Zorko Simčič vstopa v svoje 100. leto življenja. 19. novembra praznuje svoj 99. rojstni dan. Simčiča mnogi njegovi prijatelji in znanci nagovarjajo z izrazom “večni mladenič”. In to že vsaj 30 let. Verjetno je to zaradi njegove živahnosti, hitre hoje, natančnega analiziranja aktualnega političnega in družbenega dogajanja, pa tudi pronicljivega pisanja.
Tri begunstva, en povratek
Je sin staršev, beguncev pred fašizmom iz Brd v Maribor. Je begunec pred nacizmom iz Maribora v Ljubljano leta 1941. Je, samo štiri leta kasneje, begunec pred komunizmom iz Ljubljane v Italijo in nato v Buenos Aires. Je povratnik, saj se je po osamosvojitvi Slovenije, ko zaradi padca komunizma ni bilo več nobene nevarnosti za drugače misleče, preselil pod rodne Alpe. Tri begunstva in en povratek v “samo” 99 letih.
Simčič zato govori o treh Slovenijah. V vseh treh je tudi sam živel – v Mariboru, v zamejskem Trstu in v izseljenstvu v Buenos Airesu. V vseh treh Slovenijah, matični, zamejski in izseljenski, določeni ljudje živijo ZA slovenstvo, drugi pa OD slovenstva, ugotavlja pisatelj, dramatik, filozof in publicist Zorko Simčič. Kot Primorec, Mariborčan, Ljubljančan in argentinski Slovenec natančno in z ljubeznijo (ali optimizmom) vedno podrobno analizira stanje v slovenski družbi.
Simčič poudarja, da je asimilacija vsake narodne manjšine slaba tako za osebnost asimiliranca in njegove družine, kot tudi za – večinski narod.
Asimilacija škodi vsem
Eden od petstotih izseljencev, ki so se po osamosvojitvi vrnili preko morja, velikokrat preseneča. Njegova najbolj zanimiva teza se navezuje prav na narod in narodno zavest. Poudarja, da je asimilacija vsake narodne manjšine slaba tako za osebnost asimiliranca in njegove družine, kot tudi za – večinski narod. Veliki večin
ski narodi so se zato, vsaj ponekod, v zadnjih letih začeli drugače obnašati do priseljencev. Simčič opiše sprehod z nacionalistično usmerjenim argentinskim častnikom, ko je bil s svojo triletnico govoril slovensko in se mu je zato opravičil. Oficir pa mu je odvrnil: »Če vi, potem ko skozi stoletja pripadate svojemu narodu in jeziku, tega ne spoštujete, kako naj mi pričakujemo, da ne bo to dekletce po dvajsetih letih življenja tu – zatajilo nas«.
Simčič zavrača ameriški talilni lonec, saj ta že dolgo ne deluje več. Izkazal se je za slabega. Med argumenti za spreminjanje politike ZDA do priseljencev v spodbujanje ohranjanja nacionalnih korenin, navaja vojno v Vietnamu. Gre za prvo vojno v ameriški zgodovini, ki so jo ZDA izgubile, med razlogi pa je tudi to, da so med rekruti bili številni asimilirani priseljenci.
Iz asimilirancev ne nastajajo samo ljudje brez vrednot, ampak tudi šovinisti, ki postanejo agresivni do svojih lastnih sorodnikov. Prav med renegati najdemo številne nacionaliste in vojne zločince – Karadžića, Hitlerja in Napoleona. Že pred stoletji so Srbi spoznali, da je poturica »gori od Turka«, se skozi zgodovino sprehaja Simčič. Asimiliranci namreč jemljejo najslabše lastnosti iz obeh narodov, pojasnjuje Simčič.
Posebej v izseljenstvu slovenstvo brez krščanstva, pravi Simčič »traja kvečjemu eno generacijo, največ dve«
Dva temelja preživetja naroda, pa tudi vsake manjšine
Simčič kaže še en vidik. Slovenstvo je tesno povezano s krščanstvom. To vedno znova ponavlja. Eno brez drugega ne gre. Posebej v izseljenstvu namreč slovenstvo brez krščanstva, pravi Simčič »traja kvečjemu eno generacijo, največ dve«. Krščanstvo namreč ohranja naravne in nadnaravne vrednote v svetu, kjer so »vse vrednote – ne le narodnost in krščanstvo – zavračane in zavržene«. Mladim se danes kot vrednoti prikazujeta samo uživanje in denar, je Simčič povedal že leta 1976.
Da ima prav, dokazuje tudi slovenska argentinska skupnost, ki kljub izselitvi ni izumrla. Njeno število je danes celo višje kot leta 1947! Nobeni drugi manjšini tega ni uspelo. Z izjemo judovske, ki je tudi skozi 2.000 let v izseljenstvu ohranjala sebe z ohranjanjem svoje judovske narodne in verske zavesti.
Zahvala in želja
Ob častitljivem jubileju Zorka Simčiča mu na predvečer rojstnega dne kličemo vse dobro in mnoga leta. Z zahvalo za njegov bogat in izjemen umetniški in intelektualni opus. Z željo, da bi se tudi mi navzeli njegovega sporočila sprejemanja drugačnosti in sprejemanja sebe. Za naših 99 let in za 99 let naših potomcev.
Bog živi g. Simčiča, njegovo misel in umetnost! Je kot vodnik in prerok v zmedi časa.
Tino, lepo ste predstavili ZAVEDNEGA Slovenca, ki stopa v stoto leto.
Čestitkam se pridružujem tudi jaz !
V živo sem ga poslušala pred kakimi desetimi leti. Lansko leto pa sem prebrala eno njegovih zadnjih knjig – “Dohojene stopinje”. Pravzaprav jo je nekdo drug napisal s pomočjo Simčičevega pripovedovanja.
V tej knjigi je lepo opisano življenje Simčičeve družine (oče, mati, on in brat) v Mariboru pred 2.s. vojno. Začetek vojne v Mariboru je vladala zmeda in komunisti mladim niso dovolili obrambe, pred Nemci.
Mislili so, da bo v Ljubljani boljše, pa so naleteli na Komunistično nasilje, kjer je bil marsikateri krščanski mladenič ubit, tudi njegov brat. Kako je mati trpela, ko je enega pokopala, drugi pa (da si je rešil življenje) je šel v daljno Argentino.
Kjerkoli je Simčič bival, je vedno ostajal ZAVEDNI Slovenec, ki je tako mater, kot domovino Slovenijo, nosil v svojem srcu.
Ko je postala Slovenija leta 1991 svobodna, se je kmalu s svojo družino vrnil v DOMOVINO.
Sicer pa je v Argentini izhajala “Svobodna Slovenija” – kot glasilo že od začetka leta 1950. V Tržaški slovenski knjižnici se jo dobi, v matično Slovenijo pa ni mogla dospeti.
Tudi v Argentini, se je Simčič boril, ne s puško, ampak s pisanjem, v želji, da bi res dobili “Svobodno Slovenijo” v resničnosti in ne samo v reviji. Tudi to je dočakal, čeprav šele v zrelih letih.
Bog mu daj še veliko let, da nam bo bil, kot “kompas”, ki kaže pravo pot SLOVENSTVA.
Gospod Simčič, čestitke, za vaše DOHOJENE STOPINJE !
Globok poklon velikemu Slovencu
njegovi pokončni drži in veri v vstajenje malega naroda! Na mnoga zdrava leta doma!
Kraševka, Svobodno Slovenijo imemo tudi na domačih tleh.
Tule: http://svobodnaslovenija.com.ar/arhiv/
Vsekakor čestitke in hvaležnost g. Simčič.
To o klasični ali siljeni sistemnmski asimilaciji drži. lahko bi dodal, da je prav tako škodljivo izključevanje tujarodnih prišlekov in označevanje, ampak povabilo k sodelovanju, da so naši državljani v polni meri in tudi, da se čutijo Slovenci v državljanskem smislu. Tudi sramotenje tistih izven Slovenije, ki so se “asimilirali” – zapustili slovensko kulturo (speva vsaj na zunaj), je škodljivo. Zakaj jih ne bi ohranili vsaj kot “izgubljene sinove”?, povezane v vseh drugih stvareh, ne pa iz njih delati sovražnike in nasprotnike “poturice”?
Ko je v nekem mestu več asimiliranih in Ne-asimiliranih tujcev, kot avtohtonih prebivalcev, se lahko zgodi Ljubljana, kjer se preprečuje celo URADNE DRŽAVNE PROSLAVE ter napada vojsko in policijo.
Simčiču in drugim Slovencem, ki so živeli in še živijo v Argentini. pa lahko samo čestitamo. Argentino so spoštovali, ker jim je dala zatočišče, da so si tako rešili življenje in tam dobili delo. Nikoli niso napadali ARGENTINSKE vlade, niti preprečevali Državnih proslav. Vedno so bili spoštljivi do večinskega naroda in tam vestno delali. Od države niso samo zahtevali, ampak so si z delom prizadevali, da so si gmotno opomogli.
Svojo KULTURO so SLOVENSKI Argentinci udejanjali v svojih DRUŠTVIH, kjer so gojili običaje svojih prednikov, imeli druženje ob glasbiplesu in petju. Seveda tudi MAŠO so imeli vsako nedeljo v Slovenščini, ki je združila vse Slovence iz okolice.
Skratka, Argentinski Slovenci so spoštovali večinski ARGENTINSKI narod in njihove navade.
Nikoli niso spodkopavali njihovih vlad in niso stremeli, da prevzamejo tam najvišje državne funkcije. Prav obratno pa delajo v Ljubljani PRIŠLEKI, posebno, od kar jim privilegije nudi tudi njihov župan Jankovič. Na Silvestrsko noč, je največ pesmi Juga. Slovensko se sliši le za “vzorec”.
MIGRANTI, ki so leta 1945 in za tem – bežali (z dokumenti in ne z vdiranjem) v Argentino, so nesli s seboj v srcu tako, domovino Slovenijo, kot Krščansko vero. Zato pa danes, še 4. rod teh beguncev, zna govoriti SLOVENSKO in poje SLOVENSKE pesmi svojih pradedov. Vse pohvale vredni! Kar je pri nas zamrlo, se je tam ohranilo.
Komunizem je pri nas, pod lažno besedo “bratstvo in enotnost” čisto uničil NARODNO ZAVEST, kar se jasno vidi na naši RTV. Druge Jugo republike pa so svoje ohranile, v škodo Slovencev. Ali bi v Beogradu izvolili za župana Slovenca?
Katero KULTURO in OBIČAJE so gojili naši predniki, nam lahko pokažejo Argentinski Slovenci.
Ti kulturniki, ki razgrajajo po Ljubljani, pa nam hočejo čisto UNIČITI vse, kar je avtohtono SLOVENSKO. Tega res Slovenija ni dolžna plačevati.
Zadnji čas je, da poskrbimo, da bi se več teh Slovencev vrnilo v domovino Slovenijo, da bi se tudi naša kultura “sanirala”. Svetel vzgled Slovenca je tudi pokojni Bajuk, ki je hotel Sloveniji pomagati, pa so ga doma onemogočali. Ko je, kot Predsednik vlade leta 2000, nastopal na RTV, se spomnim, da so bili novinarji z njim prav nesramni. Zato pa mu je prerano ugasnilo srce.
Dobrodošli doma, gospod Simčič in vsi drugi “naši Argentinci”, ki nam vlivate POGUM in ste nam v ponos!
Kraševka, enkratno!
Vse najboljše g. Simčič. Nisem še prebral vaše knjige, sem pa veliko dobrega slišal. Tudi ta članek potrjuje, da ste dober in zaveden Slovenec. Hvala Bogu za vas.
Leta 2013 je gospod Zorko Simčič dobil Prešernovo nagrado za življensko – pisateljsko – delo.
In našel se je “novinar”, ki je spisal umazano delo, Sramota umira počasi, kjer je oblatil edinstveno emigracijo, slovensko povojno emigracijo, ki je ni enake na svetu. Vsaj s to nagrado je Republika Slovenija priznala kako enkraten je slovenski živelj, ki je moral pred zločinskim komunizmom v emigracijo, zgolj zato, da si je rešil življenje. Mnoge talente so pobili že na slovenskih tleh.
Gospod Zorko Simčič, čestitke in še na mnoga leta!
»Prav med renegati najdemo številne nacionaliste in vojne zločince – Karadžića, Hitlerja in Napoleona. Že pred stoletji so Srbi spoznali, da je poturica »gori od Turka«, se skozi zgodovino sprehaja Simčič.” Po vseh aktualnih dogajanjih v Evropi bi bilo bolje, če bi na prvo mesto postavili Bošnjaka, muslimana Alijo Izetbegovića. Sprašujem se, kdo bo slovenski Karadžić, ko bodo Bošnjaki in Albanci pokazali svoj pravo obraz v naši državi. Kar nekaj indicev je podobnih kot koncem 80-h in v začetku 90-h let v BiH. Če me spomin ne vara, je oče poslanca Koprivca zagrozil urednici pokrajinskega radia, da ne bodo več dobili oglasov, če bodo realno poročali o dogajanju na Hrvaškem in v BiH med vojno v prvi polovici 90. let. Tako tedaj Slovenci, pa tudi še sedaj v Sloveniji nimamo dejanske slike o dogajanjih na drugih delih nekdanje Jugoslavije. Morda le to. Če so tedaj naši mediji lahko za vsako zadevo krivili Srbe, zakaj ob zadnjem dogodku na Dunaju niso mogli izustiti, da je to storil Albanec/Šiptar. V nobenem primeru ne privoščim Slovencev, da bi doživeli nekaj podobnega kot Srbijanci in Srbi v 90 letih in kasneje.
Gospodu Zorku pa želim vse najboljše do 100. leta in dlje.