Fotograf Matjaž Rušt se v svoji novi seriji posveča življenju in delovanju slovenske diaspore po svetu. Z njim so se o novi seriji pogovarjali na Siol.net.
“Že precej časa sem se spraševal, kdo so ti Slovenci v tujini. Vedno me je zanimalo, kaj počnejo, kako ohranjajo in kaj razumejo pod slovenstvom. Prav tako sem želel poiskati odgovore na to, kako 60 let in več življenja v drugem okolju vpliva na posameznika,” argumentira Rušt odločitev za nov projekt.
Vsakič, ko je v teh krajih prišel v slovensko skupnost, so do njega prihajali ljudje in mu pripovedovali svoje zgodbe, pravi Rušt. Na obisku v Clevelandu po dveh tednih, obkrožen s slovenščino, potico in narodnozabavno glasbo pa sploh ni imel več občutka, da je v ZDA, pravi.
Med slovensko ikonografijo še posebno v ZDA še najbolj izstopajo podobe Bleda, pravi, in hkrati priznava, da bi tudi sam ogled Bleda nekemu tujcu v Sloveniji takoj priporočil. V Argentini je za razliko opazil veliko več verskih simbolov.
Obiskal je tudi Avstralijo, kjer je Rušt opazil, da slovenstvo, za razliko od drugih obiskanih držav, precej zamira – domovi propadajo, mlade generacije niso tako aktivne, deloma tudi zato, ker jim starejše generacije ne pustijo odprtih rok.
Celoten intervju si lahko preberete na Siol.net.
Zanima me, kako je mogoče, da so domobranci še tik preden so jih ubili, imeli urejeno organizacijo? Medtem, ko se je ustašem že v Avstriji tako sesula, da so bežali, če so le mogli in kamorkoli so le mogli ter so izgubljeni posamezno ali v skupinicah iskali pomoč v cerkvenih ustanovah. Drugače so se pa obstreljeni in izgubljeni skrivali vsepovsod ter vztrajno rinili v župnišča, cerkve in samostane, čeprav so se nekateri, najbolj ranjeni z izgubo krvi in v vročici, že komaj vlekli ampak so se, če so videli zvonik premikali v smeri zvonika in pazili, da jih ne opazi kakšen Anglež ali partizan.
Ker so verjeli samo še v Boga in so želeli iti v cerkvene stavbe, da bi lahko v miru umrli ali okrevali.