Škof dr. Andrej Saje: Ob kriku žrtev ne moremo ostati neprizadeti in ravnodušni (2. del)

Foto: Klemen Lajevec / Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK
Po prvem delu intervjuja, v katerem smo z novomeškim škofom dr. Andrejem Sajetom govorili o bistvu božiča, epidemiji in razmerah v Cerkvi, v drugem delu spregovorimo o modernističnih in na drugi strani tradicionalističnih težnjah znotraj Cerkve, o spolnih zlorabah v njej, pa tudi o verouku in razprtijah v Cerkvi na Slovenskem.

Kako gledate nekatere težnje znotraj Cerkve po obratu v tradicionalizem? Papež je med simpatizerji z motuproprijem Varuhi tradicije sprožil kar nekaj razočaranih, celo užaljenih odzivov, češ da jih Cerkev odriva, jim zapira vrata, potiska na obrobje …

Katoliška cerkev izhaja in živi iz tradicije, vendar je pri tem treba pojasniti, da ta sega do samih izvirov krščanstva. Treba je gledati tradicijo kot celoto. Tradicionalizem je nekaj drugega, npr. poudarjanje zgolj določene verske prakse iz zgolj določenega zgodovinskega obdobja, kot je npr. učenje in praksa tridentinskega koncila (1543-1563). Kako živeti tradicijo, razlaga zbor škofov skupaj s papežem oz. cerkveno učiteljstvo, ki je avtentični razlagalec krščanskega nauka in tudi tradicije.

Krščanska identiteta živi iz celotne tradicije Cerkve. Tradicija je bila vedno živa. Pri življenju iz nje je hkrati pomembno vprašanje, kako pri tem ohranjati čisti zaklad vere. Način izražanja vere se uteleša v posamezno zgodovinsko in kulturno okolje. Vsekakor je zvestoba tradiciji za Cerkev nujna in bistvena. Nismo proti tradiciji, iz nje izhajamo. Težava t.i. tradicionalistov je v tem, da težko sprejemajo živost tradicije in da je njena interpretacija v pristojnosti cerkvenega učiteljstva in ne posameznikov. Razumem, da nekateri v negotovih časih iščejo večjo jasnost v strogih liturgičnih predpisih, vendar nas ta strogost ne bo rešila.
Težava t.i. tradicionalistov je v tem, da težko sprejemajo živost tradicije in da je njena interpretacija v pristojnosti cerkvenega učiteljstva in ne posameznikov.

Ključno za življenje kristjanov je, kot poudarja apostol Pavel, ko graja zlorabe obhajanja Gospodove večerje (1 Kor 15), da smo kot udje enega Gospodovega telesa v edinosti med seboj in da se naša vera pozna v praktičnem življenju. Eno od znamenj, da živimo v tej edinosti, je spoštovanje učenja cerkvenega učiteljstva. Za naše življenje ni bistvena samo sveta maša, bogoslužje je in mora biti celotno naše življenje. Papež Benedikt je dovolil tradicionalne latinske maše tam, kjer je kontinuirano obstajala skupnost tradicionalnih vernikov. Ni dal zelene luči za nove skupnosti. Zaradi nereda na tem področju in napačnih razlag njegovega dovoljenja, je papež Frančišek ponovno posegel na to področje in škofom poveril pristojnost, da presodijo, kako je s temi mašami.

V javnosti je odmevala pridiga nuncija na vašem posvečenju, da je v Cerkvi na Slovenskem preveč razprtij, medsebojnih bojev in delitev, ukvarjanja s samimi seboj, kar povzroča tudi duhovno sušo. Kakšen je vaš odgovor na te izzive Cerkve? 

V našem narodu je veliko razprtij, to se seveda pozna tudi v Cerkvi. Gledam predvsem na to, kar nas povezuje. Vsak od nas lahko naredi nekaj dobrega za skupnost. Škofje in duhovniki se trudimo vsak po svojih močeh, se pogovarjamo in sodelujemo. V škofiji, kjer delujem, je veliko pozitivnih pobud in ljudi, ki iščejo možnosti sodelovanja, pogovora in skupnega dobrega. Različna mnenja vedno obstajajo. A Božji Duh je tisti, ki povezuje, ki daje notranji mir. Glavno vprašanje je, ali se mu res odpiramo in mu prisluškujemo. Hudi duh pa išče to, kar nas ločuje. Evangelij nas stalno vabi, da reflektiramo vsak svoje življenje in prepoznavamo kali egoizma, napuha in avtoritarnosti, ter se temu vedno znova odrekamo.

Eden od namenov sinode, ki poteka, je, da bi se vsa Cerkev med seboj slišala, poslušala in razumela. Koliko se med seboj slišite in razumete škofje? Kakšno je vzdušje v Slovenski škofovski konferenci, ki je za običajnega vernika oddaljena? 

Škofje se povezujemo z namenom povezovanja določenih pastoralnih pobud, stvari, ki so skupne za celotno lokalno Cerkev, in z namenom enotnega nastopanja glede določenih stališč. Drugače vsak škof svojo škofijo vodi samostojno. Škof se ne more in ne sme vmešavati v delo drugega škofa. Je pastir v svoji škofiji. Kar je skupnih stvari, pa se večinoma pogovarjamo na zasedanjih škofovske konference, ki so približno vsaka dva meseca, tudi po Zoomu se  srečamo, če ne gre drugače. Sam sem bil kot škof doslej trikrat na takih konferencah. Škofje imamo tudi različna mnenja, kar je legitimno, ker vsak izhaja iz svojega okolja, škofije imajo različne potrebe, različno razvite strukture – hkrati pa je to tudi izziv, da se uskladimo.

Škofovska konferenca ni nek magični vrhovni organ, ki odloča o vseh stvareh. Praviloma sploh nima pristojnosti sprejemati zakonov, če nima za to posebnega pooblastila Svetega sedeža. Je pa bratstvo med škofi bistvena stvar, moramo se med seboj razumeti. Pri odprtih vprašanjih se trudimo uskladiti in delovati enotno.

V Avstriji, kjer ste delovali, pa tudi severneje, so močna gibanja za reforme v Cerkvi v smeri večje vključenosti žensk, tudi kot duhovnic, odprave celibata, blagoslovov istospolnih parov, liberalizacije spolne morale. Kako bi na njihove zahteve odgovorili, če bi se – in ni izključeno, da se ne bodo – pojavila tudi pri nas? 

Legitimno je, da se o vseh stvareh pogovarjamo. V Nemčiji se je že pred časom začela tudi neke vrste sinoda, predvsem na pobudo laikov. Težava te sinode je bila, da je šlo predvsem za razpravljanje, refleksije, sociološke raziskave in predloge, npr. ženskega duhovništva. Zdi se mi pomembno, da pri vsakem takem procesu, kot je sinoda, poleg vzporedno teče duhovni proces. Nobena sprememba, ki se bo zgodila v Cerkvi, se ne more zgoditi brez tehtnega tudi duhovnega premisleka in vzporedne duhovne poti. Kar se tiče vprašanj ženskega duhovništva, je bilo že s strani Svetega sedeža večkrat pojasnjeno, kakšen je nauk Cerkve in zakaj je tako.

Po tradiciji in po nauku Cerkve je profesionalna služba duhovništva namenjena moškim, čeprav imamo, kot pravi II. Vatikanski koncil, po krstu vsi krščeni delež duhovniške službe. Glejmo na to, kar imamo, ne na to, česa nimamo, in kaj lahko iz tega, kar imamo, naredimo v naših okoljih. Cerkev je dejansko ves čas v reformiranju, je živ organizem, kjer v njej živi Božji Duh, ki ji daje življenje in vitalnost. Tudi novost in spremembe. Če bomo živeli v njem, bomo prepoznali, kakšne spremembe so ta čas potrebne in kako naj jih naredimo.
Nobena sprememba, ki se bo zgodila v Cerkvi, se ne more zgoditi brez tehtnega tudi duhovnega premisleka in vzporedne duhovne poti.

Kako je vas zaznamovalo delovanje v Ekspertni skupini za reševanje primerov spolnih zlorab?

Ekspertna skupina je nastala l. 2009, sam sem bil član dva mandata. Predvsem so me zaznamovala srečanja z žrtvami in njihovimi svojci, ko so spregovorili o svojih bolečih izkušnjah, zgodbah zlorab, kjer so bili zavrženi, neslišani ... Te zgodbe so težke in vsakega, ki jih posluša, zaznamujejo, da ni več takšen, kakršen je bil.

Zakaj po vašem mnenju slovenska Cerkev v minulih letih pomembnega dela vernikov, tudi tistih, zbranih v iniciativi Dovolj.je, ni uspela prepričati, da z vso potrebno skrbnostjo in odločnostjo pristopa do razčiščevanja vprašanja spolnih zlorab v Katoliški Cerkvi na Slovenskem? Kaj se da v pristopu popraviti, izboljšati, da bo delovala dovolj konkretno, prepričljivo, ne pa zadržano, obotavljivo,  izmikajoče?

Glede na svoje izkušnje lahko rečem, da so bili v Cerkvi nasploh in v Cerkvi na Slovenskem storjeni zelo pomembni koraki. Posebej, če gledamo 10 ali 20 let nazaj. Sprejeti so bili pomembni dokumenti in smernice, mnogi primeri so bili tudi odkriti, nekateri zaključeni. Nekateri so v teku, nekateri sploh še niso odkriti.

Na strani Cerkve je bilo na začetku veliko nevednosti in tudi strahu, češ, če bomo o tem spregovorili, je to problem. V bistvu pa je problem, če ne spregovorimo, ne damo možnosti spregovoriti tistim, ki so bili žrtve nasilja. Iz osebne izkušnje, tudi sedaj kot škof, vem, da če je primerno okolje, ljudje na to temo spregovorijo in tudi povedo, da so bili zlorabljeni. V nekaj mesecih sem slišal za nekaj primerov, ko je beseda slučajno nanesla na to temo in ljudje so sami povedali o sebi. Gre za zlorabe ne samo s strani duhovnikov, ampak tudi za druge zlorabe, ki jih doživijo.

Pri tem se mi zdi bistvena transparentnost in iskreno prizadevanje za resnico. Te teme, ki ni samo tema, ampak realno stanje, se ne smemo ustrašiti, ampak se temu odpreti, se pogovarjati in lotiti konkretnih dejanj. Sedaj delamo v smeri, da se ustanovi neodvisna komisija, učimo se tudi iz izkušenj sosednjih držav. S civilno iniciativo sem se tudi sam že nekajkrat srečal. Menim, da je pot reševanja spolnega nasilja v poimenovanju stvari takšnih, kakršne so, v poslušanju žrtev, da jim verjamemo. Začetek poti je v srečanju in dialogu. Na ta način pade prva napetost in se lahko začne reševanje problematike. Z napadalnostjo ali umikanjem ne bomo dosegli ničesar.

Kako se lotiti reševanja težave ogromnega osipa mladih vernikov neposredno po prejetju zakramenta birme?

Mislim, da je najboljša rešitev, da se v župnijah, kjer so, ali pa če gredo študentje v večja mesta, vsak vključi v neko skupino, ki je njemu primerna. To velja tudi za ostale kristjane – bistveno je, da imaš nekje v krščanski skupnosti svoje mesto. Da greš samo k maši, ni dovolj. Moraš imeti neko mesto v Cerkvi, naj bo to pevski zbor, oratorij, študentska skupina, Karitas, šport … Da je posameznik tja vključen, da pripada, ima odnos z nekom.

Pomembno je, da je ob tem prisotna tudi verska dejavnost; molitev, sv. maša, duhovne vaje … Za mlade po birmi je eden odličnih načinov, da ostanejo vključeni v občestvo Cerkve, oratorij. Mnogi mladi so vključeni in sčasoma prevzamejo vedno večje vloge in se s tem tudi učijo, sprejemajo odgovornost. Večkrat pri oratoriju za življenje več prejmejo voditelji kot pa otroci, ki so udeleženci. Je dobra vzgojna metoda za življenje.
Bistveno je, da imaš nekje v krščanski skupnosti svoje mesto. Da greš samo k maši, ni dovolj. Moraš imeti neko mesto v Cerkvi, naj bo to pevski zbor, oratorij, študentska skupina, Karitas, šport … Da je posameznik tja vključen, da pripada, ima odnos z nekom.

Po Sloveniji se vse več družin, ki so blizu Cerkvi, odloča, da otroke umika iz tradicionalnega verouka, za katerega menijo, da je zastarel oz. neprilagojen izzivom časa. Ste opazili tovrsten trend in ali se kdo znotraj Cerkve s tem ukvarja?

Z veroukom se seveda ukvarjamo. Kaj je pravi način, je stvar premisleka. Tudi v naši škofiji imamo t.i. družinsko katehezo, kjer gre za večje skupine ljudi, kjer so tudi starši prisotni in, kot slišim, tudi zadovoljni.

Verouk je zelo pomemben, a je le en del verskega življenja, drugi, bistveni del, pa mora potekati v domači družini. Če v družini ni ničesar, potem verouk ne bo prinesel bistvenega rezultata. Verouk je samo dodatna priprava na zakramente, poučevanje o veri, skupna molitev z vrstniki. Če starši od Cerkve zahtevajo, da zgolj ona otroke vzgoji v veri, je to neke vrste samoprevara.

Vemo, da tudi če starši »vse naredijo«, če molijo doma, lahko otroci postanejo ateisti. To so izzivi mnogih staršev, ko se mladi začnejo upirati in tisto, kar so doživeli v veri do tedaj, prerastejo in rabijo novo osnovo za verovanje. Konfrontacija s starši je prva stvar, ki se zgodi. Ob tem je pomembno, da poskušamo mlade spremljati, da jih razumemo, četudi so v krizi vere. Da jih zato ne kregamo in sramotimo, ampak jih spremljamo in iščemo načine, kako bomo z njimi, da jih pohvalimo v tistem, kar je dobro.

Predvsem je pa pomembno, da otrok, tudi če se upirajo in zavračajo dialog, ne pustimo samih. Starši so najbolj izkušeni mojstri iskanja načinov in priložnosti, da se odnos z otroci krepi in da s svojim zgledom in pričevanjem sporočijo, da je vera pomembna.

Sodelovali ste pri ustanovitvi Katoliškega inštituta, bili tudi predavatelj in dekan. Kje vidite rezerve slovenskega katoliškega izobraževanja? 

Sam vidim velik doprinos katoliških srednjih šol, gimnazij, ki so uspešne. Mnogi so se tam šolali in dobili ne samo široko znanje, ampak tudi možnosti, da razvijejo svoje talente. Za univerzitetno dejavnost ne vidim toliko možnosti, glede na to, da imamo v Sloveniji veliko univerz in fakultet. Sam sem tudi predavatelj na Evropski pravni fakulteti za področje kanonskega prava.

Predvsem je treba iskati možnosti na področjih, kjer nekaj manjka. Da bi samo imeli šole, ker smo katoličani, se mi ne zdi modro. Imamo namreč odlične državne šole. Morda na področju vrtcev, morda kakšna tehnična šola ...  Bolj pomembno se mi zdi spremljati mlade in jim dati možnost, da se oblikujejo krščanska občestva – študentska, pevska, igralska, športna, kakršna koli. Da tudi v Cerkvi ponudimo neko priložnost, da mladi čas vzporedno s študijem namenijo tudi duhovni rasti.
Bolj kot to, da bi samo imeli šole, ker smo katoličani, se mi ne zdi modro. Bolj pomembno je spremljati mlade in jim dati možnost, da se oblikujejo krščanska občestva – študentska, pevska, igralska, športna, kakršna koli.

Učili ste se nastopanja, javnega govorjenja, bili tudi tiskovni predstavnik SŠK. Kako ocenjujete nastop Cerkve v Sloveniji v javnosti oz. cerkveni piar? 

Bistvena za komunikacijo Cerkve navzven je transparentnost, iskanje resnice, pravičnost. To seveda velja tudi za medijske hiše. Temeljno načelo za tistega, ki je govornik, je, da govori o stvareh, ki jih pozna, da govori resnico, da je pripravljen na dialog. Cerkev je velika institucija in je zelo pomembno, da spregovori o sebi. Sam sem v tej službi zaznaval predvsem, da gre za veliko pomanjkanje vedenja o Cerkvi in veri. Tudi mnogi, ki so bili krščeni in vzgojeni v veri, zelo malo vedo o Cerkvi in veri. Na strani Cerkve nas hromi strah.

Pomembno je, da komuniciramo, saj je v javnosti veliko napačnih, popačenih informacij, kar je večji problem kot zlonamerno poročanje, iskanje afer ipd. Na obeh straneh nas ovirajo predsodki in nepoznavanje drug drugega ter iskanje hitrih instant rešitev. V javnosti je o Cerkvi in njenem celotnem poslanstvu malo znanega. Težko je nekomu, ki ima namen govoriti o nekem aktualnem vprašanju, razložiti, da je stvar treba razumeti v kontekstu in celostno. Bistvena je transparentnost v vseh stvareh. Pri tem bo morala tudi Cerkev narediti še nekaj korakov. Tudi Sveti sedež je imel s tem težave in je papež Frančišek prevetril strukture, kar bomo morali narediti tudi pri nas.

V Cerkvi prihaja do zahtev pa tudi konkretnih sprememb na področju kanonskega prava, papež je nedavno posodobil norme o najhujših cerkvenih zločinih. Katere spremembe bi bile po vaši oceni še potrebne? 

Spremenjena je bila VI. knjiga Zakonika Cerkvenega prava, kjer gre za predpise glede kazenskih postopkov. S to novostjo je papež umestil v Zakonik cerkvenega prava v večji meri že znane posamezne zakone za to področje, ki so izšli po letu 2001, predvsem pa tiste, ki so bili izdani v zadnjih 10 letih.

Na področju reševanja spolnega nasilja je po moji oceni težava predvsem, da rešujemo to problematiko vsak v svoji škofiji oz. redovni skupnosti. Veliko lažje in objektivno bolje sprejeto bi bilo, če bi to delalo sodišče izven škofije. Na primer v sosednji Cerkvi, recimo za nas na Hrvaškem. Tako ne bi bilo suma, da je sodnik odločil prestrogo ali premilo, ker nekoga pozna, ali pa ker nekoga sovraži. Temeljno načelo pri presojanju kakršnih koli zadev na sodišču je, da mora biti sodnik nevtralen in mora objektivno presoditi, kaj je na stvari. In to je lažje, če je narejeno drugje, kjer ni nobenih poznanstev, v Sloveniji pa se zaradi majhnosti skoraj vsi poznamo.

Glede sprememb so slednje potrebne najprej na naši miselni ravni. Težava niso predpisi, temveč njihova interpretacija, izmikanje in opuščanje dolžnih ravnanj. Potrebna je ponovna odločitev, da obsodimo vsako nasilje in dodatno zlorabo vere in avtoritete, ki jo kdo ima zaradi službe, in to pokažemo v praksi.  Ob kriku žrtev ne moremo ostati neprizadeti in ravnodušni.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike