Sežig knjig: Božje ali hudičevo dejanje? (ali česa je kriv Harry Potter?)

Vir foto: wikipedia
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred dnevi je v medijih in na družbenih omrežjih odjeknila novica, da je skupina vernikov v bližini poljskega Gdanska pod vodstvom treh duhovnikov, po nedeljski sveti maši pred cerkvijo zažgala knjige in razne druge predmete, ki bi naj bili bogoskrunski in okultni. Med njimi so bile knjige Harryja Potterja, afriške maske, hindujski kipci …, celo dežnik z motivom Hello Kitty. Javnost se je odzvala burno in kritično, poljska škofovska konferenca se je od dejanja distancirala, eden od navzočih duhovnikov pa se je tudi javno opravičil.

Če malo pogledamo v zgodovino, se kaj posebno novega in izvirnega seveda niso spomnili. Kaj pa jih je pripeljalo do tega obskurnega dejanja, pa je drugo vprašanje.

"Dort wo man Bücher verbrennt…


… verbrennt man auch am Ende Menschen." (Tam, kjer sežigajo knjige, na koncu sežigajo tudi ljudi.) V citatu nemškega pesnika Heinricha Heineja,  bi lahko zelo na kratko povzeli zgodovino sežiganja knjig. Tako je bilo v tretjem rajhu, ki je sistematično sežigal »protinemško« literaturo, tako je bilo ob protireformaciji, ko so požgali neprecenljive prevode Biblije, tako je bilo v komunizmu (za podrobnosti vprašajte Solženicina ali Angelo Vode), tako je bilo v prvih stoletjih preganjanega krščanstva, ko so Rimljani in Grki požigali svete spise, tako je bilo ob španski inkviziciji, ko so za začetek požgali 5.000 arabskih rokopisov, Iranci so po koncu druge svetovne vojne požgali vse knjige v kurdskem jeziku, muslimanski fanatiki še danes zažigajo in uničujejo, ne samo knjige, ampak vse za kar se jim zdi, da žali Alaha…  in medtem ko so pred desetletji konservativci požigali feministično in spolno odprto literaturo, danes skrajni levičarji onemogočajo (na sicer malo bolj prefinjene načine kot so požigi) številne knjige, filme, mnenja … ki ne sodijo v njihovo skrajno agendo. Ni dovolj prostora, da bi lahko našteli vse, kar je zgodovina zabeležila na tem področju.
Če se ozremo v zgodovino, vidimo da sežiganje (uničevanje, onemogočanje) knjig ne pritiče zgolj eni ideologiji, veri, politiki, narodu, struji … videti je, da pojav brez težav uspeva v vseh okoljih, navadno mu sledi nasilje, vojne, uničevanje ... Tudi žrtev se lahko hitro spremeni v krvnika.

Božja ali hudičeva stran?


Če se ozremo v zgodovino, vidimo da sežiganje (uničevanje, onemogočanje) knjig ne pritiče zgolj eni ideologiji, veri, politiki, narodu, struji … videti je, da pojav brez težav uspeva v vseh okoljih, navadno mu sledi nasilje, vojne, uničevanje ... Tudi žrtev se lahko hitro spremeni v krvnika.

Videti je, da je nasilen način zatiranja drugače mislečih v človekovi naravi. Kdo je zasejal to seme zla v človekovo naravo? Kristjanom bi nam moralo biti to jasno. Da pa nasedemo njegovi prastari skušnjavi in zatiranje ter uničevanje upravičujemo v imenu Boga, pa je višek naivnosti.

Če pogledamo torej v zgodovino, na katero stran, Božjo ali hudičevo, so stopili poljski »požigalci«, čeprav z najboljšimi nameni? Je sežgati knjige res boj proti Satanu? Gotovo se le ta prav zadovoljno hehlja v pest, ko gleda fanatike, ki so padli na njegovo staro finto. Da o tem, da s takimi skrajnimi dejanji mečejo slabo luč na celotno Cerkev, ki je sveta, močna in tako polna Svetega Duha, da lahko jutri papež mašuje na oltarju iz knjig Harryja Potterja, pa ne bo maša zato nič manj veljavna in nič manj sveta …

Stvari se spreminjajo in tudi Jezus nam je naročil, naj pustimo ljuljko in pšenico rasti skupaj. Da jo bo on sam ob koncu časov prebral, mi za to pač nismo pristojni. Škoda, da se nismo nič naučili iz zgodovine. Pred sto leti je nek slovenski škof dal sežgati Cankarjevo pesniško zbirko Erotiko (za današnji čas prav sramežljive pesmice), pred nekaj dnevi pa je sam papež v apostolski spodbudi zapisal, da je spolnost božji dar in ker ne velja več »hitro, stoje in z gnusom« (po Tomažu Akvinskem), je tudi erotika del tega daru.
Požiganje knjig je dejanje velike duhovne revščine, ki ne upa stopiti na pot osebne preobrazbe in spreobrnjenja, ki ne zmore toliko širine, da bi odprla svoje srce Bogu, ki nas nagovarja po najbolj nenavadnih poteh.

Duhovna revščina


Treba najprej poudariti, da se to ne dogaja le daleč od nas. Tudi v Sloveniji se (oz. se je) v krogih nekaterih krščanskih gibanj. Ne sicer javno, a zagotovo. Če imate pomisleke o smiselnosti takšnih dejanj, vam bodo očitali, da ste posvetni in nepoučeni. Videti pa je, da so sami pozabili na Jezusove besede, da človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj. (Mr 7,18)

To je dejanje velike duhovne revščine. Revščine, ki ne upa stopiti na pot osebne preobrazbe in spreobrnjenja, ki ne zmore toliko širine, da bi odprla svoje srce Bogu, ki nas nagovarja po najbolj nenavadnih poteh (marsikoga tudi po fantazijski literaturi), ampak raje sledi nekemu duhovnemu voditelju ali ideologiji (je pač bolj varno, kot zaupati Bogu in stopiti v prazno, še posebej, če iz grmovja preži zlobec z hellokitty dežnikom), ki natančno ve, kaj je prav in kaj je narobe in ki vedno najde priročnega zunanjega sovražnika za kolektivne strahove. Poleg tega imamo potem prijeten občutek, da smo duhovna elita, razsvetljenci, visoko dvignjeni nad zunanje nevedneže, ki se izpostavljajo prekletstvu in uživajo v branju hudičevih knjig ...

Kako trdna je sploh lahko naša vera, če smo ogroženi od Dumbledora in kamnitih kipcev?! Kako zelo ponižamo krščanstvo in Boga, če mu predočimo za konkurenco nekaj tako banalnega.

Pa nismo naivni, Satanovo kraljestvo je tukaj in zdaj. Močnejše je kot so kraljestva tega sveta, vendar pa skopni kot sneg spomladi pred močjo Jezusa Kristusa. Predvsem pa, ne bodimo naivni, poglavitno področje njegovega delovanja je sedem naglavnih grehov in ne predmeti, zato pred svojo knjižno polico, preiščimo svoje srce.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30