Silijo nas, da se ponovno pogovarjamo o evtanaziji
POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
V zadnjem času se v medijski prostor vztrajno vrača vprašanje o dopustnosti evtanazije. Dilema ima že dolgo brado. Debata o tem se pojavi vsakih nekaj let, nekaj časa živi v medijskem prostoru, nato pa potihne. Najverjetneje bo tako tudi tokrat, kajti za zdaj ne kaže, da bi vprašanje uspelo pritegniti kakšne večje politične simpatije.
Javno razpravo v Sloveniji sta znova obudili obe pismi, maja 2018 se svoje razmišljanje o tem objavil akademik dr. Janko Pletrski. V pismu, naslovljenem na Državni zbor pravi, da si želi, da bi imel človek pravico do smrti po lastni volji. Pred kratkim pa je na svojo bolezen opozorila tudi Alenka Čurin Janžekovič, ki poudarja, da si želi smrt brez pretiranega trpljenja.
Po anketah naj bi bila javnost v Sloveniji evtanaziji naklonjena, vendar ta rezultat zagotovo vključuje tudi nekatere etično nesporne prakse, ki niso evtanazija.
Evtanazijo lahko opredelimo kot namerno (največkrat zdravnikovo) dejanje, ki pripelje do smrti bolnika. V Evropi je dovoljena v Albaniji in državah Beneluksa (Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu. Nekaj držav pa dopušča tudi ti. asistirani samomor. Najbolj znana takšna država je Švica, obstaja pa ta možnost tudi v nekaterih drugih neevropskih državah.
Pogosto se v tem okviru govori tudi o ti. pasivni evtanaziji. Izraz je precej neroden, saj gre dejansko za opustitev aktivnega zdravljenja ali odklop iz aparatov za ohranjanje življenjskih funkcij, kar prej ali slej privede do smrti. Ta zato nastopi bistveno hitreje, kot če bi bolezen zdravili. Ta pristop v stroki ne velja za pretirano spornega, bolj je problematično, če gre zraven še za opustitev nege, hranjenja in hidracije, saj tu smrt ne nastopi zaradi bolezni, temveč dehidracije. Ukrepom umetnega podaljševanja življenja (oživljanju, priklopu na aparate,...) se lahko že danes zavežemo tudi sami. Odločitev se zabeleži v zdravstveni karton, zdravniki pa so dolžni našo odločitev spoštovati.
Obstaja pa še ena možnost, ki je pravzaprav nikjer po svetu ne preganjajo, to je terapija z dvojnim učinkom. Pri tej terapiji se bolniku lajšajo bolečine z vse večjimi odmerki najmočnejših zdravil. Z njimi se primarno lajšajo simptomi bolezni, pri čemer pa je možno, da z njimi istočasno zavira tudi bolnikovo dihanje, lakoto in žejo, zaradi česar lahko smrt nastopi nekoliko prej.
Prva dva pristopa sta v Sloveniji kazniva, ostali pa dopustni in se ne preganjajo. Prav tako v večini niso sporni niti s stališča Cerkve.
Zagovorniki evtanazije med svoje argumente največkrat dodajajo pravico do dostojne smrti. Ljudje si želijo oditi takrat, ko začutijo, da jim pešajo življenjske moči, največkrat tik preden bi zanje morali skrbeti drugi. Spet drugi se bojijo bolečine, muči jih tesnoba in depresija. Za slednje evtanazija zagotovo ni pravi naslov, kajti te tegobe se da izredno učinkovito lajšati ali jih celo odpraviti. To trenutno zdravstvo v veliki večini zna in zmore.
Obstajajo močni argumenti, da se v državah z evtanazijo to področje ne razvija več. Pogosto se zdravniki, ki se ukvarjajo z paliativno oskrbo v takšnem sistemu čutijo nezaželene. Druga dva razloga pa sta družbena in zahtevata predvsem razumevanje, da imamo vrednost tudi, če smo nebogljeni in nas negujejo drugi. Tu naletimo na prvo hudo težavo. Hitro lahko postane družbena norma, da se mora človek odločiti za slovo, čeprav si tega globoko v sebi ne želi. Ko to enkrat postane norma, ni več poti nazaj. Dopustnost evtanazije bi radikalno predrugačila naš pogled na umiranje.
V stroki velja, da imajo države Beneluksa verjetno najboljše zdravstvene sisteme na svetu. Toda kljub temu se tudi tam najdejo zgodbe, ki nakazujejo na obstoj zlorab. Kako bi se obstoj evtanazije poznal v zdravstvenem sistemu, ki mu niti približno ne more slediti po kakovosti, finančnih sredstvih in številu zaposlenih? Če k temu dodamo še izredno drago oskrbo v domovih za ostarele je to recept za katastrofo. Že sedaj imamo v Sloveniji pravo epidemijo samomorov med starostniki. Vsako leto si vzame življenje med 250 in 300 starejših, najverjetneje depresivnih ljudi. Je to res ukrep, ki si ga zaslužijo?
Obstaja tudi perverzna etična dilema, da bi to našemu zdravstvenemu in pokojninskemu sistemu celo koristilo. Spodnja pripomba zato ni zgolj provokativna, temveč opozarja na težavo, kaj se lahko zgodi, če slab sistem naleti na določeno sporno, a dopustno prakso. Si lahko predstavljate pritiske na bolnike in svojce na oddelkih za intenzivno nego, ki imajo premalo prostora za vse bolnike?
Na obujene debate v Sloveniji so se ostro odzvali v Zdravniški zbornici Slovenije in Društvu zdravnikov Slovenije. Izpostavljajo slab dostop do paliativne oskrbe in zdravljenja depresije, ki lahko takšne želje preprečita, in poudarjajo:
"Stališče obeh zdravniških organizacij je, da zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru. Naše poklicno poslanstvo je usmerjeno k ohranjanju življenja, o čemer se izobražujemo vso svojo poklicno pot ter si prizadevamo za čim bolj kakovostno zdravstveno oskrbo pacientov v vseh obdobjih življenja."
Proti pa niso le zdravniške organizacije, navdušenja ni niti med posamezniki.
Zagotovo je biti angel smrti zadnja zdravnikova želja. Duh nacizma in spomin na tisoče ljudi, ki so jih morali takrat evtanazirati, med zdravništvom še vedno živi. Takšnih grozljivih situacij si nikakor ne želijo več doživeti.
Zato je najverjetneje, da bodo pri takšni odločitvi trdo vztrajali. Kajti zgledi iz držav Beneluksa kažejo, da se prej ali slej pričnejo dogajati tudi zlorabe, zlasti ker evtanazija danes ni več zgolj bolnikova zadnja želja. Za Nizozemsko velja, da je neprostovoljnih evtanazij, brez pristanka bolnika, že skoraj polovica. Smo res prepričani, da na tem spolzkem klancu ne bomo zdrsnili?
V zadnjem času se v medijski prostor vztrajno vrača vprašanje o dopustnosti evtanazije. Dilema ima že dolgo brado. Debata o tem se pojavi vsakih nekaj let, nekaj časa živi v medijskem prostoru, nato pa potihne. Najverjetneje bo tako tudi tokrat, kajti za zdaj ne kaže, da bi vprašanje uspelo pritegniti kakšne večje politične simpatije.
Javno razpravo v Sloveniji sta znova obudili obe pismi, maja 2018 se svoje razmišljanje o tem objavil akademik dr. Janko Pletrski. V pismu, naslovljenem na Državni zbor pravi, da si želi, da bi imel človek pravico do smrti po lastni volji. Pred kratkim pa je na svojo bolezen opozorila tudi Alenka Čurin Janžekovič, ki poudarja, da si želi smrt brez pretiranega trpljenja.
Po anketah naj bi bila javnost v Sloveniji evtanaziji naklonjena, vendar ta rezultat zagotovo vključuje tudi nekatere etično nesporne prakse, ki niso evtanazija.
Kaj je evtanazija in kje jo izvajajo
Evtanazijo lahko opredelimo kot namerno (največkrat zdravnikovo) dejanje, ki pripelje do smrti bolnika. V Evropi je dovoljena v Albaniji in državah Beneluksa (Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu. Nekaj držav pa dopušča tudi ti. asistirani samomor. Najbolj znana takšna država je Švica, obstaja pa ta možnost tudi v nekaterih drugih neevropskih državah.
Pogosto se v tem okviru govori tudi o ti. pasivni evtanaziji. Izraz je precej neroden, saj gre dejansko za opustitev aktivnega zdravljenja ali odklop iz aparatov za ohranjanje življenjskih funkcij, kar prej ali slej privede do smrti. Ta zato nastopi bistveno hitreje, kot če bi bolezen zdravili. Ta pristop v stroki ne velja za pretirano spornega, bolj je problematično, če gre zraven še za opustitev nege, hranjenja in hidracije, saj tu smrt ne nastopi zaradi bolezni, temveč dehidracije. Ukrepom umetnega podaljševanja življenja (oživljanju, priklopu na aparate,...) se lahko že danes zavežemo tudi sami. Odločitev se zabeleži v zdravstveni karton, zdravniki pa so dolžni našo odločitev spoštovati.
Obstaja pa še ena možnost, ki je pravzaprav nikjer po svetu ne preganjajo, to je terapija z dvojnim učinkom. Pri tej terapiji se bolniku lajšajo bolečine z vse večjimi odmerki najmočnejših zdravil. Z njimi se primarno lajšajo simptomi bolezni, pri čemer pa je možno, da z njimi istočasno zavira tudi bolnikovo dihanje, lakoto in žejo, zaradi česar lahko smrt nastopi nekoliko prej.
Prva dva pristopa sta v Sloveniji kazniva, ostali pa dopustni in se ne preganjajo. Prav tako v večini niso sporni niti s stališča Cerkve.
Človek ne more verjeti. Pred cca. dvema tednoma @SpletnaMladina odpre vprašanje evtanazije, danes pa to že postaja uradna agenda te vlade, vsi zdravstveni problemi in vse večje čakalne vrste pa nepomembni in minorni problemi ... ja, očitno bo evtanazija ubila več muh hkrati
— Uroš Urbanija (@UrosUrbanija) 30 January 2019
Dostojna smrt
Zagovorniki evtanazije med svoje argumente največkrat dodajajo pravico do dostojne smrti. Ljudje si želijo oditi takrat, ko začutijo, da jim pešajo življenjske moči, največkrat tik preden bi zanje morali skrbeti drugi. Spet drugi se bojijo bolečine, muči jih tesnoba in depresija. Za slednje evtanazija zagotovo ni pravi naslov, kajti te tegobe se da izredno učinkovito lajšati ali jih celo odpraviti. To trenutno zdravstvo v veliki večini zna in zmore.
Obstajajo močni argumenti, da se v državah z evtanazijo to področje ne razvija več. Pogosto se zdravniki, ki se ukvarjajo z paliativno oskrbo v takšnem sistemu čutijo nezaželene. Druga dva razloga pa sta družbena in zahtevata predvsem razumevanje, da imamo vrednost tudi, če smo nebogljeni in nas negujejo drugi. Tu naletimo na prvo hudo težavo. Hitro lahko postane družbena norma, da se mora človek odločiti za slovo, čeprav si tega globoko v sebi ne želi. Ko to enkrat postane norma, ni več poti nazaj. Dopustnost evtanazije bi radikalno predrugačila naš pogled na umiranje.
V Sloveniji imamo epidemijo samomorov med starostniki
V stroki velja, da imajo države Beneluksa verjetno najboljše zdravstvene sisteme na svetu. Toda kljub temu se tudi tam najdejo zgodbe, ki nakazujejo na obstoj zlorab. Kako bi se obstoj evtanazije poznal v zdravstvenem sistemu, ki mu niti približno ne more slediti po kakovosti, finančnih sredstvih in številu zaposlenih? Če k temu dodamo še izredno drago oskrbo v domovih za ostarele je to recept za katastrofo. Že sedaj imamo v Sloveniji pravo epidemijo samomorov med starostniki. Vsako leto si vzame življenje med 250 in 300 starejših, najverjetneje depresivnih ljudi. Je to res ukrep, ki si ga zaslužijo?
Obstaja tudi perverzna etična dilema, da bi to našemu zdravstvenemu in pokojninskemu sistemu celo koristilo. Spodnja pripomba zato ni zgolj provokativna, temveč opozarja na težavo, kaj se lahko zgodi, če slab sistem naleti na določeno sporno, a dopustno prakso. Si lahko predstavljate pritiske na bolnike in svojce na oddelkih za intenzivno nego, ki imajo premalo prostora za vse bolnike?
Debata o evtanaziji ima pa resno PR podporo. Si obetajo na ta način skrajšati čakalne vrste? https://t.co/AQ4wzaUzXJ
— Žiga Turk (@ZigaTurk) January 31, 2019
Ostro proti so tudi zdravniki
Na obujene debate v Sloveniji so se ostro odzvali v Zdravniški zbornici Slovenije in Društvu zdravnikov Slovenije. Izpostavljajo slab dostop do paliativne oskrbe in zdravljenja depresije, ki lahko takšne želje preprečita, in poudarjajo:
"Stališče obeh zdravniških organizacij je, da zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru. Naše poklicno poslanstvo je usmerjeno k ohranjanju življenja, o čemer se izobražujemo vso svojo poklicno pot ter si prizadevamo za čim bolj kakovostno zdravstveno oskrbo pacientov v vseh obdobjih življenja."
Proti pa niso le zdravniške organizacije, navdušenja ni niti med posamezniki.
Vsi, ki zagovarjajo evtanazijo, pozabljajo, da zdravnikov ne morejo prisliti v njeno izvajanje. Tega si nikoli ne bomo dovolili naprtiti na našo vest, ki je zavezana življenju in ne smrti.
— Urška Bačovnik Janša (@bacovnik) May 21, 2018
Odpor je razumljiv.
Zagotovo je biti angel smrti zadnja zdravnikova želja. Duh nacizma in spomin na tisoče ljudi, ki so jih morali takrat evtanazirati, med zdravništvom še vedno živi. Takšnih grozljivih situacij si nikakor ne želijo več doživeti.
Zato je najverjetneje, da bodo pri takšni odločitvi trdo vztrajali. Kajti zgledi iz držav Beneluksa kažejo, da se prej ali slej pričnejo dogajati tudi zlorabe, zlasti ker evtanazija danes ni več zgolj bolnikova zadnja želja. Za Nizozemsko velja, da je neprostovoljnih evtanazij, brez pristanka bolnika, že skoraj polovica. Smo res prepričani, da na tem spolzkem klancu ne bomo zdrsnili?
Zadnje objave
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
9 komentarjev
MEFISTO
Opustite vsako upanje, vi, ki z upanjem vstopaš v prihodnost!
Ne bodo vam migranti iz Afrike in Azije, pri čemer posebej poudarjam arabske migrante, brisali riti in vam menjavali plenice.
Še marsikaj drugega vam ne bodo nudili, kajti vsi migranti prihajajo k nam z ambicijo, da bodo vaši gospodarji, ki jim boste bi stregli, če boste zmogli, sicer vam pa Bog pomagaj in evtanazija.
BARBARA RAKUN
https://www.casnik.si/evtanazijia-znova-na-dnevnem-redu-slovenske-politike/
Tole si preberite, avtor prispevka Ivana Radana naziva kot narodnega heroja.
debela_berta
Evtanazijo bo treba prej ali slej uzakoniti. Ne moremo večno biti na ravni srednjega veka
MEFISTO
Evtanazijo bo kmalu treba obravnavati skupaj s samomorom, ki imata oba en sam skupni cilj - beg pred trpljenjem, telesnim ali duševnim.
Evtanazija, takšna ali drugačna, in samomor sta dokončno dobila domovinsko v Sloveniji takrat takrat, ko je prvikrat umrlo več ljudi, kot se jih je rodilo (lani ali predlani).
Slovenci smo hitro se starajoča družba, zato se z vso odgovornostjo postavlja vprašanje, kdo bo pomagal in skrbel za vedno večjo armado starih, onemoglih in neozdravljivo bolnih ljudi.
Družino, kakršno smo nekoč poznali, ki je poskrbela za vse svoje člane, so odpravili in še vlagajo neizmerne napore, da bi izničili še njene zadnje ostanke. Življenje postaja vse bolj drago, s starostjo pa še dražje. Vedno manj ljudi si bo lahko ob starostni osamljenosti in betežnosti privoščilo dom, v katerem jim bodo za plačilo nudili oskrbo. Da ne govorimo, da je še teh premalo, tisti, ki so, pa največkrat nudijo prenizek nivo oskrbe.
Preprosto povedno, pri nas je družba že tako spolitizirana in tako brezosebna, da ni v stanju rešiti nobenega akutnega ali dalj časa trajajočega problema in, kot kaže, bo še huje. Pri takih trendih, kakršnim smo priča, naša država in naša družba ne bo pripravljena na nobenega izmed izzivov prihodnosti.
In kaj bo preostalo starim, onemoglim, betežnim in neozdravljivo bolnim kot to, da se sami sebe usmilijo, bodisi z evtanazijo, bodisi s samomorom, ki je revnejšim cenejši, bližji in bolj dostopen.
BARBARA RAKUN
Slovenec kremenit, zelo argumentirano napisano, in ravno to je tako tragično in žalostno za našo domovino. Ni komunikacije, ni medosebnih odnosov, ni solidarnosti, ni medgeneracijskega druženja, ni vživljanja v ljudi, ni spoštovanja dostojanstva vsakega človeka. In to nas je pripeljalo do tu kjer smo. Družba, ki ne poskrbi za najbolj ranljive ljudi v družbi - nerojeni otroci, otroci in mladina, starejša populacija, bolniki, je obsojena na propad. Res je, umetni splav, evtanazija, samomor, vse to je beg pred resničnostjo, pred življenjem, ker si ne upamo biti to, kar smo, ker ves čas samo razmišljamo o tem, ali smo dobri za druge, nase pa pozabimo. Ker ne prevzemamo odgovornosti za svoje življenje. Najlažje je živeti v utvari. In to se nam vedno maščuje.
dr. Gabriel Kavčič
"Prav tako v večini niso sporni niti s stališča Cerkve." je problematičen stavek. Evtanazija je evtanazija - če je namen dejanja smrt nekoga, je to to in smo že prečkali mejo, ki nam jo je Gospod Bog "začrtal". Ne ločimo med malo bolj in malo manj slabimi; med bolj in manj problematičnimi evtanazijami.
Dvojni učinek je veljaven samo v primeru, da je naš edini namen samo in izključno blažiti bolečino. Če se zraven prikrade še namen evtanazije ( = hitrejša smrt), je zadeva moralno sporna. Odklop minimalnih sredstev ( = hranjenje in hidracija) na primer za Cerkev ni "bolj problematičen" pristop, ampak dejanje proti človeškemu življenju in s tem moralno nesprejemljiv.
Obstajajo pa odločitve in dejanja, ki v določenih primerih so sprejemljivi, ampak to potem niso evtanazije.
Po drugi strani pa je na koncu članka primerjava z nacističnimi "evtanazijami" po mojem (morda se motim) malo mimo, čeprav se to pogosto uporablja. Nacistični zločini so bili kruto pobijanje ljudi, ne pa evtanazije v današnjem pomenu besede. Evtanazija se od krutega pobijanja ljudi v teoriji razlikuje v tem, da je namen sicer res ubiti nekoga (in zato moralno nesprejemljiv), vendar se temu pridruži tudi želja pomagati mu. "Pomagati mu s tem, da ga ubijemo". Čeprav sporno zaradi končnega namena, pa evtanazija nikakor ni rasno/evgenično/... pobijanje, kar so počeli nacisti. Tam ni bilo nobene želje po pomoči.
Sicer pa se zahvaljujem za dober članek. Ko gre za mnenje Cerkve (Bogu hvala da to še koga zanima in da to tudi omenite!) pa je včasih bolje še nekoliko preveriti.
AlojzZ
To je del borbe proti Bogu. Bog je lastnik našega življenja, sam satan pa se neprestano vpleta tako v začetek kot konec življenja. Splav in evtanazija sta pač paradna konja kulture smrti.
Tisti, ki imamo še nekaj Božjega v sebi, se pač moramo na vsako tako zadevo oglasiti. Zato vas gledam z občudovanjem, gospa s Krasa!
Kraševka
JAZ EVTANAZIJE NE PODPIRAM.
Sporno pa se mi zdi tudi, da človeka držijo pri življenju le s pomočjo aparatov.
Vsak ima pravico ŽIVETI - TODA, KO PRIDE ZADNJA URA - imamo PRAVICO tudi UMRETI, brez aparatov.
Lajšanje bolečin, pa se mi zdi humano. In ko ni na vidiku ozdravitve, ni nič narobe, če je zdravilo proti bolečinam malo predozirano.
BARBARA RAKUN
Kraševka, odlično. Jaz spoštujem življenje od spočetja do naravne smrti. To kar si napisala, je čudovita misel. Vsak ima pravico živeti, ko pa pride zadnja ura (kakorkoli že pride, lahko tudi nenadno, kar je kruto), imamo pravico tudi umreti. Upajmo, da bomo ob sebi imeli tiste, ki jih imamo radi, čeprav umremo sami. AMpak jaz verjamem, da smrt ni konec, je seveda konec telesnega življenja, čustveno in duhovno živimo naprej. Zato sem pomirjena, seveda je pa treba vedeti, da nihče noče trpeti neskončnih bolečin. Zato tudi ves čas razprave o evtanaziji, čeprav niso iskrena. Ker politika debato o evtanaziji zlorablja ves čas - govori se o tem, kako so bolniki naveličani življenja, kako svojci ne morejo skrbeti za bolnika, kako je to ekonomsko težko breme za državo. Politika nikoli ne govori o tem, kako bi bolnikom lajšala bolečine, kako bi jim omogočila dostojno smrt, kako bi vsak bolnik potreboval nekoga ob sebi, ko mu je najbolj hudo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.