Silijo nas, da se ponovno pogovarjamo o evtanaziji

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
V zadnjem času se v medijski prostor vztrajno vrača vprašanje o dopustnosti evtanazije. Dilema ima že dolgo brado. Debata o tem se pojavi vsakih nekaj let, nekaj časa živi v medijskem prostoru, nato pa potihne. Najverjetneje bo tako tudi tokrat, kajti za zdaj ne kaže, da bi vprašanje uspelo pritegniti kakšne večje politične simpatije.


Javno razpravo v Sloveniji sta znova obudili obe pismi, maja 2018 se svoje razmišljanje o tem objavil akademik dr. Janko Pletrski. V pismu, naslovljenem na Državni zbor pravi, da si želi, da bi imel človek pravico do smrti po lastni volji. Pred kratkim pa je na svojo bolezen opozorila tudi Alenka Čurin Janžekovič, ki poudarja, da si želi smrt brez pretiranega trpljenja.

Po anketah naj bi bila javnost v Sloveniji evtanaziji naklonjena, vendar ta rezultat zagotovo vključuje tudi nekatere etično nesporne prakse, ki niso evtanazija.

Kaj je evtanazija in kje jo izvajajo


Evtanazijo lahko opredelimo kot namerno (največkrat zdravnikovo) dejanje, ki pripelje do smrti bolnika. V Evropi je dovoljena v Albaniji in državah Beneluksa (Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu. Nekaj držav pa dopušča tudi ti. asistirani samomor. Najbolj znana takšna država je Švica, obstaja pa ta možnost tudi v nekaterih drugih neevropskih državah.

Pogosto se v tem okviru govori tudi o ti. pasivni evtanaziji. Izraz je precej neroden, saj gre dejansko za opustitev aktivnega zdravljenja ali odklop iz aparatov za ohranjanje življenjskih funkcij, kar prej ali slej privede do smrti. Ta zato nastopi bistveno hitreje, kot če bi bolezen zdravili. Ta pristop v stroki ne velja za pretirano spornega, bolj je problematično, če gre zraven še za opustitev nege, hranjenja in hidracije, saj tu smrt ne nastopi zaradi bolezni, temveč dehidracije. Ukrepom umetnega podaljševanja življenja (oživljanju, priklopu na aparate,...) se lahko že danes zavežemo tudi sami. Odločitev se zabeleži v zdravstveni karton, zdravniki pa so dolžni našo odločitev spoštovati.

Obstaja pa še ena možnost, ki je pravzaprav nikjer po svetu ne preganjajo, to je terapija z dvojnim učinkom. Pri tej terapiji se bolniku lajšajo bolečine z vse večjimi odmerki najmočnejših zdravil. Z njimi se primarno lajšajo simptomi bolezni, pri čemer pa je možno, da z njimi istočasno zavira tudi bolnikovo dihanje, lakoto in žejo, zaradi česar lahko smrt nastopi  nekoliko prej.

Prva dva pristopa sta v Sloveniji kazniva, ostali pa dopustni in se ne preganjajo. Prav tako v večini niso sporni niti s stališča Cerkve.


Dostojna smrt


Zagovorniki evtanazije med svoje argumente največkrat dodajajo pravico do dostojne smrti. Ljudje si želijo oditi takrat, ko začutijo, da jim pešajo življenjske moči, največkrat tik preden bi zanje morali skrbeti drugi. Spet drugi se bojijo bolečine, muči jih tesnoba in depresija. Za slednje evtanazija zagotovo ni pravi naslov, kajti te tegobe se da izredno učinkovito lajšati ali jih celo odpraviti. To trenutno zdravstvo v veliki večini zna in zmore.

Obstajajo močni argumenti, da se v državah z evtanazijo to področje ne razvija več. Pogosto se zdravniki, ki se ukvarjajo z paliativno oskrbo v takšnem sistemu čutijo nezaželene. Druga dva razloga pa sta družbena in zahtevata predvsem razumevanje, da imamo vrednost tudi, če smo nebogljeni in nas negujejo drugi. Tu naletimo na prvo hudo težavo. Hitro lahko postane družbena norma, da se mora človek odločiti za slovo, čeprav si tega globoko v sebi ne želi. Ko to enkrat postane norma, ni več poti nazaj. Dopustnost evtanazije bi radikalno predrugačila naš pogled na umiranje.

V Sloveniji imamo epidemijo samomorov med starostniki


V stroki velja, da imajo države Beneluksa verjetno najboljše zdravstvene sisteme na svetu. Toda kljub temu se tudi tam najdejo zgodbe, ki nakazujejo na obstoj zlorab. Kako bi se obstoj evtanazije poznal v zdravstvenem sistemu, ki mu niti približno ne more slediti po kakovosti, finančnih sredstvih in številu zaposlenih? Če k temu dodamo še izredno drago oskrbo v domovih za ostarele je to recept za katastrofo. Že sedaj imamo v Sloveniji pravo epidemijo samomorov med starostniki. Vsako leto si vzame življenje med 250 in 300 starejših, najverjetneje depresivnih ljudi. Je to res ukrep, ki si ga zaslužijo?

Obstaja tudi perverzna etična dilema, da bi to našemu zdravstvenemu in pokojninskemu sistemu celo koristilo. Spodnja pripomba zato ni zgolj provokativna, temveč opozarja na težavo, kaj se lahko zgodi, če slab sistem naleti na določeno sporno, a dopustno prakso. Si lahko predstavljate pritiske na bolnike in svojce na oddelkih za intenzivno nego, ki imajo premalo prostora za vse bolnike?


Ostro proti so tudi zdravniki


Na obujene debate v Sloveniji so se ostro odzvali v Zdravniški zbornici Slovenije in Društvu zdravnikov Slovenije. Izpostavljajo slab dostop do paliativne oskrbe in zdravljenja depresije, ki lahko takšne želje preprečita, in poudarjajo:

"Stališče obeh zdravniških organizacij je, da zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru. Naše poklicno poslanstvo je usmerjeno k ohranjanju življenja, o čemer se izobražujemo vso svojo poklicno pot ter si prizadevamo za čim bolj kakovostno zdravstveno oskrbo pacientov v vseh obdobjih življenja."

Proti pa niso le zdravniške organizacije, navdušenja ni niti med posamezniki.


Odpor je razumljiv.


Zagotovo je biti angel smrti zadnja zdravnikova želja. Duh nacizma in spomin na tisoče ljudi, ki so jih morali takrat evtanazirati, med zdravništvom še vedno živi. Takšnih grozljivih situacij si nikakor ne želijo več doživeti.

Zato je najverjetneje, da bodo pri takšni odločitvi trdo vztrajali. Kajti zgledi iz držav Beneluksa kažejo, da se prej ali slej pričnejo dogajati tudi zlorabe, zlasti ker evtanazija danes ni več zgolj bolnikova zadnja želja. Za Nizozemsko velja, da je neprostovoljnih evtanazij, brez pristanka bolnika, že skoraj polovica. Smo res prepričani, da na tem spolzkem klancu ne bomo zdrsnili?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike