Severna Koreja je kraj, kjer moraš še moliti potiho

Vir foto: ww.christiansinpakistan.com/

Svetovna javnost upira oči proti Severni Koreji, saj se njihovo vojaško napenjanje mišic lahko slabo konča.

Kristjanom pa je težko tudi zaradi bratov po veri, ki so v tej državi zatrti in preganjani. Tako zelo, da si niti Svetega pisma ne upajo vzeti v roke niti. Po drugi strani pa ameriški misijonar trdi, da se tudi tam na prijaznost odzovejo s prijaznostjo.

Odrasti v državi, kjer je krščanska vera zločin, je težko. To je na lastni koži občutila tudi Kim Sang Hwa, ki je v otroštvu na podstrešju našla Biblijo. Odkritje jo je preganjalo dva tedna, saj je vedela, da bi to morala prijaviti učiteljici ali drugim oblastem.

A zaradi ljubezni do staršev tega ni naredila. Očeta je vprašala, kaj je ta knjiga, in oče jo je začel učiti o Kristusu in krščanstvu. Tako je ugotovila, da je to njena vera in začela po njej tudi živeti.

Doma so molili polglasno, včasih so skrivaj šli h komu in skupaj molili. A povsod so bili tudi ovaduhi. “Na vsake tri ljudi je bil vsaj eden ovaduh,” je povedala Kim. Zaradi nekaj več denarja so bili proglašeni za podpornike kapitalizma in v strahu za lastno življenje so pobegnili v Južno Korejo.

“Rada bi šla spet v Severno Korejo in tam širila evangelij med vse ljudi. Če ne bi imela družine v Južni Koreji, bi se vrnila, pa četudi bi zato morala umreti,” trdi Kim.

Po podatkih portala Open doors je Severna Koreja prva na lestvici držav, ki zatirajo kristjane. Ocenjujejo, da je med 30 in 70 tisoč kristjanov zaprtih v politična taborišča. “Kristjani so prisiljeni, da skrivajo svojo vero pred vladnimi organizacijami, sosedi in pogosto tudi pred možem ali ženo. Kdor se ne drži vladnih pravil, je aretiran, zaprt, mučen in ubit,” še piše v poročilu.

Oče Gerard: V Koreji se nikoli nisem počutil neprijetno

V torek je 83-letni misijonar iz ZDA, Gerard Hammond, prej nagrado Gaudium et spes, ki jo vsako leto podeljujejo Vitezi iz Columbusa za požrtvovalno delo z bolnimi in trpečimi. Oče Gerard je namreč misijonar v Severni Koreji. Sam pravi, da ga v državi, ki zelo zatira krščanstvo, ni strah, da si mnoge zgodbe izmislijo novinarji, ki Severne Koreje še niso videli od blizu.

“Ljudje so enaki po celem svetu. Tudi Korejci so le navadni ljudje, ki si želijo živeti boljše, zato bi morali biti ob njih. Kjer je trpljenje, je namreč tudi Kristus in kjer je Kristus, tam moramo biti tudi mi,” še pove oče Gerard.

Ko so ga novinarji spletne strani Crux vprašali, kako je s preganjanjem kristjanov, jim je zatrdil, da je vse mogoče prebresti s prijaznostjo. “Če sem pošten, se nikoli nisem počutil neprijetno. Vedno sem bil obravnavan spoštljivo in prijazno. Če si tudi ti do njih prijazen, prideš veliko dlje, kot z aroganco.”

4 komentarji

      • ateizem.. je odsotnost religije… le kak bo to potlej religija?

        to stalno namerno podtikanje je dokaj dolgočasno.. Sej ni tako težko kako definicijo si zapomnit.. In ateizem je samo en sam samcat stavek.. Ne verjamemo kleru in njih trditvam, da obstaja bog.. In to je vse kar je ateizem.. sej ni tolk velik, da se tega ne bi tudi ti zmogu zapomnit al je tudi en sam stavek preveč?

        kar se pa tiče severne koreje.. je pa organizirana klerikalno, samo boga so zamenjali z direktorjem.. ga častijo po božje.. In zato je ta država najbolj religiozna.. Šefe ma vedno prav, kot vaš bogec ane.. in rezultat je tak kot je..

Komentiraj