Sestra Emanuela: Če prideš do beguncev in jim pomagaš, izgubiš strah. Bojiš se od daleč, iz medijev in hudih zgodb (video, 2.del)

Tadeja Kreč
0

Sestra Emanuela Žerdin dela kot vodja oskrbe v ljubljanskem Ljubhospicu. Svoj čas namenja ljudem, ki potrebujejo pomoč – tudi beguncem.

V včerajšnjem prvem delu intervjuja je spregovorila o svojih izkušnjah z begunci, potrebi po pomoči, gradnji ograj in krščanskem odnosu do beguncev.

V današnjem drugem delu sestra Emanuela opisuje situacijo v Brežicah ob množičnem prihodu beguncev, razmišlja o vzrokih za strah pred njimi, njihovo nastanitvijo v Sloveniji, integraciji prišlekov in tem, kaj oni prinašajo nam in katere vrednote jim Slovenci in Evropejci lahko ponudimo.

Ob prihodu 2000 ljudi v Brežice je vladal popoln kaos

V prvem delu pogovora sestra Emanuela opisuje situacijo, ko je prvih 2000 ljudi peš prišlo iz Rigoncev v Brežice. Kot pravi, je vladal popoln kaos, saj nihče, ne policija, vojska, civilna zaščita in druge državne službe … ni bil pripravljen na prihod takšnega števila ljudi. Po njenem mnenju so takrat največ za te ljudi naredile ženske prostovoljske Karitasa.

Srečala sem gospo s petimi otroki, ki je doma na kmetiji naredila vse, nato pa šla v begunski center pomagat ljudem

Mi se bojim beguncev, begunci se bojijo nas

»Zmeraj se bojimo tistega, česar ne poznamo,” pravi sestra Emanuela, ki pravi vzrok strahu pred begunci vidi v njihovi veri in množičnosti: »Naenkrat pride 2000 ljudi, ki so močni že zato, ker so preživeli dolgo pot. Nas pa je strah njihove moči, ki jo imajo v borbi za preživetje.«

Ob tem pozabljamo, da je strah tudi v beguncih: »Oni pridejo v povsem novo okolje, ki jim je neznano in se bojijo. Ko pa se srečata dve skupini, ki se ena druge bojita, nastane nevarnost in lahko pride do nasilja« opozarja sestra, ki se beguncev ni bala, a je bila vojski in policiji hvaležna za podporo in pomoč: »Če prideš do ljudi in jim pomagaš, potem zgubiš strah. Bojiš se od daleč, iz medijev, iz hudih zgodb,« je dejala.

Priznava, da so bili med skupinami beguncev zelo različni obrazi. “Bili so intelektualci z urejenimi dokumenti in kovčki. Urejeni ljudje, ki so bežali, ker so bili mogoče na napačni strani. Bili so tudi reveži, brez vsega.” Spomni se človeka, ki je hrano poljubil, bil hvaležen in s širokim nasmehom čakal, da kaj dobi. “Bili pa so tudi tisti z ledenimi obrazi, ki so šli mimo brez da bi pogledali pakete, ki smo jih delili,” pravi.

Kaj begunci prinašajo nam?

“Begunci nam prinašajo tudi nekaj dobrega: Ti mladi ljudje nam prinašajo svojo moč, svojo mladost. Kaj jim lahko damo?” se sprašuje sestra, ki v muslimanih, ki svoje vere ne skrivajo in se je ne sramujejo vidi ogromen izziv za Evropo. “Medtem ko želi Evropa uživati materialno bogastvo, oni svojo vero res živijo. Vera in domovina sta njihovi močni vrednoti, Evropejci pa smo svojo vero izgubili,” pravi sestra Emanuela.

Lačni smo duhovnosti, pozabili pa smo, da imamo ogromno bogastvo v svoji krščanski duhovnosti. Mogoče bo ta stara, utrujena Evropa zopet našla pot in se vprašala, kaj je krščanstvo in ali je sploh kaj vredno. Mi smo ateisti, mi uživamo, mi ne verujemo v boga. Ali je to tako močno, da bo njih prepričalo, da mi živimo boljše življenje kot oni?” se sprašuje sestra, ki v prišlekih vidi izziv bistva evropske skupnosti.

Begunci niso in nikoli ne bodo Evropejci

Sestra bi prišleke vključila tako, da bi jih spoštovala in jih naučila jezika ter jim hkrati dala vedeti, da so zakoni, ki se jih morajo držati. »Ne smemo jih spreobračati v Evropejce, ker to niso in nikoli ne bodo,« je jasna sogovornica, ki poudarja, da se moramo zakonov držati tudi sami, prišlekom pa ponuditi vrednote, ki jih bodo prepričale.

Ob pomoči beguncem je bilo veliko je bilo narejenega, lahko pa bi se storilo še mnogo več, meni sestra. “Potrebujemo odprtost, tudi v krščanstvu. Vero pokažeš s tem, da ljudem pomagaš,” je prepričana redovnica.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime