Škof Gregorij Rožman si zasluži priznanje kot eden izmed "pravičnih med narodi"

Foto: MN
POSLUŠAJ ČLANEK
V soboto je potekal spominski zbor ob 60-letnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana, ki so ga pripravile organizacije: Društvo Slovenski katoliški izobraženci; Nova Slovenska zaveza; Prebudimo Slovenijo; Vseposvojitev in Združeni ob lipi sprave.


V prvem delu so štirje slovenski intelektualci: p. dr. Metod Benedik, dr. Renato Podbersič, dr. Stane Granda, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Helena Jaklitsch osvetlili vsak po enega izmed mnogih vidikov na življenje in delo dr. Gregorija Rožmana, ljubljanskega škofa med drugo svetovno vojno.

Duhovni pastir s posebno skrbnostjo za pastoralo in jasnimi načeli


Dr. Metod Benedik je v svojem govoru opisal obširen predvojni opus, ki je zajemal številne prispevke, komentarje in analize na različne konkretne pastoralne dileme ter s tem povezanim kanonskim zakonikom. Veliko pozornosti pa je namenjal tudi katoliku kot družbenemu bitju in s tem povezanimi tematikami, kot so politično udejstovanje, strankarstvo in podobno.

Tako v enem izmed prispekov škof Rožman zapiše, da ni mogoče ločiti politike od religioznih, moralnih in cerkveno-pravnih vprašanj, kakor se človeka ne da razkosati na povsem ločene kose. Rožman nadaljuje: "Kulturna država ne more zanikati religioznosti in s tem tudi verskih skupnosti na svojem področju. Zato ima nujno neko svojo cerkveno politiko in zato je nujno, da ima tudi Cerkev neko svojo besedo pri, s tem povezanih, političnih zadevah...Tudi za politično udejstovanje veljajo moralne norme."

Zanimivo stališče, ki je aktualno tudi za današnji čas, pa vidi tudi v dejavnem državljanstvu klera. Tako zapiše: "Ker se v modernih državah obravnavajo na političnem torišču zadeve, ki se tičejo tudi Cerkve in njenih nalog,...zato Cerkev kleru kot poklicanemu organu pri reševanju cerkveno-političnih zadev ne brani političnega delovanja, v posebno važnih primerih pa na to še posebej opozarja."

Razveljavljena politično motivirana sodba


Dr. Tamara Griesser Pečar v svojem prispevku oriše politično dogajanje in predvsem nesmiselnost politično-vojaškega sodnega procesa proti Rožmanu. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sodbo 1. oktobra 2007 zaradi številnih postopkovnih napak razveljavilo in Rožmanov primer vrnilo ljubljanskemu okrožnemu sodišču v novo sojenje. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je 10. aprila 2009 kazenski postopek proti škofu Rožmanu dokončno ustavilo.

Toda ta pot postopka proti njemu ni bila enostavna. Namreč od leta 1995 do 2003 so bile vložene zahteve za obnovo procesa, med letoma od 1998 in 2009 pa zahteve za varstvo zakonitosti. Zadnjo zahtevo po varstvu zakonitosti je 31. decembra 2005 vložil naslednik škofa Rožmana na ljubljanskem škofijskem sedežu, nadškof Alojz Uran.

Kako trnova je bila ta pot in kako globoko je ideologija vrinjena v naše sodstvo, pa priča izjava Okrožnega sodišča, ko je zavrnilo nasprotne dokaze predložene ob zahtevi za obnovo procesa z besedami, da škofovih intervencij ne more upoštevati, ker je to ravnanje, ki se od vrhovnega lokalnega poglavarja Cerkve pričakuje in da to pač škof mora početi. Zanimivo, da očitno v očeh sodišča tudi niso štela posredovanja za bodoče narodne heroje NOB in druge komuniste, katerih usoda bi bila brez škofa Rožmana veliko bolj žalostna.

Prvotni proces se je pričel 21. avgusta 1946, ki je bil eden najvažnejših povojnih procesov, ki se je zgodil v Sloveniji. Gotovo pa najvažnejši za Cerkev na Slovenskem, ker je med drugim v tem procesu želela ljudska oblast moralno uničiti najvidnejšega predstavnika Cerkve in indirektno slovensko Katoliško cerkev, je uvodoma dejala dr. Griesser Pečar. Namreč Cerkev je bila še edina organizacija, ki je ovirala Partijo pred popolnim nadzorom nad državo in državljani.

Celoten proces je bil posmeh kakršnekoli realnosti prava in pravice. Vojaško sodišče 4. armije je sodilo civilistu v odsotnosti, brez dovoljenja za to, kolektivno z vsemi ostali obtoženci in obtoževalo škofa Rožmana vsega mogočega. Od ugrabitev, posilstva, požiganja do mučenja, ropanja ter prisilne mobilizacije. Niso bili pa obtoženi enega konkretnega skupnega dejanja. O nesmiselnosti političnega procesa priporočam v branje knjigo Med sodbo sodišča in sodbo vesti.

Za škofa Rožmana bi morali pričeti postopek "pravičnega med narodi"


Izraelski spominski center Jad Vašem tistim, ki so med 2. svetovno vojno tvegali življenje, da bi Jude rešili pred holokavstom, podeljuje priznanja "pravični med narodi", ki ga je prejelo že več kot deset Slovencev in na tisoče drugih. In glede na raziskovanja dela dr. Gregorija Rožmana med 2. svetovno vojno bi si tudi sam zaslužil ta imenovanje.

Kot pričajo različni arhivski dokumenti, tako v Ljubljani (Nadškofijski arhiv) kot v Rimu (Državni arhiv, Arhiv združenja italijanskih judovskih občin), je pri posredovanju za judovske begunce, posameznike in cele družine pomagal tudi tedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Dobro je bil obveščen o zločinih ustašev nad judovskim prebivalstvom, ki so se začeli že kmalu po razpadu Kraljevine Jugoslavije in vzpostavitvi Neodvisne države Hrvatske (NDH), je v svojem govoru orisal situacijo dr. Renato Podbersič ter povzel tudi v prispevku za Časnik.si

Namreč Rožman je redno posredoval za številne judovske posameznike in družine, o čemer so ohranjena tudi pričevanja. Tako se je ob podpori škofa Rožmana denimo okrog štiridesetih judovskih beguncev, predvsem otrok in mladostnikov, naselilo v dvorcu Lesno Brdo pri Vrhniki. Tu so ostali eno leto, potem so pot nadaljevali v severno Italijo. Iz te skupine so vsi preživeli Drugo svetovno vojno. Po nekaterih ocenah je škof Rožman posredoval na različne načine za preko 1000 Judov in jim pomagal kakor jim je le lahko.

V drugem delu prispevka pa bomo predstavili tudi prispevke dr. Helene Jaklitsch in dr. Staneta Grande.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30