemov v RKC ali pa polovičarsko, omahljivo pri njihovem reševanju. In tak odnos ima za pobožnost, ko gre v resnici za njegovo nasprotje. To omogoča mnogim škofom in predstojnikom, pod katerimi je problem nastal ali se ohranjal, da stvari odlagajo ad calendas graecas.

  2. Eno je obsodba in izkoreninjenje pedofilije iz duhovniških vrst, drugo so pa nestrpni odzivi bratovščine Dovolj.je in duhovnika Cerarja. O tem sem pisal in ostal oasmljen. Da vam ne bo treba listati po portalu, bom ponovl svoj prispevek:

    “Bog naj mi odpusti grehe, toda meni deluje duhovnik Cerar kot katoliški fundamentalist, ki bi brcal človeka še potem, ko nemočno obleži na tleh. On ni zadovoljen s tem, da so duhovnika Kmeta in Pršo samo odpustili iz kleriškega stanu, ne, on bi ju še razčetveril in skuril na grmadi. Nič o krščanski usmiljenosti in odpuščanju grehov, čeprav je njuna bodoča usoda bolj pravno kot moralno vprašanje.

    Zanj tudi odprava celibata ni rešitev. Celibat, pravi,ni vzrok spolnih zlorab. Kliče pa po resni vzpostavitvi celostne vzgoje osebnosti v procesu oblikovanja kandidatov za duhovništvo in redovništvo, pravi Cerar. Ne pove pa, kako bodo to dosegli in koga bodo celostno vzgajali za duhovniško ali redovniško poslanstvo, ko pa praktično ni več skoraj nikakršnega interesa za tako služenje Bogu in Cerkvi. Prav tako tudi ne pove, kako bodo dosegli, da se bodo v večjem številu odločali za duhovniški poklic zdravi fantje, ki jim ni treba skrivati svojih frustracij pod talarjem.

    Cerkev naj po eni strani naredi red v svojih vrstah, po drugi strani se pa naj bolj odpre vernikom, tudi s tem, da bolj poudari vlogo laikov pri evangelizaciji, da odpravi obvezni celibat in da k oltarju povabi tudi ženske.

    Da ne bo kak prepotentni dušebrižnik rekel, da zagovarjam pedofilijo! Ne zagovarjam je, kot tudi ne zagovarjam verske hinavščine in sprenevedanja o vprašanjih, ki jin ni mogoče reševati le z enostranskim prezirom.”

    • Neka oseba je pedofil ali pa ni. To je odvisno od tega kako se je ta oseba rodila. Druga pesem je, kako ta oseba to nagnjenost izzivlja. Pedofil lahko ne naredi nic, kar bi bilo kriminalno ali sporno. Mogoce samo gleda slike ali fantazira. Lahko pa je pedofil obenem tudi psihopat in ne cuti, da lahko koga prizadene. Tako so lahko kriminalni. Kjerkoli v druzbi, ne samo v cerkvi. Poznano je, da je najvec kriminalne pedofilije v navidez normalnih druzinah. Pogosto so zraven se druga kriminalna dejanja, umori ipd.
      Od cerkve se pricakuje vec kot od nekega sportnega ali pevskega drustva. Ker je per se moralna institucija. Cerkev naj bi se aktivno trudila odkriti vse primere pedofilije v svojih vrstah. Najbrz ni enostavno. Vsekakor je pa jasno, da gre za kriminalno rec, ki jo je treba prijaviti, tako kot to mora narediti vsak drzavljan. Kam pa cerkev razporedi doticnega odkritega pedofila, bi pa tudi morali imeti doloceno. Menda ga ne bodo dali v cerkveni zapor ali na osamljen otok. S kriminalnim dejanjem samim se pa mora ukvarjati policija in tozilstvo, ne cerkev.

  3. Kaj se v Cerkvi ne sme nič reči, ker je takoj nekdo užaljen? Dajte no. Škofje niso žrtve, škofje (ne vsi) so problem. Tisti, ki so zločince skrivali, naj odstopijo. Kot je odstopil papež Benedikt, ko je ugotovil, da je proti homoseksualnemu lobiju nemočen. Stokanje iz škofijske palače v stilu Roberta Goloba, kako so oni žrtve, je sramotno.
    Prevzeti odgovornost pomeni tudi žrtvi IZPLAČATI ODŠKODNINO. Iz svojega žepa, ne iz skupne blagajne. Upam, da znajo ločiti.

Komentiraj