Sin Človekov pride v slavi. Kdaj bo to?

Privzeta profilna slika
janez.kozinc

POSLUŠAJ ČLANEK
Danes brez dobrih terminskih planov ne moremo učinkovito izrabiti časa: imamo datum in uro zdravnika, frizerja, servisa za razne reči, sestanke ipd. Na urniku dejavnosti vernih se znajde še termin za mašo, verouk …

Sin človekov pa nima opredeljenega datuma, kdaj pride. In čakamo ga že od Njegovega odhoda v nebo, torej slabih 2000 let.

Če pa ni napovedan v tem tednu ali naslednjem, tako pozabim na Njegov prihod v slavi. Urnik je pač poln drugih terminov. Je v tem kaj pogubnega? Ni nujno. Odrešilnega? Mogoče. Odvisno od tega, kako živim urnik svojih dejavnosti, kaj vidim in česa nočem videti.

Sledenje zapovedim ni dovolj


V množici zapovedi in pravil, ki jih nizajo država, institucije, cel kup jih je nanizala tudi Cerkev, se zdi, da je pravičen in dober tisti, ki se skuša držati predpisov. Tako bi se zdel kristjan, ki v dejavnostih svojega vsakdanjega urnika ne ubija, ne laže, ne krade, ne vara, se ne prepira… vir neizmernega veselja za Boga.

Pa temu ni nujno tako. Človek lahko postane izvrsten izpolnjevalec predpisov. A Jezus je glede takih jasen: ne bodo prejeli dediščine kraljestva, ki jo je Bog zanje pripravil. Kaj manjka? Tiso, kar je človek opustil, kar bi lahko dobrega naredil, pa ni.

Če bi predpisi zmogli človeka pripraviti do iskrene in dejavne ljubezni do bližnjih, potem bi se danes vsi ljudje na svetu imeli radi kakor še nikoli. Zakaj to ne uspe?
Jezus si je nadel res nesimpatičen obraz. Takšnega, ki ga človek raje ne vidi, kakor vidi. In v tem je težava.

Samoopravičevanje


Verjetno zato, ker Jezus kliče k ljubezni do Njegovih najmanjših bratov. Ti pa so lačni – verjetno zato ker se jim ne ljubi delat; tujci – verjetno zato, ker se hočejo dokopat do denarja ali pa so religiozno zmanipulirani za »višje« cilje; bolni, verjetno zato, ker so se celo življenje zabavali s svojim zdravjem in počeli neumnosti; v ječi, verjetno zato, ker so delali odvratna hudodelstva

Povsem jasno je, da so to mnogokrat le opravičila v mojih mislih, da se Jezusovemu in svojemu ubogemu bratu ne želim približati.

Jezus si je nadel res nesimpatičen obraz. Takšnega, ki ga človek raje ne vidi, kakor vidi. In v tem je težava. Obraz, ki si ga je Jezus nadel v Jeruzalemu, ko so se iz njega vsi delali norca, ga obsodili za hudodelca, ga bičali in razmesarili na križu – takšnih obrazov človek ne želi gledati.

In težava je, da si še danes, od tistega velikega tedna dalje, Jezus na zemlji išče obličja pri svojih ubogih – nam mnogokrat ne najbolj zaželenih ljudeh.

Kdo nas lahko pripravi do tega, da se naš pogled spremeni? Verjetno samo Jezus – če spustimo njegovo besedo v svoje srce, če sprejmemo navdih, ki nam ga daje Sveti Duh, potem bi se znalo kaj spremeniti – seveda, če si tega človek želi.

Naš urnik dejavnosti bo torej lahko zelo poln, pa tudi brez termina, ko naj bi se pojavil Sin človekov v svoji slavi. Če bomo v svojem vsakdanu imeli odprte oči za tiste, ki nas potrebujejo.

Darovi, ki so v nas položeni tako ne bodo zgnili v našem naročju, temveč bodo obrodili bogat sad veselja, miru, zadovoljstva. In Božje veselje nad tem bomo slej ko prej lahko otipali.

Dr. Janez Kozinc je župnik v Pišecah na Bizeljskem
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike