Foto: Matija Sušnik, dz-rs.si

V državnem zboru danes razpravljajo o interpelaciji proti ministru za kulturo Vasku Simonitiju. Opozicijske stranke LMŠ, Levica, SD in SAB, ki so interpelacijo vložile 5. februarja letos, so svoje očitke strnile v deset točk, minister pa je odgovoril na več kot 130 straneh.

Za razpravo je predvidenih kar 18 ur, zato jo bodo ob 23h prekinili in nadaljevali jutri, ko je sredi dneva predvideno glasovanje. To bo tokrat najbrž tesnejše kot ob prejšnjih interpelacijah, saj svoj glas ZA napovedujejo tudi v DeSUS-u, kar pa še vedno ni dovolj za potrebnih 46 glasov podpore.

Izpostavljamo glavne točke, ki jih opozicija oporeka ministru Simonitiju in kako se je minister na obtožbe branil. 

Neučinkovita pomoč slovenski kulturi v času epidemije

Opozicija ministru očita, da je po letu dni epidemije kultura na kolenih, on pa je ob tem tiho. Predlagatelji interpelacije pravijo, da je neučinkovito ukrepal pri omejevanju in odpravi posledic popolne blokade dela in izvajanja storitev na področju kulture zaradi omejevalnih ukrepov boja proti epidemiji COVID-19. Po njihovem mnenju je odgovoren tudi za zadrževanje izplačevanja finančnih sredstev za že opravljeno delo na področju filma in filmske produkcije ter za neplačevanje socialnih prispevkov samozaposlenih v kulturi.

Minister po njihovem mnenju tudi nima prav nobene senzibilnosti za posebne okoliščine večje ranljivosti samozaposlenih v kulturi, saj naj bi več kot tretjina samozaposlenih v kulturi živela na pragu revščine.

Vasko Simoniti je zavrnil vse obtožbe, da naj bi kulturnike pustil na cedilu, saj so na ministrstvu blažili posledice pandemije specifično za kulturni sektor z mesečnim temeljnim dohodkom, oprostitvijo plačila socialnih pravic za samozaposlene v kulturi, za novinarje, za verske uslužbence … Poudaril je, da se je na njegovo pobudo rebalans proračuna za leto 2021 povečal za skoraj 47 milijonov evrov, zakon o zagotavljanju sredstev pa bo omogočal še dodatnih 122 milijonov evrov.

Poudaril je tudi, da ni zadrževal izplačevanja finančnih sredstev za že opravljeno delo na področju filma in filmske produkcije. Izpostavil je, da se višajo sredstva za samozaposlene, dnevno nadomestilo, pa tudi delovne štipendije. Kar 3.258 samozaposlenih v kulturi je v lanskem letu skupno prejelo 19 mio EUR ali povprečno 5.832,00 EUR pomoči na posameznika.

Napadi na svobodo in neodvisnost novinarskega dela

Simonitiju predlagatelji očitajo tudi, da poskuša omejevati neodvisnost in pogoje za delo RTV Slovenija in STA.  Po njihovem mnenju ni storil ničesar, da bi se prenehali enostranski in nezaslišani pritiski Urada Vlade za komuniciranje, ki samovoljno in mimo zakonov onemogoča financiranje javne službe STA. V svojo lastno medijsko trobilo naj bi minister želel spremeniti tudi javno RTV Slovenija.

Minister je odgovoril, da osebno ali kakorkoli drugače ni posegal v programsko neodvisnost Radiotelevizije Slovenija ali STA. To je dokazoval s tem, da so z odobritvijo plačila interventnih sredstev za delo zaposlenih v izrednih razmerah dali več kot 2,1 milijona evrov za redno delovanje RTV Slovenija v času epidemije.

Ob tem je bil kritičen tudi do medijev, ki po njegovih besedah prav tako objavljajo neresnice. Več kot 50 demantijev po njegovih besedah priča, da “ne gre za slučajno napako ali nehoteno zmoto pri objavljanju sporočil o našem delu, ampak za sistematično organizirano politično gonjo zoper vlado in ministrstvo”.

Suspenz socialnega dialoga in neprimerne izjave

»Zapuščate seje parlamenta, se ne odzivate na povabila k dialogu, namesto dialoga raje spodbijate diskurz, da so kulturniki paraziti in prisesanci na državne jasli, kar je skrajno neprimerno in žaljivo. V vaših odgovorih na številne pozive raje pišete o prevarantih in šarlatanih, za kater ne bo mesta v našem kulturnem prostoru,« je danes dejal Matjaž Nemec.

Iz danih podatkov ministrstva je razbrati, da je minister s svojo ekipo opravil več kot 500 sestankov z različnimi deležniki s kulturnega področja, samo sam pa čez 100 različnih sestankov.

Nespoštovanje ločitve cerkve in države ter primer Zlatko Ćordić in Metelkova 6

Predlagatelji so v razpravi omenili še primer raperja Zlatka, ki naj bi mu po njihovem mnenju ministrstvo za kulturo zaradi drugačnega nazorskega pogleda poslal odločbo, da mu odvzema status samozaposlenega v kulturi. Minister naj bi odločal samovoljno in nezakonito. V razpravi mu očitajo tudi, da je odgovoren za nesmiselno deložacijo najemnikov prostorov na lokaciji Metelkova 6. Odgovoren pa naj bi bil tudi za nespoštovanje ustavnega načela ločitve države in Cerkve.

Minister Simoniti je poudaril, da ni deložiral nobenega najemnika prostorov na Metelkovi 6 v Ljubljani in pojasnil, da jih je obvestil, da ministrstvo te prostore potrebuje, pri čemer pa imajo eno leto časa, da najdejo nadomestne.

Primer Zlatko: “Niti enemu samemu samozaposlenemu v kulturi nisem politično odvzel statusa samozaposlenega v kulturi, saj so kriteriji za pridobitev ali ohranitev statusa samozaposlenega v kulturi in pravice do plačila prispevkov s strani države jasni. Ti kriteriji so izključno strokovne in ne politične narave.”

Cerkev in država: “Kot minister za kulturo spoštujem ustavno načelo ločitve države in cerkve, podpiram pa usmeritev Vlade Republike Slovenije, da v času pandemičnih razmer v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom interventni ukrepi veljajo za vse državljane in državljanke Slovenije, torej tudi za verske uslužbence.”

Ne kultura, temveč kulturni boj. V ozadju pa spet privilegiji, denar in položaji
V današnji interpelaciji se zdi, da ne gre toliko za kulturo, kot za kulturni boj proti ministru, ki izhaja iz osovražene politične opcije in drugega svetovnega nazora od tistih, ki so pod levimi vladami do sedaj cveteli na državnih sredstvih za kulturo.

Ker v končni fazi gre spet za to – za srdit boj za denar, privilegije, dobro plačana vodilna mesta, kjer se ni treba ravno pretegniti. In čeprav je tega pod ministrom Simonitijem več kot prej, (uvedel je celo kulturni evro!) določene lobistične skupine znotraj kulturo za svoj “po defaultu” pripadajoči delež trepetajo. Do zdaj jim ni bilo treba, tudi v prvem letu so bili razpisi in pomoč samozaposlenim v kulturi radodarni.

A minister ima prav v stališču, da ministrstvo za kulturo ne more biti socialna služba – recimo za drastično naraščajočo množico samozaposlenih v kulturi, ki jim država zaradi “baje” izjemnih dosežkov plačuje prispevke – te stvari je treba urediti v skladu z namenom, za katerega so bile vzpostavljene.

Skratka, ob vsem odnosu, ki ga del kulturne srenje izkazuje do ministra že od vsega začetka (protesti, žalitve, skrunitve, celo grožnje), je težko kupiti, da je njegov problem dejansko njegov odnos do kulture. Ter mnogo lažje, da je njegov problem odnos do tistega, kar njegovi kritiki pojmujejo za kulturo – kar pa je kvečjemu njen zelo ozki del ali pa niti to ne.

Slika tega je lahko tudi sledeča: odkar je Simoniti na kulturi, je vsaj državna proslava ob kulturnem prazniku kulturna, državotvorna in povezujoča, umetniška v pristnem pomenu te besede.

12 KOMENTARJI

  1. Res so nehvaležni tile levi kulturniki. Simoniti jih zasipa z denarjem oni pa se po komunistično delajo kot da jih denar ne zanima ampak se borijo za vrednote.
    V bistvu bi glede na to koliko denarja je Simoniti dal več za kulturo glede na svoje predhodnike, mora la biti pri nas kultura v razcvetu.
    Ker domnevam, da Simoniti ne daje denarja iz svojega ampak iz našega žepa bi prav za prav morali protestirati podjetniki, ki jim pobira denar in druge dejavnosti katerih ministri niso bili tako uspešni pri polnjenju svojih blagajn.
    Za pa pri navedbah Ministrstva za kulturo o groznih milijonih, da razbrati da ti milijoni šele bodo prišli, kulturniki pa nimajo toliko pameti, da bi bili pripravljeni počakati.
    Vse skupaj me spominja na oddajo na TV RAI 1, kjer dober voditelj najprej našteje koliko milijard je Italijanska vlada preskrbel za reševanje posledic Kovida.
    Nato voditelj sprašuje podjetnike, kulturnike, učitelje in druge koliko so dobili od teh silnih milijard. Večina pove da še nič. Nato se teatralno vpraša kje pa so potem te milijarde, če nihče ni še ničesar dobil. Torej ne moremo govoriti niti o milijonih kaj šele milijardah.
    Bojim se da so kulturniki nezadovoljni po istem načelu : milijoni so, milijoni še bodo a kulturniki jih še niso videli.

  2. me zanima, kdo od DESUSa bo izdajalec in kdo od MMC.
    Da njihova imena zapišem.
    Pokvarjenci.
    In Jani reče, da mora minister pasti zaradi muzeja osamosvojitve.
    a je lahko kdo bolj pokvarjen in bolj sovražno nastrojen do Slovenije?!?*

  3. Saj tem predlagateljem interpelacije ne gre za dejstva, fakte. Resnica njihovih trditev je nepomembna. Gre jim za kulturni bolj, kjer je vse dovoljeno. Isto se dogaja tudi v ZDA in še drugod po zahodnem svetu. Koga brigajo fakti?!

  4. Grozljivo je, da se primitivci, kakršne težko najdete celo izven državnega zbora, izživljajo nad vrhunskim intelektualcem, ki ve, da ni vse kultura, kar ti primitivci prodajajo pod to blagovno znamko.

    In kdo ni zadovoljen z ministrom?

    Primerki brez talenta in primerne izobrazbe, ki so pa v stalni pripravljenosti, da na vpoklic nekulturno razgrajajo po Ljubljani.

    Videti je in upam, da se bo dokončno uresničilo, da bo žlahtni kulturnik Matjaž Nemec z umetniškim imenom Nitka, ki mu je uspelo maturirati pod posebnimi pogoji in po zaslugi vplivnih staršev šele blizu tridesetih let svojega udobnega življenja, izvedel vse o sebi, kar mora vedeti, da se ne bo še naprej smešil.

    • Kremeniti, podpišem.
      To včerajšnjo farso je bilo pa res težko gledati. Kot da bi nepismeni popravljali slovnične napake odličnemu učencu.
      Ne zavedajo pa se ti kljukci z leve, da s prav to interpelacijo – razgaljajo sebe. In priložnost je bila, da se pred državljani Slovenije obelodanijo vse packarije, kar se drugače ne bi dalo, ker desnica ne dobi veliko medijskega prostora. Tokrat so si levičarji grob skopali kar sami. Brez argumentov in z lažmi. Tega ni mogoče skriti. Pokazali so točno to, kar so, lažnjiva in po oblasti hrepeneča banda. Ponosni nasledniki komunistov – tako sami sebe imenujejo!

      Gospod Simoniti, odlična drža in ostanite to kar ste.

      Kdor pa bo iz koalicije danes glasoval za interpelacijo, je politični odpadek! In vsi vemo, kaj s smetmi počnemo.

  5. Očitno kulturniki niso zadovoljni z ministrovo finančno podporo kulturi v letu korone. Ne morem verjeti, da je npr. bivši minister Dejan Prešiček spričo nekompetentnosti ter afere mobinga na KM zlizal brez prask, medtem ko dr. Vasko Simoniti, ki je na povsem drugem nivoju, tako glede kompetentnosti kot tudi javnih nastopov. Hvaležnost pa taka. To pa največ pove o ”kulturnikih” samih.

    • Ja saj. Se mi zdi, da bi Simoniti slovensko kulturo najbolj rešil, če bi od državnih prsi odklooil kulturnike. Nekaj bo treba narediti pri kriterijih za registracijo kulturniškega statusa. To, kar imamo, so prvovrstni nesposobni lenuhi, ki se drenjajo okrog državnega korita, meneč, da jim vse pripada tako rekoč po kastnem sistemu. Tako ne gre več naprej. Kulturniki in nevladniki ter “borci” s svojimi dednimi penzijami so največja rak rana slovenskih javnih financ.

      • Ula, saj to ravno g. Simoniti počne – iz razvidov je črtal nekaj “nekulturnikov”, oz. tistih, ki prejemajo denar zato, kot je Tomičeva povedala – ker imajo doma družine. Ta ženska pa je z “globino” brez primere. Družine imajo? Kaj drugi državljani jih nimajo? Če ti v kulturi ne gre in nisi ravno talent, pa naj si poiščejo drugo službo. Kaj je tukaj za razumet? Aja, delali pa ne bi! Denar pa bi imeli – za vedno. Za brezposelne so v Sloveniji drugi transferji in oblike pomoči. Seveda, ne čuje se tako pomembno – kot če se deklariraš za “kulturnika”. Niti polovica teh kulturnikov ni pustila v kulturi prstnega odtisa. Čisti paraziti na stroške države in to nas, davkoplačevalcev. In pa aktivisti levice!
        Ta Avgijev hlev je potrebno počistiti za vedno.

  6. Sporočilo nevladniške sfere ministrom kot Simoniti je torej naslednje: ‘Ne splača se resno voditi ministrstva, ker bomo vsakega, ki bi kloako želel prečistiti in zbistriti, preprosto uničili in ponižali (pomnite izpadov ”Smrad si! Smrdiš!”)’. Obenem alter-kulturniki med vrsticami sporočajo ‘Nam ustrezajo dejansko šibki, ministri, ki zagovarjajo nespremembe ‘status-quo’, kot so bili Uroš Grilc (pod Bratuškovo), Tone Peršak (Cerar), Dejan Prešiček (Šarec). Vprašanje je, kaj to pomeni za prihodnje ministre in tudi za razvoj kulture kot take ter ugled kulture v javnem prostoru.

  7. Prvi polčas parlamentarne razprave o interpelaciji opozicijskih strank LMŠ, SD, Levica in SAB proti ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju je minil v znamenju komunističnega gesla: “Če se dejstva ne skladajo z našimi ocenami – toliko slabše za dejstva!”
    Nič ni pomagalo 130 strani izčrpnih ter z dejstvi podkrepljenih odgovorov ministrstva za kulturo na površne in politično pristranske lažne ovadbe, lažne obdolžitve, polovične ne-resnice in popolne sovražne fantazme vlagateljev še ene interpelacije v nizu vztrajnega in sistematičnega rušenja legalne in legitimne vlade. Nič niso pomagala preverljiva finančna in pravna dejstva.
    Nič niso pomagale ministrove bolj in manj vsebinsko tehtne, čustvene ter osebno občutene in pretehtane besede – “vojščaki” proti-janšistične opozicije v parlamentu so – gluhi in slepi za dejstva, argumente, dokaze – gnali svojo zlonamerno sovražno in rušilno gostobesedno “mantro” ter ponavljali drug za drugim …. ponavljali …. ponavljali tja v “gluho lozo” aktualne slovenske strankokracije ter v medijske kamere in mikrofone za zgodovino parlamentarne destruktivne nespameti, neodgovornosti, ideološke, politične, etične in kulturne razpuščenosti, pogubne brezidejnosti in blaznosti.
    Prvi polčas sovražno ne-dialoške ter medijsko senzacionalistično razpihovane parlamentarne interpelacijske inkvizicije je več kot zgovorno pokazal, da v resnici ne v parlamentu in ne v medijih in ne v javnosti nikogar ne zanima aktualno stanje slovenske kulture, aktualne razmere za ustvarjanje in predstavljanje kulturne dediščine in aktualnih umetniških stvaritev. Da nikogar ne zanima ne svoboda ustvarjanja, ne svobodna podjetniška pobuda in ne spoštovanje univerzalnih temeljnih človekovih svoboščin in pravic na področju kulture in medijske stvarnosti.
    Večina popadljivih in enoglasno zdresiranih govorcev iz vrst opozicijskih strank je vztrajno napadala “ad hominem”, se pravi, da je v sto in eni variaciji sovražno etiketirala, zmerjala, prezirala in izzivala ministra za kulturo kot osebo, profesorja zgodovinskih ved in svobodnega intelektualca, z njim in za njim pa posredno še bolj zadrto in perverzno verbalno obračunavala z vztrajno politično in medijsko demoniziranim in sataniziranim predsednikom vlade in najbolj osovražene parlamentarne stranke SDS.
    Tej nečastni “maniri” so večinoma zvesto sledili tudi aktivistično pristran(kar)ski poročevalci oz. medijski hujskači in kibici iz parlamenta, ki jih niti najmanj niso zanimala preverljiva in relevantna dejstva o aktualnem stanju v slovenski kulturi ter medijski krajini, ampak so senzacionalistično izbirali najbolj “mastne ocvirke” iz nepregledne množice parlamentarnih zlobnih spotikanj, sovražnih zmerjanj, verbalnih blodenj in virtualnih atentatov ter se večino časa v parlamentarnih kuloarjih ukvarjali s poizvedovanjem in “napovedovanjem iz kavnega zoca”, kdaj bodo nekateri najšibkejši in najbolj cagavi člani poslanskih skupin SMC ter Desusa končno izdali lastno stranko, koalicijsko pogodbo ter izdajalsko-koristolovsko prebegnili na stran rušilne opozicije “kulcev”.
    A kot nas uči najnovejša parlamentarna praksa opozicijskih serijsko izzvanih nekonstruktivnih nezaupnic, interpelacij proti posameznim ministrom ter celo poskusov ustavnih ovadb proti premieru legalne in legitimne Vlade RS, nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime