Sekularni svet se naenkrat ne more več udobno naslajati nad enoznačno in črno-belo sodbo, da je vse katoliško nazadnjaško

POSLUŠAJ ČLANEK
Če bi v svetovni literaturi ali v praktičnih zgledih iskali popoln vzorec komunikacije med moškim in žensko, ne bi mogli najti nič bolj pristnega in čistega, kot je bil Jezusov pogovor s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku. V njem ni bilo sledu namigovanja in taktiziranja, temveč popolna diskretnost in spoštovanje osebe, ki je bila tujka, pripadnica drugega verskega prepričanja in v očeh javnosti, ki ni razumela njene stiske, nemoralna in zavržena. Sv. Janez, ki je popisal ta dogodek, ni poznal njenega imena, zato jo je poimenoval kar po pokrajini, kjer se je srečala z Jezusom.

Samarijanka se je bala prezirljivih pogledov sovaščank, ki so jo obsojale in opravljale. Ko so v jutranjem in večernem hladu prihajale k studencu, Samarijanke nikoli ni bilo med njimi. Umikala se je njihovim pogledom in zaničevanju. Prihajala je sredi dneva, v vročini, sama, da je nihče ni videl, jo žalil in ranil. Bila je vsa iz sebe, ko jo je nagovoril tujec, Jud, drugoverec in ji že s prvimi besedami pokazal svojo ranljivost. Pred vodnjakom je bil namreč Jezus nemočen, ker ni imel s čim zajeti vode. Mirno je dopustil, da je bila Samarijanka močnejša, ker je lahko naredila nekaj, česar sam ni mogel. Njen strah, da bo znova ponižana, se je hitro pomiril. Tako kot že dolgo ne je občutila svojo človeško vrednost. Pred njo je stal nekdo, ki je ni gledal z viška, je ni sodil in obsodil, ampak ji je prepustil iniciativo in ji s tem omogočil, da je bila močnejša. Njena zadržanost se je razpustila. Ni ji bilo več težko razkriti svoje življenjske polomije, ker ji z nobenim moškim ni uspelo ustvariti ljubeče skupnosti. Vsak je le izkoristil njeno ranljivost, njeno hrepenenje po ljubezni, zaradi česar je vsakemu izkazala velikodušnost. Toda moški tega niso cenili, ampak so potem, ko so dobili svoje, odšli. Teh moških ni nihče obsojal, vsi pa so obsojali njo, ki je vsakič, ko je ostala sama in bila izdana, jokala in upala, da bo nekoč nekdo, po izkazani dobroti, vendarle ostal. Jezus je bil prvi, ki jo je hotel razumeti. Obzirno se je približal njeni duši in v njej zagledal tragično zgodbo.
Ali je to res bil ali pa je krščanstvo temu sistemu služilo samo za kuliso, ki je legitimirala pohlep aristokracije, ve samo Bog.

Tragika evropske krščanske zgodovine je, da od tega krščanstva, od takšnega odnosa spoštovanja in ljubezni, kakršnega je Jezus izpričal pred Jakobovim vodnjakom, v dolgih stoletjih marsikdaj ni ostalo veliko, ker so tisti, ki so imeli ekonomsko in politično moč, duh evangelija nemalokrat zlorabljali za svojo oblast. Prevratniško osemnajsto stoletje, čas eksplozije vere v razum, je s francosko revolucijo leta 1789 zrušilo družbeni in politični sistem, ki se je imel za krščanskega. Ali je to res bil ali pa je krščanstvo temu sistemu služilo samo za kuliso, ki je legitimirala pohlep aristokracije, ve samo Bog.

Toda razsvetljenstvo je šlo v rušenju vendarle predaleč. V jezi nad fevdalnim sistemom je razsvetljenski projekt zavrgel ne le srednjeveški družbeni red in Cerkev, ki jo je fevdalna aristokracija ugrabila in zlorabila, zavrgel je tudi evangelij v vsej njegovi odrešenjski neomadeževanosti ter umazal in popačil tudi takšno pričevanje, kakršnega je Jezus izpričal v pogovoru s Samarijanko pri Jakobovem studencu.

Toda ta prevratniški zanos je zajela gosta megla. Dvesto let je bilo vse videti preprosto: katoličani smo skupaj s svojo Cerkvijo še do pred kratkim veljali za dežurne krivce za vse, kar je šlo v svetu narobe. Če nismo bili krivi neposredno, pa so nas obdolževali kot relikt, ki naj bi še vedno tičal v drobovju družbenih anomalij in kvaril idilično podobo sveta, osvobojenega vere in upanja na večno življenje. Toda stvari so se po ruski agresiji na Ukrajino začele radikalno obračati. Sekularni svet se naenkrat ne more več udobno naslajati nad enoznačno in črno-belo sodbo, da je vse katoliško nazadnjaško ter moralno in intelektualno revno in vse, če le ni katoliško, pa svobodno in napredno. Ta obrazec je iz dneva v dan manj uporaben za razlago, kaj se dejansko dogaja. Udobno pljuvanje po katolištvu izgublja pomen.
Sekularni svet se naenkrat ne more več udobno naslajati nad enoznačno in črno-belo sodbo, da je vse katoliško nazadnjaško ter moralno in intelektualno revno in vse, če le ni katoliško, pa svobodno in napredno.

Če je namreč ukrajinska vojna – grožnja vsem na očeh, zaradi česar sedaj Zahod Ruse, predvsem pa njene voditelje in  zaveznike zaničuje celo bolj kot katoličane, pa je po 30. novembru 2022 vstopila med nas še druga, očem skrita in skrajno sofisticirana grožnja v obliki inteligentnega sistema ChatGPT, ki je že postal javno dostopen. Strah pred kloniranjem, ki je leta 1996 z ovco Dolly preplavil svet, je zanemarljiv v primerjavi s tem, kar se je zgodilo pred dobrima dvema mesecema. Eden najuglednejših slovenskih biokemikov in molekularnih biologov, prof. dr. Radovan Komel, je v nedavnem intervjuje v SP Dela rekel naslednje: "Bolj kot genske tehnologije bi nas lahko bilo strah umetne inteligence, informatike, ki lahko vodi v množično poneumljanje in tudi nerazumna dejanja." Ali kot je pred nekaj dnevi na TV Odmevih dejal strokovnjak za umetno inteligenco: "Ali bomo sploh še mogli razlikovati med doktorsko disertacijo, ki jo bo napisal računalnik, in izvirnim raziskovalnim delom? Kaj če bo maturitetni esej napisal kar kompjuter in bo mogoče ljubezensko izpoved lepše povedati z algoritmom? Kako bomo jutri vedeli, ali nas vodijo konkretni ljudje, z imenom in priimkom, odgovorni, sposobni in zavezani etičnim načelom, ali pa te skupaj z nami usmerja umetna inteligenca?"

Kaj sedaj? Ostaja nam še nekaj upanja, ker algoritmom vsaj za sedaj še primanjkuje samorefleksije in zmožnosti interakcije umske in čustvene inteligence, ki je temelj modrosti. Misleči ljudje, zavedajoč se civilizacijskih sprememb, javno pozivajo: Nazaj h Kantu, Voltairu, Locku, Rousseauju. Čas je za novo razsvetljenstvo? Ta klic znova polagajo v usta pruskemu filozofu Immanuelu Kantu (1724–1804), duhovnemu očetu moderne dobe, ki je zapisal: "Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti, za katero je kriv sam. Nedoletnost je nezmožnost posluževati se svojega razuma brez vodstva pod kom drugim. Poslužuj se svojega lastnega razuma," poziva Kant.
Namesto da bi razmišljali, se slepimo s sodobnimi napravami, ki so nam dale v dlan vse znanje tega sveta.

Razlog za to, da velik del ljudi ostaja nedoleten, Kant pripisuje človeški lenobi in strahopetnosti. Prav redukciji življenja na cono udobja smo danes priče bolj kot kdaj koli v preteklosti. Namesto da bi razmišljali, se slepimo s sodobnimi napravami, ki so nam dale v dlan vse znanje tega sveta. Nekateri upajo, da bo morda k streznitvi prispevalo prav zavedanje, v kaj se lahko sprevrže ChatGPT.

Kaj reči k temu? Smisel restavracije razsvetljenske vere v razum je že davno pokopan. Poziv k novemu razsvetljenstvu so revolucije, dve svetovni vojni, holokavst, Huda jama in vse, kar je temu hudemu podobno, že davno razvrednotili. Kajti toliko, kot je razum dragocen in nekaj neizmerno velikega, saj je to ena od kvalitet, ki nas dela podobne Bogu, je razum tudi sila, ki nas približuje podobi hudiča. Razum sam po sebi, pa naj gre še za tako popolno interakcijo uma in čustev, nikoli ne privede do modrosti. Ta namreč ni iz nas, je lahko le dar Svetega Duha, ki edini daje celovit pogled, saj obsega nebo in zemljo.

Zato je upanje, da nas bo tiha grožnja, ki jo stopnjuje ChatGPT, pripravila do streznitve, nerealno. Zgolj strah pred nedoletnostjo množic, ki se vedno pustijo voditi velikemu inkvizitorju, in strah, da bomo z razumom ustvarili uničujoča orodja, novega Frankensteina, ne obeta veliko. Strah nikoli ni rodoviten, je le krč, ki ustavlja življenje.

V to, da bi drug z drugim govorili tako spoštljivo in empatično kot Jezus s Samarijanko, nas ne bo uvedel razum, pa tudi ne poziv Kanta in novodobnih intelektualcev. Hudega v sedanjem veku in po smrti nas lahko odrešuje vera, nam pravi danes sv. Pavel. Vabi nas, naj v naslonitvi na Jezusa Kristusa živimo v miru z Bogom in med seboj. Po veri imamo namreč dostop v milost, po kateri je Božja ljubezen izlita v naša srca. V moči te ljubezni, ki ni eros, temveč agape, se lahko približamo vzorcu obnašanja, kakršnega je Jezus demonstriral v pogovoru s Samarijanko. In prav za to gre, kajti vse drugo svet in naše odnose spreminja samo navidezno.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike