Škandal v Bruslju, kjer kriminalce celo aretirajo

Prejšnji petek (9. decembra) je belgijska policija v jutranjih urah v središču Bruslja, kjer ima sedež večina evropskih institucij, opravila več preiskav v stanovanjih evroposlancev in njihovih sodelavcev. Vsega skupaj je belgijska policija do sedaj priprla štiri osebe, med katerimi je največ hrupa povzročilo priprtje grške podpredsednice Evropskega parlamenta Eve Kaili. Slednja je skupaj z nekdanjim italijanskim evroposlancem Pierom Antoniem Panzerijem (SD) in peščico sodelavcev podpirala dobre odnose s katarjem in lobirala za sprejetje zakonodaje njemu v prid. O samem dogodku si lahko preberete več v našemu prvotnem članku.

Škandal je sicer povzročil potres v Bruslju in v odnosih med Evropsko unijo in Katarjem, a še bolj pomemben je vpliv te afere na zaupanje evropske javnosti v evropske inštitucije. Veliko ljudi v Evropi gleda na EU in njene inštitucije kot bolj poštene od njihovih nacionalnih vlad in domačih politikov, zato je škandal v srcu Evrope v resnici pomemben za vso Evropo. Afero je poleg tega treba razumeti tudi v kontekstu spora med EU, evropsko javnostjo in Svetovno nogometno zvezo (FIFA) oziroma Katarjem, ki je še pred kratkim buril duhove v mednarodnih in športnih medijih.

Spor s Katarjem

Ta afera je nastala julija letos, ko je belgijska policija začela uradno preiskovati možnost, da neka tuja država nezakonito financira in podkupuje evroposlance in evropske uradnike. Čeprav policija in tožilstvo neposredno ne imenujeta te države, pa belgijski dnevnik Le Soir razkriva, da je zelo verjetno, da za tem podkupovanjem stoji Katar. Ta država je pred začetkom aktualnega svetovnega prvenstva v nogometu doživela pravi gradbeni bum, v katerem je največ fizičnega dela opravila uvožena azijska delovna sila, ki je prihajala predvsem iz Indije, Pakistana in Filipinov in je gradila katarske stadione ter številne druge zgradbe v Katarju v nečloveških delovnih razmerah. Kot smo že omenili v prejšnjem članku, naj bi po ocenah britanskega časopisa The Guardian v Katarju umrlo več kot 6.500 tujih delavcev.

Krut odnos Katarcev do tujih delavcev in pripadnikov LGBTQ+ skupnosti je bilo več let jabolko spora med Katarjem in EU. Slednja je še prejšnji mesec preko Evropskega parlamenta pozvala Katar in Fifo, naj finančno pomagata družinam poškodovanih ali umrlih tujih delavcev. Številne severne in zahodne članice EU so tudi same kritizirale svetovno prvenstvo v Katarju in katarski odnos do turistov. FIFA je kljub temu ostala gluha na vse te kritike in ni storila nič. Poleg tega moramo omeniti še kritično slabe pogoje, v katerih v Katarju in drugih zalivskih državah delajo t.i. “domači” delavci in jih že več let preiskuje Mednarodna organizacija dela (ILO).

Stanje bi verjetno ostalo še naprej nespremenjeno, če ne bi belgijska policija odkrila vpletanja Katarja v delo Evropskega parlamenta. Slednji ima v EU sicer omejene pristojnosti, a je kljub temu vpliv Katarja postal preočiten novembra, ko je podpredsednica Kailijeva v imenu EP pohvalila Katar za nedavno sprejete »reforme« na področju delovne zakonodaje.

Korupcija znotraj EU predvsem prisotna na Vzhodu

Do sedaj so v aferi večinoma vpleteni nekdanji in trenutni evroposlanci, njihovi sodelavci in asistenti, povezani s poslansko skupino socialdemokratov in progresivcev, ki jo v Slovenji predstavlja SD, čeprav kaže, da slednja verjetno ni vpletena v afero. Neposredne vpletene politične stranke so do sedaj belgijska socialistična stranka, katere član je evroposlanec Marc Tarabella. Slednjemu je stanovanje sicer preiskala belgijska policija, a ga do sedaj še ni priprla. Kljub temu sta ga tako evropska parlamentarna skupina socialistov kot matična stranka izključili.

Vpletenost grške tradicionalne levice pod okriljem Panhelenskega socialističnega gibanja je tudi v igri zaradi njene članice Eve Kaili, ki je bila še do tega torka podpredsednica Evropskega parlamenta. Evo Kaili so sicer priprli oz. ji odvzeli prostost in je tako kot Tarabella izključena tako iz matične stranke kot parlamentarne skupine. Poleg teh glavnih akterjev je v afero vpletenih tudi več nekdanjih levih italijanskih evroposlancev in njihovih sodelavcev. Med njimi izstopata sindikalist Luca Visentini in predsednik nevladne organizacije No Peace Without Justice (Ni miru brez pravičnosti) Niccolò Figà-Talamanca.

Škandal je brez primere, saj so običajno korupcijske afere prihajale z vzhoda oziroma juga Evrope.

Škandal je brez primere, saj so običajno korupcijske afere prihajale z vzhoda oziroma juga Evrope. Spomnimo, da se je še lani moral od politike posloviti mladi, a že nekdanji avstrijski kancler Sebastian Kurz. Pred nekaj leti je mafija v povezavi s predstavniki slovaške leve stranke SMER ubila preiskovalnega novinarja Jana Kuciaka. Medtem se je tudi izvedelo, da sta dolgoletni češki premier Andrej Babiš in sedanji madžarski predsednik vlade Viktor Orban uporabljala evropska sredstva za financiranje svojih finančnih konglomeratov. V vzhodni oz. srednji Evropi zato državljani upravičeno vidijo Evropsko unijo kot simbol boja proti korupciji in model pravičnega sistema. Tudi v Sloveniji ima EU, še posebej njena sodišča, pomembno vlogo. V naši aferi Patria sta EU in Svet Evrope predstavljala zadnjo instanco pravne zaščite za nekdanjega predsednika vlade in sedanjega vodjo opozicije Janeza Janšo. Bruseljska afera bo verjetno vplivala na poglede državljanov na EU.

EU ostaja »čista« organizacija?

A vendar se lahko upravičeno vprašamo, ali so te posledice realne. Belgijska policija je v manj kot pol leta prišla do konkretnih dokazov, na podlagi katerih je sprožila preiskave, pri čemer ji pravosodje tudi sledi. Katar je, kot kaže, tudi sam popolnoma zgrešil tarčo in zato ni uspel bistveno vplivati na politiko EU, ki je v rokah Sveta in Evropske komisije. Od 14 podpredsednikov in podpredsednic EP mu je očitno uspelo podkupiti samo eno, ki z enim belgijskim evroposlancem ni mogla bistveno vplivati na odločanje EP, razen tega da je dala nekaj kontroverznih izjav na plenarnih zasedanjih EP.

Brez dvoma sta natančni policijski in parlamentarni preiskavi potrebni, a bistvo afere ni v tem, ampak v učinkovitosti belgijskega pravosodja, ki je odkrilo afero. Žal si le težko predstavljamo kaj takšnega tudi v Sloveniji.