Shizofrenija sodobne Rusije: blišč domovinske parade in beda ukrajinske fronte

Letošnji dan zmage je za Ruse vse prej kot zmagoslaven. Prej nasprotno, saj je v splošnem razpoloženju ruskih političnih in vojaških krogov zaznati negotovost in tesnobo s priokusom nemoči. Turobno vzdušje je točen odraz stanja na bojišču, kjer okupatorskim silam ne gre po načrtih, v njihovih vrstah pa se pojavljajo razpoke, ki bi lahko vodile do globljega zloma sistema.

Najočitnejši pokazatelj so razmere pri Bahmutu, kjer Prigožin že dobesedno preklinja kremeljsko vodstvo z ministrom Šojgujem na čelu. Njegov Wagner še vedno ni dobil obljubljenega streliva in ob nepredstavljivih izgubah Rusom še ni uspelo zavzeti mesta. Bahmut se še drži.

Proruski se bodo oglasili, da to ni res, saj večino nadzirajo Rusi. Ampak po tej logiki je tudi Stalingrad padel. Kakorkoli, ne dolgo nazaj je prišlo celo do spopada med Wagnerjem in rednimi ruskimi silami, Prigožin pa je sporočil, da je neka redna enota, ki naj bi plačancem ščitila bok, pred kratkim pobegnila z bojišča.

Se bodo vrnili Čečeni?

Razloge vidi v nesposobnosti poveljniškega kadra, ki vojakom odreja samomorilske ukaze, ti pa jih nočejo sprejeti. Popolnoma verjamem in menim, da poveljujoči to počnejo predvsem iz obupa. Vse bolj obupan pa je tudi Prigožin sam, saj je zaradi šikaniranja s strani Moskve naznanil možnost, da bi se Wagner to sredo iz Bahmuta umaknil.

Nadomestili naj bi ga Kadirovci, ravno tisti Čečeni, ki so se iz Ukrajine osramočeni morali umakniti prvi. Kljub temu bi njihova vrnitev okupatorski strani prinesla nekaj svežine, predvsem pa kakovostnejšo komunikacijo med plačanci in Kremljem. Kadirov za razliko od Prigožina v ruski politiki namreč ni neposredni konkurent Putina. Ta ga celo potrebuje za “redarja” na Kavkazu.

Kako nizko je padla Rusija

Da sta si omenjena voditelja z vojno pridobila precejšnjo politično moč, nam govori tudi dejstvo, da njuni formaciji in ona sama nista neposredno podrejena generalštabu in ministrstvu, pač pa se odločitve sprejemajo z usklajevanjem med njima in oblastjo. Ruska država je padla tako nizko, da se je za svoj uspeh namesto na elitne regularne strukture, kot so na primer zračno desantne sile (VDV), prisiljena zanašati na neonacističnega zapornika in kavkaškega nasilneža.

Pravzaprav je po nekaterih virih VDV od začetka agresije na Ukrajino utrpel takšne izgube, da bi ga v idealnih razmerah do nekdanje polne operativnosti sestavljali več let. Ali je to res, ne vemo, je pa možno.

Ruska država je padla tako nizko, da se je za svoj uspeh namesto na elitne regularne strukture, kot so na primer zračno desantne sile (VDV), prisiljena zanašati na neonacističnega zapornika in kavkaškega nasilneža.

Kdaj bodo prišli Ukrajinci?

Strah okupatorjev pred osvoboditelji ponekod že prerašča v paniko. V zadnjih dneh so okupacijske oblasti začele izvajati prisilno evakuacijo prebivalstva in naropanih dobrin iz okupiranih delov Hersonske in Zaporoške oblasti, torej z ozemlja, ki ga Ukrajinci nameravajo najprej osvoboditi. Ruski civilisti naj bi prostovoljno bežali tudi s Krima.

ISW predvideva, da bodo Rusi ob ukrajinski protiofenzivi najbrž izvedli postopen organiziran umik, seveda med silovitim bojem. Ni pa jasno, do kje bi se Rusi lahko potencialno umaknili in predvsem do kam so jih Ukrajinci zmožni potisniti. Ključno vlogo bosta spet igrala oteževanje ruske logistike in obstreljevanje utrjenih položajev, prodori pa bodo najverjetneje sloneli na tankovskih in oklepnih enotah.

A ne prehitevajmo, nismo še tam. Čeprav javnost veliko pričakuje od protiofenzive, ki je zaenkrat še fantomska, je že znano, da osvoboditelji ne bodo izvedli enega velikega napada, pač pa več manjših in dobro premišljenih. Z brezglavim navalom po ruskem vzoru bi bili skoraj zagotovo obsojeni na neuspeh, takšen pristop pa jim omogoča večjo kreativnost in prilagodljivost ter s tem tudi večjo varnost in možnosti za uspeh. Ob tem pa ljudje z ukrajinskega vrha, kot so Podoljak, Reznikov in Sirski, pragmatično opozarjajo, da bi prevelikim pričakovanjem lahko sledila velika razočaranja.

Glede na rusko paniko lahko ocenimo, da je okupator začel z evakuacijami glede na pridobljene obveščevalne podatke, kar pomeni, da bi lahko do tovrstnih premikov prišlo kaj kmalu. Kljub premnogim ugibanjem in napovedim pa so bile do sedaj vse takšne prezgodnje prerokbe napačne.

Kisli obrazi na klavrni paradi

Glede na dosedanje neuspehe je to, da Ukrajinci še niso krenili, slaba tolažba za kisle obraze na proslavi ob dnevu zmage. Vidi se, da klima v Rusiji ni pozitivna, in klavrna parada z enim tankom, pa še to T-34, je to le še potrdila. Putin je tako v svojem motivacijskem govoru navduševal ljudstvo za idejo, da je vojna v Ukrajini “prava vojna proti Rusiji”. Seveda je, le da so jo Rusi začeli sami.

Še vedno ne morem razumeti, zakaj nekateri menijo, da si Rusi zaslužijo tamponsko cono med svojimi mejami in Natovimi državami. Glede na širjenje Rusije in njena grozodejstva v zadnjih treh stoletjih bi si tamponsko cono prej zaslužile države, ki mejijo na Rusijo.

Še vedno ne morem razumeti, zakaj nekateri menijo, da si Rusi zaslužijo tamponsko cono med svojimi mejami in Natovimi državami. Glede na širjenje Rusije in njena grozodejstva v zadnjih treh stoletjih bi si tamponsko cono prej zaslužile države, ki mejijo na Rusijo.

Kakorkoli, Putin v govoru ni pozabil omeniti, da je “Zahod pozabil, kdo je premagal naciste”. Tega Zahod seveda ni pozabil. Pomni pa tudi, kdo je pol Evrope in dobršen del sveta spravil v novo, podobno diktaturo ter nato z izvažanjem revolucije netil krvave vojne po celem svetu. Nemci so se pogledali v ogledalo. Rusi se verjetno ne bodo nikoli.

Na dan zmage v naslednji poraz

Ruski predsednik je z dokaj agresivno retoriko skušal poenotiti ljudstvo v boju proti novodobnim “nacistom”. Skušal je vzbuditi strah in občutek ogroženosti, ki bi ljudi prisilil, da podprejo vojno, s tem pa tudi oblast. Komentator na Times Radio je to opisal kot zadnjo Putinovo karto.

Ta je v resnici bolj namenjena stabilizaciji razmer doma kot motiviranju za vojno proti Ukrajini in upanju na zmago v tej. Realno gledano je Rusom vrag že zdavnaj vzel šalo, vztrajanje pri svojih stališčih pa spominja na trmarjenje majhnega otroka. Ukrajina ni (p)ostala ruska.

Piko na i okupatorjevega debakla pa je predstavljalo neuspešno raketiranje Kijeva na dan zmage; branilci so prestregli 23 od 25 manevrirnih raket.

Če zaključimo, dan, ko naj bi mitološko nepremagljivi Rusi častili svoje zmagoslavje, nam kaže, da tokrat najverjetneje ne bo tako. Vojaških uspehov ni, luknje v vojaškem in političnem sistemu so vse večje, kar pomeni manjšo stabilnost države. Rusija tako na dan zmage strumno koraka proti svojemu porazu.