Shizofreni jaz (anti-)demokratičnega Zahoda
POSLUŠAJ ČLANEK
Zgodovina mojega življenja se je menda začela s koncem zgodovine, tako rekoč v eshatonu. A vedno bolj opažam, da živim v še kako turbulentnem obdobju, ki bi ga le stežka opisal kot čas konsenza o bistvenih vprašanjih.
Nisem zgodovinar in prav res o berlinskem zidu ne vem dosti več od povprečnega nevedneža. Sem pa svojevrstni ekspert lastne življenjske izkušnje. Kot mladenič, ki je bil vzgojen v krščanski omiki, ki pa kot študent sociologije kulture (in kot wannabe umetnik) lep čas preživi tudi v naprednjaškem, liberalnem okolju, sem dodobra seznanjen z avtohtono slovensko raznolikostjo, če uporabim mil in prijazen izraz. Dodobra čutim, kako so nekateri Fukuyamov razglas o koncu velikih ideoloških trenj vzeli zelo, oziroma kar preveč resno.
Učinkovanje Francisove napovedi, da po padcu zidu ni več pričakovati trenj, kakršno je bilo hladno-vojno trenje med rdečo zvezdo in rdečo Coca-colo, je mogoče zaznati v brezkompromisnosti, da ne rečem antidemokratični drži liberalne agende. Ta, objemajoč Frančkovo knjigo, oznanja: “Konec je. Sedaj pa vam povemo, kakšen je ta konec.”
Liberalno-demokratični diskurz človekovih pravic homogenizira svet z brezobzirno brezkompromisnostjo. Kot da bi propagandni aparat Pravičnosti nasedel napuhnjenim obljubam razsvetljenstva o objektivnosti znanstvenega spoznanja, in z vsem svojim delovanjem zgolj parafraziral zanesene besede moje feministično-marksistične sošolke: “Saj vemo, kako je. Pač, včasih so mislili, da so ženske za v kuhinjo, zdaj pa vemo, da ni tako. Zakaj sploh pustimo Cerkvi, da širi reakcionarne poglede na spol?! Naj država pove, kako je, in pika!”
Kdo bi si mislil! Enoumje oziroma “prebujena razredna zavest”, ki je svoj čas v strahu pred bojda fašistoidnim zahodom gradilo zidove, je danes nadomestilo enoumje diskurza človekovih pravic v spregi z idealom emancipiranega posameznika. Ta diskurz danes s podobno idealistično gotovostjo, s kakršno so revolucionarji tišali “neprebujene”, tiša vse, ki se popularni viziji o neskončno emancipiranem posamezniku ne priklonijo dovolj globoko. Denimo konservativce. Denimo polovico populacije. Za povrh pa se ima ta diskurz še za demokrata, celo liberalnega demokrata!
Če je zrušenje zidu omogočilo razrast raznolikosti misli v javnem prostoru, vrednoto, ki jo je komunistični vzhod teptal, se zdi, da danes vlogo teptalca te raznolikosti, vlogo naprednega vedeža (partije) igra medijsko požegnana pravovernost zahoda, taistega zahoda, ki se je proti komunistični nevarnosti tako goreče boril. Morda tudi zato, ker na drugi strani Atlantika, v ZDA, ki predstavlja kulturni center sodobnega Zahoda, niso živo okusili restrikcije govora, izražanja in političnega delovanja. Morda zato, ker nas je virtualna omreženost povezala z okolji, kjer razsvetljenski idealizem še ni doživel streznjujočega udarca.
Zato moramo biti do obtoževanj glede demokratičnega manjka, ki so jih s strani zahodnih evropskih držav deležne vzhodnejše države, države, ki so bile nekoč pod režimom, ki je vsiljeval enoumje, v principu vselej vsaj nekoliko zadržani. Obtožbe namreč prihajajo s tiste strani neba, od koder prihaja podobna grožnja enoumja, liberalnega enoumja, in kdo bi ob tem zavedanju ne ravnal z vsaj kančkom opreznosti.
30 let po padcu berlinskega zidu se bitka bije dalje. Bitka med temi, ki spoštujejo različnost - imenujmo jih demokrati, in med temi, ki so, tako se jim zdi, odkrili Resnico, in se imajo (pre)pogosto za napredne preroke Pravičnosti. Imenujmo jih - antidemokrati.
[podcast_playlist series="padec-zidu" limit="7"]
Nisem zgodovinar in prav res o berlinskem zidu ne vem dosti več od povprečnega nevedneža. Sem pa svojevrstni ekspert lastne življenjske izkušnje. Kot mladenič, ki je bil vzgojen v krščanski omiki, ki pa kot študent sociologije kulture (in kot wannabe umetnik) lep čas preživi tudi v naprednjaškem, liberalnem okolju, sem dodobra seznanjen z avtohtono slovensko raznolikostjo, če uporabim mil in prijazen izraz. Dodobra čutim, kako so nekateri Fukuyamov razglas o koncu velikih ideoloških trenj vzeli zelo, oziroma kar preveč resno.
Učinkovanje Francisove napovedi, da po padcu zidu ni več pričakovati trenj, kakršno je bilo hladno-vojno trenje med rdečo zvezdo in rdečo Coca-colo, je mogoče zaznati v brezkompromisnosti, da ne rečem antidemokratični drži liberalne agende. Ta, objemajoč Frančkovo knjigo, oznanja: “Konec je. Sedaj pa vam povemo, kakšen je ta konec.”
Učinkovanje Francisove napovedi, da po padcu zidu ni več pričakovati trenj, kakršno je bilo hladno-vojno trenje med rdečo zvezdo in rdečo Cocacolo, je mogoče zaznati v brezkompromisnosti, da ne rečem antidemokratični drži liberalne agende.
Zamenjali so eno enoumje za drugega
Liberalno-demokratični diskurz človekovih pravic homogenizira svet z brezobzirno brezkompromisnostjo. Kot da bi propagandni aparat Pravičnosti nasedel napuhnjenim obljubam razsvetljenstva o objektivnosti znanstvenega spoznanja, in z vsem svojim delovanjem zgolj parafraziral zanesene besede moje feministično-marksistične sošolke: “Saj vemo, kako je. Pač, včasih so mislili, da so ženske za v kuhinjo, zdaj pa vemo, da ni tako. Zakaj sploh pustimo Cerkvi, da širi reakcionarne poglede na spol?! Naj država pove, kako je, in pika!”
Kdo bi si mislil! Enoumje oziroma “prebujena razredna zavest”, ki je svoj čas v strahu pred bojda fašistoidnim zahodom gradilo zidove, je danes nadomestilo enoumje diskurza človekovih pravic v spregi z idealom emancipiranega posameznika. Ta diskurz danes s podobno idealistično gotovostjo, s kakršno so revolucionarji tišali “neprebujene”, tiša vse, ki se popularni viziji o neskončno emancipiranem posamezniku ne priklonijo dovolj globoko. Denimo konservativce. Denimo polovico populacije. Za povrh pa se ima ta diskurz še za demokrata, celo liberalnega demokrata!
Štafetno palico teptalca raznolikosti prevzema Zahod
Če je zrušenje zidu omogočilo razrast raznolikosti misli v javnem prostoru, vrednoto, ki jo je komunistični vzhod teptal, se zdi, da danes vlogo teptalca te raznolikosti, vlogo naprednega vedeža (partije) igra medijsko požegnana pravovernost zahoda, taistega zahoda, ki se je proti komunistični nevarnosti tako goreče boril. Morda tudi zato, ker na drugi strani Atlantika, v ZDA, ki predstavlja kulturni center sodobnega Zahoda, niso živo okusili restrikcije govora, izražanja in političnega delovanja. Morda zato, ker nas je virtualna omreženost povezala z okolji, kjer razsvetljenski idealizem še ni doživel streznjujočega udarca.
Zato moramo biti do obtoževanj glede demokratičnega manjka, ki so jih s strani zahodnih evropskih držav deležne vzhodnejše države, države, ki so bile nekoč pod režimom, ki je vsiljeval enoumje, v principu vselej vsaj nekoliko zadržani. Obtožbe namreč prihajajo s tiste strani neba, od koder prihaja podobna grožnja enoumja, liberalnega enoumja, in kdo bi ob tem zavedanju ne ravnal z vsaj kančkom opreznosti.
30 let po padcu berlinskega zidu se bitka bije dalje. Bitka med temi, ki spoštujejo različnost - imenujmo jih demokrati, in med temi, ki so, tako se jim zdi, odkrili Resnico, in se imajo (pre)pogosto za napredne preroke Pravičnosti. Imenujmo jih - antidemokrati.
[podcast_playlist series="padec-zidu" limit="7"]
Današnji dan na Domovina.je posvečamo spominu na zgodovinsko prelomnico - 30. obletnici padca berlinskega zidu in sesutja komunističnih sistemov za železno zaveso, od Baltika do Jadrana.
Približno na vsaki dve uri bomo objavili razmišljanje enega od sodelujočih avtorjev. Tekom dneva boste tako lahko prebirali razmišljanja dr. Žige Turka, dr. Antona Stresa, Lojzeta Peterleta, mag. Tanje Porčnik, dr. Mateja Avblja, Blaža Podobnika in Martina Nahtigala.
Približno na vsaki dve uri bomo objavili razmišljanje enega od sodelujočih avtorjev. Tekom dneva boste tako lahko prebirali razmišljanja dr. Žige Turka, dr. Antona Stresa, Lojzeta Peterleta, mag. Tanje Porčnik, dr. Mateja Avblja, Blaža Podobnika in Martina Nahtigala.
Povezani članki
Zadnje objave
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
Video objave
Odmev tedna: Zbiranje lastovk za prihod pomladi
22. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
2 komentarja
Kraševka
Mislim, da se je KOMUNIZEM prelil v sedaj moderni - LIBERALIZEM.
Vendar nevarno je, da se bo LIBERALIZEM prelil v ANARHIJO, ki postavi vse na glavo. In na koncu vseh koncev, bodo z DIKTATOM odločili, da nihče ni več ne ženska in nihče ni moški. Prosimo Boga, da bi vsaj lahko ostali LJUDJE.
Ostajamo pa nekateri še vedno zastopniki TRADICIONALNIH vrednot, ki nam veliko pomeni vera in klasična DRUŽINA, ter naša DOMOVINA in SLOVENSKI narod.
Kdor ostane zvest sebi, Bogu, družini in domovini, se tudi v KAOSU ne bo izgubil.
MEFISTO
Govorilo se je, da komunizem ni bil naklonjen gejem in lezbijkam.
Toda povejte mi, kje lahko najdete bolj homoseksualno sliko kot je ta v uvodu k tej kolumni.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.