SIZIF – Franz Stuck

Franz Stuck: Sizif (1920), München, Nemčija.

Bil sem ravno na svojem vsakodnevnem sprehodu.

Ja, ja … ni treba dvigovati obrvi, ni treba zavijati z očmi, še najmanj pa se je treba hihitati. Tudi malo krepkejši ljudje hodimo na sprehode. Ker pač ne moremo teči. No, lahko bi tudi tekel, a potem bi z rekreacijo opravil v minutki, tako pa sem vsaj eno uro kolikor toliko v pogonu.

Ne, res se ni treba tako nesramno režati, če sem rekel rekreacija. Ni se treba zgražati, kot da sem zaklel ali verbalno vizualiziral katerega od človeških reproduktivnih organov. Dobro se zavedam, da je tole rubrika v časopisu, ki ga kdaj pa kdaj prelista tudi kaka mladoletna oseba ali celo otrok. Potem namreč, ko očetu zdrsne iz rok (časopis in ne otrok), ko je zaspal med branjem. In zaspal ni, ker bi bila vsebina časopisa dolgočasna. Bog ne daj! Ne nazadnje je tudi tale rubrika v tem časopisu in če je morda že vse ostalo – moje pisarije brez dvoma niso dolgočasne! Ne. Oče je zaspal, ker se je ves dan potil v službi za ljubi kruhek, potem pa si je po povratku domov, tega ljubega kruhka v obliki kosila privoščil nekoliko preveč in sta ga premagala utrujenost in poln želodec. Nedolžna in neuka deca pa plane po časopisu.

In še: to, kar se po širnem svetu in domačih rovtah dogaja zadnje čase je tako … ne vem, kako naj se sploh izrazim … je … eee … no, vsekakor – je nekaj. Že nekaj in kar nekaj! In o takih stvareh lahko pišeš še tako suhoparno in duhamorno, pa bo še vedno zanimivo branje. Kajti ni bolj zanimive teme, kot je človeška neumnost. Vse kar na primer umetnost počne od prvih jamskih slikarij pa do nebuloz, ki jih lahko vsakodnevno gledamo v naših septičnih jamah – hočem reči: na televiziji – je, da obrača človeško neumnost in jo zdaj zasuče v smeh, drugič v solze. Novinarji pa o teh neumnostih poročajo stvarno ter objektivno in dovolite, da ob teh besedah jaz dvignem obrvi, zavijem z očmi in se zarežim, kajti objektivnega novinarja ne boste videli namalanega niti na jamskih slikarijah, pa čeprav tam lahko vidite naslikane celo mamute, pa se mi zato zdi, da so objektivni novinarji izumrli še pred njimi.

Kje sem že ostal?

Ah, ja … na sprehodu. Zdravnica mi je svetovala telovadbo. K zdravnici me je poslal žena. Iz bedastega razloga: ker natikači, po njenem modnem mnenju, ne pristojijo k zakmašnim hlačam. Čevljev z vezalkami pa si že dolgo ne kupujem več. Razlogov za to ne bom našteval. Kdor jih ni razbral iz zapisanega, naj raje gleda televizijo.

Torej: zavil sem nekolikanj desno od svoje vsakodnevne sprehajalne poti, pa sem ga zagledal. Dohitel pravzaprav. Pred seboj je navkreber potiskal ogromno skalo.

»O, pozdravljen, Sizif,« sem ga prijazno pozdravil.

Ustavil se je, utrujen in preznojen, in me pogledal.

»Dober dan, gospod. Se poznava? Kako veste za moje ime?«

»No, kako naj vas ne bi poznal?! Znamenitega Sizifa! Ki je kaznovan za svoje grehe, tako da na hrib vali ogromno težko skalo, ki pa mu tik pod vrhom vedno znova zdrsne nazaj v dolino.«

»Kaj??!«

Možak je zazijal od začudenja, roke so popustile in ogromna skala se je z velik truščem zakotalila v dolino.

»O, jeb…« je hotel zakleti Sizif, pa sem ga pravočasno zaustavil.

»Ne, nikar. Veste, tudi otroci morda berejo, pa ni primerno.«

Sesedel se je na tla in zaječal:

»Hočete reči, da te skale nikoli ne bom spravil na vrh?«

»Ne, seveda ne. Mar tega niste vedeli?«

Samo odkimal je. Ubogi revež. Verjetno v življenju ni prebral nobene knjige in ni naročen na noben pameten časopis. Obsojen na televizijo.

»No, če vam je kaj v tolažbo,« sem nadaljeval, »z vašim – Sizifovim – delom ljudje opišemo marsikatero početje. Na primer: popravljanje otroške sobe. Ali pa: volitve. Ali pa: Odzvati se na vabilo v Tarčo, z namenom, da pojasniš, kaj se je v resnici zgodilo. Ne nazadnje tudi tole moje sprehajanje nima nobenega smisla, saj samo premišljujem, kaj bom po povratku mastnega in sladkega pojedel. Sizifovo delo, vidite.«

Pogledal me je z izpraznjenim pogledom, nato pa se je dvignil in se napotil v dolino.

»Kaj? Jo boste še kar potiskali v breg? Kljub vsemu?« sem zaklical za njim.

»Kaj pa čem,« mi je odgovoril ne da bi se ozrl.

»Ja, točno: kaj pa češ?!« sem si rekel tudi sam in nadaljeval svoj sprehod. Z mislimi pa sem bil že pri sendviču s salamo in sirom, ki ga bom jedel med gledanjem televizije.

Za ogled se:

Registriraj
Naročnina že od:
8,25€
na mesec
Prijavi se
Ste že naročnik?
Želite prebrati ta članek?
72-urni dostop do naročniških vsebin:
3,95€

Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom. Oglejte si naše naročniške pakete.

Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin? Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.