Silijo nas, da se ponovno pogovarjamo o evtanaziji

Blaž Čermelj
23

    Embed from Getty Images
    V zadnjem času se v medijski prostor vztrajno vrača vprašanje o dopustnosti evtanazije. Dilema ima že dolgo brado. Debata o tem se pojavi vsakih nekaj let, nekaj časa živi v medijskem prostoru, nato pa potihne. Najverjetneje bo tako tudi tokrat, kajti za zdaj ne kaže, da bi vprašanje uspelo pritegniti kakšne večje politične simpatije.

    Javno razpravo v Sloveniji sta znova obudili obe pismi, maja 2018 se svoje razmišljanje o tem objavil akademik dr. Janko Pletrski. V pismu, naslovljenem na Državni zbor pravi, da si želi, da bi imel človek pravico do smrti po lastni volji. Pred kratkim pa je na svojo bolezen opozorila tudi Alenka Čurin Janžekovič, ki poudarja, da si želi smrt brez pretiranega trpljenja.

    Po anketah naj bi bila javnost v Sloveniji evtanaziji naklonjena, vendar ta rezultat zagotovo vključuje tudi nekatere etično nesporne prakse, ki niso evtanazija.

    Kaj je evtanazija in kje jo izvajajo

    Evtanazijo lahko opredelimo kot namerno (največkrat zdravnikovo) dejanje, ki pripelje do smrti bolnika. V Evropi je dovoljena v Albaniji in državah Beneluksa (Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu. Nekaj držav pa dopušča tudi ti. asistirani samomor. Najbolj znana takšna država je Švica, obstaja pa ta možnost tudi v nekaterih drugih neevropskih državah.

    Pogosto se v tem okviru govori tudi o ti. pasivni evtanaziji. Izraz je precej neroden, saj gre dejansko za opustitev aktivnega zdravljenja ali odklop iz aparatov za ohranjanje življenjskih funkcij, kar prej ali slej privede do smrti. Ta zato nastopi bistveno hitreje, kot če bi bolezen zdravili. Ta pristop v stroki ne velja za pretirano spornega, bolj je problematično, če gre zraven še za opustitev nege, hranjenja in hidracije, saj tu smrt ne nastopi zaradi bolezni, temveč dehidracije. Ukrepom umetnega podaljševanja življenja (oživljanju, priklopu na aparate,…) se lahko že danes zavežemo tudi sami. Odločitev se zabeleži v zdravstveni karton, zdravniki pa so dolžni našo odločitev spoštovati.

    Obstaja pa še ena možnost, ki je pravzaprav nikjer po svetu ne preganjajo, to je terapija z dvojnim učinkom. Pri tej terapiji se bolniku lajšajo bolečine z vse večjimi odmerki najmočnejših zdravil. Z njimi se primarno lajšajo simptomi bolezni, pri čemer pa je možno, da z njimi istočasno zavira tudi bolnikovo dihanje, lakoto in žejo, zaradi česar lahko smrt nastopi  nekoliko prej.

    Prva dva pristopa sta v Sloveniji kazniva, ostali pa dopustni in se ne preganjajo. Prav tako v večini niso sporni niti s stališča Cerkve.

    Dostojna smrt

    Zagovorniki evtanazije med svoje argumente največkrat dodajajo pravico do dostojne smrti. Ljudje si želijo oditi takrat, ko začutijo, da jim pešajo življenjske moči, največkrat tik preden bi zanje morali skrbeti drugi. Spet drugi se bojijo bolečine, muči jih tesnoba in depresija. Za slednje evtanazija zagotovo ni pravi naslov, kajti te tegobe se da izredno učinkovito lajšati ali jih celo odpraviti. To trenutno zdravstvo v veliki večini zna in zmore.

    Obstajajo močni argumenti, da se v državah z evtanazijo to področje ne razvija več. Pogosto se zdravniki, ki se ukvarjajo z paliativno oskrbo v takšnem sistemu čutijo nezaželene. Druga dva razloga pa sta družbena in zahtevata predvsem razumevanje, da imamo vrednost tudi, če smo nebogljeni in nas negujejo drugi. Tu naletimo na prvo hudo težavo. Hitro lahko postane družbena norma, da se mora človek odločiti za slovo, čeprav si tega globoko v sebi ne želi. Ko to enkrat postane norma, ni več poti nazaj. Dopustnost evtanazije bi radikalno predrugačila naš pogled na umiranje.

    V Sloveniji imamo epidemijo samomorov med starostniki

    V stroki velja, da imajo države Beneluksa verjetno najboljše zdravstvene sisteme na svetu. Toda kljub temu se tudi tam najdejo zgodbe, ki nakazujejo na obstoj zlorab. Kako bi se obstoj evtanazije poznal v zdravstvenem sistemu, ki mu niti približno ne more slediti po kakovosti, finančnih sredstvih in številu zaposlenih? Če k temu dodamo še izredno drago oskrbo v domovih za ostarele je to recept za katastrofo. Že sedaj imamo v Sloveniji pravo epidemijo samomorov med starostniki. Vsako leto si vzame življenje med 250 in 300 starejših, najverjetneje depresivnih ljudi. Je to res ukrep, ki si ga zaslužijo?

    Obstaja tudi perverzna etična dilema, da bi to našemu zdravstvenemu in pokojninskemu sistemu celo koristilo. Spodnja pripomba zato ni zgolj provokativna, temveč opozarja na težavo, kaj se lahko zgodi, če slab sistem naleti na določeno sporno, a dopustno prakso. Si lahko predstavljate pritiske na bolnike in svojce na oddelkih za intenzivno nego, ki imajo premalo prostora za vse bolnike?

    Ostro proti so tudi zdravniki

    Na obujene debate v Sloveniji so se ostro odzvali v Zdravniški zbornici Slovenije in Društvu zdravnikov Slovenije. Izpostavljajo slab dostop do paliativne oskrbe in zdravljenja depresije, ki lahko takšne želje preprečita, in poudarjajo:

    “Stališče obeh zdravniških organizacij je, da zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru. Naše poklicno poslanstvo je usmerjeno k ohranjanju življenja, o čemer se izobražujemo vso svojo poklicno pot ter si prizadevamo za čim bolj kakovostno zdravstveno oskrbo pacientov v vseh obdobjih življenja.”

    Proti pa niso le zdravniške organizacije, navdušenja ni niti med posamezniki.

    Odpor je razumljiv.

    Zagotovo je biti angel smrti zadnja zdravnikova želja. Duh nacizma in spomin na tisoče ljudi, ki so jih morali takrat evtanazirati, med zdravništvom še vedno živi. Takšnih grozljivih situacij si nikakor ne želijo več doživeti.

    Zato je najverjetneje, da bodo pri takšni odločitvi trdo vztrajali. Kajti zgledi iz držav Beneluksa kažejo, da se prej ali slej pričnejo dogajati tudi zlorabe, zlasti ker evtanazija danes ni več zgolj bolnikova zadnja želja. Za Nizozemsko velja, da je neprostovoljnih evtanazij, brez pristanka bolnika, že skoraj polovica. Smo res prepričani, da na tem spolzkem klancu ne bomo zdrsnili?

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 23

    1. JAZ EVTANAZIJE NE PODPIRAM.

      Sporno pa se mi zdi tudi, da človeka držijo pri življenju le s pomočjo aparatov.
      Vsak ima pravico ŽIVETI – TODA, KO PRIDE ZADNJA URA – imamo PRAVICO tudi UMRETI, brez aparatov.

      Lajšanje bolečin, pa se mi zdi humano. In ko ni na vidiku ozdravitve, ni nič narobe, če je zdravilo proti bolečinam malo predozirano.

      • Kraševka, odlično. Jaz spoštujem življenje od spočetja do naravne smrti. To kar si napisala, je čudovita misel. Vsak ima pravico živeti, ko pa pride zadnja ura (kakorkoli že pride, lahko tudi nenadno, kar je kruto), imamo pravico tudi umreti. Upajmo, da bomo ob sebi imeli tiste, ki jih imamo radi, čeprav umremo sami. AMpak jaz verjamem, da smrt ni konec, je seveda konec telesnega življenja, čustveno in duhovno živimo naprej. Zato sem pomirjena, seveda je pa treba vedeti, da nihče noče trpeti neskončnih bolečin. Zato tudi ves čas razprave o evtanaziji, čeprav niso iskrena. Ker politika debato o evtanaziji zlorablja ves čas – govori se o tem, kako so bolniki naveličani življenja, kako svojci ne morejo skrbeti za bolnika, kako je to ekonomsko težko breme za državo. Politika nikoli ne govori o tem, kako bi bolnikom lajšala bolečine, kako bi jim omogočila dostojno smrt, kako bi vsak bolnik potreboval nekoga ob sebi, ko mu je najbolj hudo.

    2. To je del borbe proti Bogu. Bog je lastnik našega življenja, sam satan pa se neprestano vpleta tako v začetek kot konec življenja. Splav in evtanazija sta pač paradna konja kulture smrti.

      Tisti, ki imamo še nekaj Božjega v sebi, se pač moramo na vsako tako zadevo oglasiti. Zato vas gledam z občudovanjem, gospa s Krasa!

    3. “Prav tako v večini niso sporni niti s stališča Cerkve.” je problematičen stavek. Evtanazija je evtanazija – če je namen dejanja smrt nekoga, je to to in smo že prečkali mejo, ki nam jo je Gospod Bog “začrtal”. Ne ločimo med malo bolj in malo manj slabimi; med bolj in manj problematičnimi evtanazijami.
      Dvojni učinek je veljaven samo v primeru, da je naš edini namen samo in izključno blažiti bolečino. Če se zraven prikrade še namen evtanazije ( = hitrejša smrt), je zadeva moralno sporna. Odklop minimalnih sredstev ( = hranjenje in hidracija) na primer za Cerkev ni “bolj problematičen” pristop, ampak dejanje proti človeškemu življenju in s tem moralno nesprejemljiv.
      Obstajajo pa odločitve in dejanja, ki v določenih primerih so sprejemljivi, ampak to potem niso evtanazije.

      Po drugi strani pa je na koncu članka primerjava z nacističnimi “evtanazijami” po mojem (morda se motim) malo mimo, čeprav se to pogosto uporablja. Nacistični zločini so bili kruto pobijanje ljudi, ne pa evtanazije v današnjem pomenu besede. Evtanazija se od krutega pobijanja ljudi v teoriji razlikuje v tem, da je namen sicer res ubiti nekoga (in zato moralno nesprejemljiv), vendar se temu pridruži tudi želja pomagati mu. “Pomagati mu s tem, da ga ubijemo”. Čeprav sporno zaradi končnega namena, pa evtanazija nikakor ni rasno/evgenično/… pobijanje, kar so počeli nacisti. Tam ni bilo nobene želje po pomoči.

      Sicer pa se zahvaljujem za dober članek. Ko gre za mnenje Cerkve (Bogu hvala da to še koga zanima in da to tudi omenite!) pa je včasih bolje še nekoliko preveriti.

    4. Torej osebe, ki imajo raka in trpijo brez možnosti izboljšanja in okrevanja?
      Psu ali konju bi že pred sto leti dali milostni šus.

      • Kaj naj pa naredil človek, ki je bolan, ki ga boli, ima neozdravljivega raka, demenco ali kaj podobnega in si ne želi takšnega življenja? Kupi štrik in se obesi. Tudi jaz bi se najbrž obesila, če bi imela recimo kakšnega neozdravljivega raka ali AIDS (mislim pravi AIDS ne HIV+)

    5. Če je pri OSEBNI SVOBODNI ODLOČITVI trpečega in neozdravljivo bolnega človeka za evtanazijo, problem zdravnikova vest, (kar tudi razumem), kako je pa potem z njihovo vestjo ob ubijanju zdravih še nerojenih otrok, sploh pa do tistih, ki kjub splavu ostanejo živi??

    6. Evtanazijo bo kmalu treba obravnavati skupaj s samomorom, ki imata oba en sam skupni cilj – beg pred trpljenjem, telesnim ali duševnim.

      Evtanazija, takšna ali drugačna, in samomor sta dokončno dobila domovinsko v Sloveniji takrat takrat, ko je prvikrat umrlo več ljudi, kot se jih je rodilo (lani ali predlani).

      Slovenci smo hitro se starajoča družba, zato se z vso odgovornostjo postavlja vprašanje, kdo bo pomagal in skrbel za vedno večjo armado starih, onemoglih in neozdravljivo bolnih ljudi.

      Družino, kakršno smo nekoč poznali, ki je poskrbela za vse svoje člane, so odpravili in še vlagajo neizmerne napore, da bi izničili še njene zadnje ostanke. Življenje postaja vse bolj drago, s starostjo pa še dražje. Vedno manj ljudi si bo lahko ob starostni osamljenosti in betežnosti privoščilo dom, v katerem jim bodo za plačilo nudili oskrbo. Da ne govorimo, da je še teh premalo, tisti, ki so, pa največkrat nudijo prenizek nivo oskrbe.

      Preprosto povedno, pri nas je družba že tako spolitizirana in tako brezosebna, da ni v stanju rešiti nobenega akutnega ali dalj časa trajajočega problema in, kot kaže, bo še huje. Pri takih trendih, kakršnim smo priča, naša država in naša družba ne bo pripravljena na nobenega izmed izzivov prihodnosti.

      In kaj bo preostalo starim, onemoglim, betežnim in neozdravljivo bolnim kot to, da se sami sebe usmilijo, bodisi z evtanazijo, bodisi s samomorom, ki je revnejšim cenejši, bližji in bolj dostopen.

      • Slovenec kremenit, zelo argumentirano napisano, in ravno to je tako tragično in žalostno za našo domovino. Ni komunikacije, ni medosebnih odnosov, ni solidarnosti, ni medgeneracijskega druženja, ni vživljanja v ljudi, ni spoštovanja dostojanstva vsakega človeka. In to nas je pripeljalo do tu kjer smo. Družba, ki ne poskrbi za najbolj ranljive ljudi v družbi – nerojeni otroci, otroci in mladina, starejša populacija, bolniki, je obsojena na propad.

        Res je, umetni splav, evtanazija, samomor, vse to je beg pred resničnostjo, pred življenjem, ker si ne upamo biti to, kar smo, ker ves čas samo razmišljamo o tem, ali smo dobri za druge, nase pa pozabimo. Ker ne prevzemamo odgovornosti za svoje življenje. Najlažje je živeti v utvari. In to se nam vedno maščuje.

    7. Spoštovani Slovenec kremenit, lepo ste povedal.
      Kot prikrito evtanazijo na daljši rok lahko štejemo tudi sramotno nizke pokojnine, ob katerih star človek, ki je vse življenje garal, danes pogosto ne more ne živeti, ne umreti.

    8. Opustite vsako upanje, vi, ki z upanjem vstopaš v prihodnost!

      Ne bodo vam migranti iz Afrike in Azije, pri čemer posebej poudarjam arabske migrante, brisali riti in vam menjavali plenice.

      Še marsikaj drugega vam ne bodo nudili, kajti vsi migranti prihajajo k nam z ambicijo, da bodo vaši gospodarji, ki jim boste bi stregli, če boste zmogli, sicer vam pa Bog pomagaj in evtanazija.

    9. Življenje je večno ! Oblike življenja so različne.Bog je tisti,ki o življenju odloča.Vsako življenje ima svoj namen,tudi dolžino.Človek je dolžan življenje ohranjati.Življenja se ne sme zlorabljati.Posebno,nihče od nas ne sme posegati v življenje drugega z namenom omejevanja,škodovanja ali ubijanja.Velja kultura življenja in ne kultura smrti.
      Legalizacija splava je enako legalizaciji evtanazije.Komu je pomembna in potrebna legalizacija splava in evtanazije,če to ni ubojstvo ? Opravičilo ? Komu ? Samomor lahko stori vsak in zakaj potem legalna evtanazija ?Zakaj bi davkoplačevalci plačevali legalno evtanazijo?
      Legalna evtanazija se zlahka sprevrže, v kulturi smrti, v nekaj,kar nam je iz zgodovine znano.A smo res prepričani,da je samo “hitler” sposoben zlorab z življenjem ? Drugi,ki bi to počeli pa to delajo iz usmiljenja,sočutja,z dobrim namenom ? Kaj že pravijo,pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni !
      Paliativna medicina je odgovor na zahteve po legalni evtanaziji ! Tudi namesto legalnega splava so danes že znana veliko bolj človeška ravnanja,sredstva in rešitve.
      Kaj nas “žene” v tako nenaravna dejanja,v negativne posege v življenje?
      Ga.Čurin Janžekovič,z dolžnim spoštovanjem in sočutjem do vas in vašega trpljenja,se ne morem strinjati z vami,ko pravite,da z legalno evtanazijo greste v smrt,v nič !V blaženi nič!
      Z veliko,človeško gotovostjo verjamem in vem,da se življenje ne konča v nič (!), temveč se spremeni oblika. Če bi se življenja tako končevalo,kakšen smisel ima življenje,zakaj živeti ?

      • Evtanazija da. Splav ne. Zakaj? Tisti, ki ima pred sabo še vse življenje naj živi, tisti ki hoče umreti naj umre. Bolje tako, kot da na avtocesti najde svojo evtanazijo in še koga zraven.

        • Lucija,na prvi pogled razumen odgovor.Strinjam se : splav ne-kultura življenja.Nimam pripombe.
          Legalna evtanazija ni rešitev v kulturi življenja.Pravi odgovor je paliativna medicina,ki spoštuje življenje in, ki pomaga vsem pomoči potrebnim in spoštuje življenje,dar Boga.
          Skušam razumeti tvojo misel, zakaj je legalna evtanazija “boljša”,kot tisti samomor,ki lahko potegne za seboj še povsem nedolžne žrtve. S stališča kulture smrti je to možno razumeti.Saj je središče vsega smrt. S stališča kulture življenja,ki slavi življenje,pa je takšna praksa gotovo nespremljiva. Kultura življenja v bistvu pomaga človeku razumeti in ohranjati življenje.In še posebej ceniti življenje soljudi.
          Ne upam trditi in tudi ne bom zapisal,da je kultura življenja 100 % rešiteljica stisk in težav in, da se ne more zgoditi nič hudega tam,kjer prevladuje.Je pa veliko večja verjetnost za rešitev povsem življenskih težav,ki pestijo človeka.Kultura življenja poudarja optimistični smisel in namen vsakega življenja.

    Komentiraj