vir zajema slike: Youtube

“In v predpomladni želji prst
poljubljam, v sanje potopljeno,
in žejen iščem sveto kal
z življenjem mladim prepojeno.”

France Balantič je v Predpomladni slutnji tako pisal v ognju in blisku druge svetovne vojne, v času morda največje razdeljenosti Slovencev v zgodovini. Fizična tesnoba je stiskala narod za vrat, da je komaj mogel zaječati in spraviti iz sebe kak obupan krik, kakršen so Balantičeve pesmi. Nečisti čas, kot ga je označil pesnik, nas je privedel do skrajne točke brezupa, eksistenčne groze in nihilizma; pa vendar se je po koncu vojne in propadu komunizma rodilo upanje, da smo doživeli katarzo in se prerodili, da smo končno zmožni edinosti in novega zagona. Je današnji čas torej kaj čistejši?

Posnetek komentarja Urbana Šifrarja je na voljo na koncu prispevka.

Gotovo hudič ni počival. Zakril se je pod masko nove ideologije ter v povojnem času pritisnil na najbolj občutljivo, prvinsko točko človekovega ida: to je njegov spolni nagon, libido. Že v 12. stoletju naj bi znameniti sultan Saladin izjavil: “Če želite uničiti katerikoli narod brez vojne, napravite nezvestobo ali goloto običajno med mladimi generacijami”.

Znani so tudi nazorni primeri iz novejše zgodovine, ko so npr. v Vietnamski vojni vietkongovci proti taboriščem ZDA poslali prostitutke in drogo ter jih tako demoralizirali.

Spolnost ni kritičnega pomena le zaradi intenzivnosti in čustvenega vpliva, ampak se dotika samega bistva obstoja civilizacije – brez naravnega prirasta narod seveda fizično ne more obstati. V imenu tolerantnosti danes poteka razkroj vseh vrednot, ki so tisočletja veljale za prave, četudi mnogokrat nedosežene. Kot je poudarjal véliki ameriški škof Fulton J. Sheen: toleranca mora veljati do človeka, nikdar do principov, nikoli do resnice. S t.i. “seksualno osvoboditvijo” pa se je toleranca razbohotila v odnosu do evidentno slabega, do reči, ki so prej veljale za prepovedane ali vsaj nespodobne ne zaradi človeškega nazadnjaštva, “mračnjaštva”, ampak zato, ker so pokazale, da vodijo v zlo, trpljenje, osebni in družbeni propad.

Toleranca mora veljati do človeka, nikdar do principov, nikoli do resnice.

Nič več vitezov in princes

Žrtev vsega tega ni le progresivna levica, problem se dotika vseh in je, menim, najjasneje viden v pandemiji zasvojenosti s pornografijo (posebej med moškimi) in pandemiji psihičnih bolezni, povezanih z odnosom do lastnega telesa – izkrivljeni samopodobi (predvsem med ženskami). Upošteváje velikanske razsežnosti tega dvojega ne moremo obravnavati le na osebni, ampak nujno tudi na širši ravni, in upal bi si postaviti tezo, da sta problema povezana.

Rušita namreč nekatere temeljne arhetipe odnosa med moškim in žensko, snubcem in izvoljenko: moški ni več vitez, ki se trudi in žrtvuje za princeso, saj je ne potrebuje, niti ne vidi – za zadovoljitev svojih potreb mu zadošča zaslon. Posledično pa princesa ni več princesa – ne čuti se vredne vitezovega žrtvovanja in boja. Oba vseskozi obkrožajo podobe lažne lepote, ki so v svojem bistvu le skrbno pripravljene skušnjave.

K sreči se problem vedno bolj opaža in naslavlja, npr. v tej odlični debati. Morda je potrebna nova katoliška akcija, goreča in polna zanosa, ki bi se prvenstveno osredotočala na osebno, vzporedno pa družbeno prenovo, spreobrnitev in temeljila na molitvi ter zakramentih. Nenazadnje je vsaj katoliku jasno, da problem ni le psihološki, ampak predvsem duhovni; človeško srce je, tako Dostojevski, bojišče med dobrim in zlim, in na nas je, da vsebino pretresemo z velnico in sežgemo plevel oz. to dopustimo Gospodu (Mt 3,12).

Rogovci kot ujetniki kapitalistične logike

Ali lahko tolažbo ponudi umetnost? Gotovo ne, dokler je njeno poglavitno poslanstvo obračun z vsem preteklim, presekanje vseh korenin, ki jo vežejo z izročilom. Gotovo ne, dokler je ujetnica tipično znanstvenega načina mišljenja, ki časovno poslednje razume kot najboljše v zgodovini, kot ugotavlja literarna kritičarka Ignacija Fridl Jarc.

Dasi Rogovci verjamejo, da je njihova umetnost upor proti kapitalizmu in edina še neugrabljena točka, v resnici prav sama sovpada s kapitalistično logiko: pri sodobni umetnosti večinoma bistvena postane umetniška metoda, ne več umetnina, gledalca pa pusti še bolj praznega kot prej ter ga usmeri k vnovičnemu iskanju novega, boljšega. Napravi torej idealnega potrošnika.

A žal takšna umetnost še zdaleč ni marginalna, prav nasprotno, vsiljuje se na vsa področja in se proglašuje za edino sprejemljivo in zveličavno. Kot pravi pesnik in filolog Brane Senegačnik (ki je letos sicer prejemnik nagrade Prešernovega sklada, kar je vendarle dober znak): “Besede, ki niso skladne s prevladujočimi miselnimi vzorci, se v javnem prostoru praviloma sploh ne pojavljajo, če pa že se, so tako rekoč samodejno identificirane kot zgodovinsko presežen kliše/ … /Izraz tradicionalno je postal tako rekoč šifra za intelektualno in etično manjvredno mišljenje, progresivno pa za intelektualno relevantnost, pa čeprav slednji v resnici pogosto ne označuje nič drugega kot nove in nove oblike zoženja miselnega in življenjskega obzorja.”

Balantič v pesmi iz uvoda v grozi išče novo življenje, sluti pomlad, a to je težko najti … Če je ne vidimo okoli nas, nam preostane le dopustiti Bogu, da jo vzbudi v nas samih, da napravi naše srce stanovitno v ljubezni in zavzemanju za Resnico.

Menim, da bomo tako našli mnogo pomena tudi v rečeh, ki naj bi bile danes že preživete in stvar “mračnjaške preteklosti”.

11 KOMENTARJI

  1. Res postaja hudo. Bitka med dobrim in zlim je v polnem zamahu. Na žalost tudi katolicizem ni garant za ohranjanje tradicionalnih vrednot. Včeraj sem poslušal brazilskega župnika, ki je povedal, da je letos brazilska škofovska konferenca pripravila brošurico za premišlevanje ob postnem času. Tema je homoseksualci in lezbike kot bratje in sestre v Bogu in skupaj v cerkvi. Sprašujem se, ali beremo različne biblije.

    • Saj SO homoseksualci in lezbijke naši bratje in sestre v Kristusu, kako da ne? Vsi smo grešniki in vsi imamo grešna nagnjenja. Levičarji izkoriščajo te ljudi za svojo propagando in jih zlorabljajo za svojo politiko, progresivci jim potrjujejo v njihovem početju, dajmo o tem govorit še z vidika krščanstva in razodetega živega Boga. Marsikateri vernik, ne ve, kaj Cerkev uči o homoseksualnosti in zakaj. Dobrodošla debata.

  2. Naj se izpostavi en Rogovec, ki lahko živi in plačuje svoje stroške, brez državne pomoči, od svoje “umetnosti”. Edini zasluženi denar bi bil, če bi (če ne bi bili takih lenuhi), prodali pločevinke in smeti – če je sploh kaj za prodat.
    143 ton smeti so nasrali! In to je za nih umetnost!

      • To je pa res Igor. Umetnost ne sme imeti političnega uma. Če jo ima je umetnost navadna propaganda. Kar se pa razumevanja tiče je pa tako, da, če rabi umetnina dolgo in široko razlago, potem z njo nekaj ni v redu. Če mi reče umetnik, ko skomignem z rameni ob njegovi “umetnini”, da nič ne razumem in mi prične razlagati, kaj je hotel povedati, potem ne gre več za umetnost, ampak za nek intelektualni manever, razumljiv samo njemu. Kakšna razlaga je potrebna ob pogledu na primer na Kofetarico ( da ostanem na slovenskem)? Nobene. Lepota govori sama zase. Lepote se ne razlaga.

      • Igor, očitno se na smetarsko umetnost zelo dobro poznaš in jo razumeš! Na tako “umetnost” pa se res ne spoznam!

        Ker osel leži, dlako pusti!

  3. V ta deževno turoben dan in čas je posvetil žarek upanja. Letošnja Prešernova proslava z nagovorom spoštovanega gospoda dr.Jožefa Muhoviča.In nagrajenci, tokrat jagodni izbor!!…..
    KULTURA bo živa, dokler bo živ človek kot tempelj duha!!
    Filharmonija, Rog, Narodna galerija, Metelkova,Moderna galerija…..
    Kaj nas nagovarja!? Kaj nas bogati!?
    Saj človek je mnogo več kot le potrošnik!!

  4. Rog je žalostna posledica permisivne vzgoje, ki se je iz Amerike priplazila v Evropo in se zažrla v Sloveniji.
    Namesto, da bi afera vzpodbudila reformo šolskega sistema, je povzročila revolt dekadentne srenije, ki sesa proračun in jemlje revnim.

  5. Novoizvoljeni Glavni odbor Prešernovega sklada, njegove nove strokovne komisije in njegov predsednik, akademik, univ. prof., ddr. Jožef Muhovič, so s tehtnim izborom obeh izjemnih Prešernovih nagrajencev, vseh preostalih zglednih nagrajencev Prešernovega sklada ter z umetniško zgledno podelitveno svečanostjo pokazali in dokazali, da je slovenska umetnost in kultura ter žlahtna domoljubna omika tudi v kriznih časih slovenske družbe še kako živa, potentna, plemenita ter odrešilno vzvišena nad vsakdanjo sovražno pritlehnostjo, nekulturnostjo, nehumanostjo, rušilnostjo in popadljivostjo aktualističnega slovenskega vsakdanjika.
    Po dolgem času je bila v ospredju tradicionalnega predprazničnega kulturno-političnega rituala zares umetnost in njeni zgledni protagonisti; “beseda”, “melodija”, “ritem”, “podoba”, “prostor”, “gib”, “ritem” …, skratka, v ospredju premišljene in praznično privzdignjene avdio-vizualne predstavitve so bila temeljne prvine človekove umetniške izraznosti in sporočilnosti, njihovi izbrani ustvarjalci in poustvarjalci oz. interpreti.
    Po zaslugi proti-pandemijskih ukrepov je tokrat najbrž prvič v zgodovini “osrednjih proslav” šlo brez desetletja enake standardno zdolgočasene in vsega dobesedno prenažrte in naveličane ljubljanske meščanske politične in družbene “elite” v avditoriju Gallusove dvorane CD, ki bi praviloma pomenljivo gledala v tla ali zavijala z očmi ob besedah slavnostnega govornika ter ob obrazložitvah strokovnih komisij ter ki bi se ob tem protokolarnem ritualu neučakano in mrzlično spraševala o gurmanski ponudbi bližnjega po-proslavnega banketa, ko se bo končno lahko brez zavor spogledovalo, tračarilo, lobiralo in virtuozno pobiralo “drobtinice” ter “žlahtne kapljice” z obloženih omizij. V tej po-proslavni rajski idili in ekstazi ne-kulturne požrešnosti bi sladostrastne uživalce slovenske gurmanske in vinske kulture nemara kdaj lahko neprijetno vznemirili le še posamični medijski lovci na priložnostne izjave in komentarje.
    Vsega tega družbenega, družabnega, protokolarnega, političnega proti-kulturnega balasta smo bili letos odrešeni tako člani organov Prešernovega sklada kot nagrajenci in predvsem zainteresirani ljubitelji umetnosti na Slovenskem, zaradi česar so bili tokrat nemara prvič zares v osredju Prešernovi nagrajenci, njihove stvaritvene predstavitve, utemeljitve njihovih priznanj ter njihove lastne priložnostne izjave.
    Po zaslugi izjemnih proti-epidemijskih preventivnih ukrepov je letošnja televizijska svečana razglasitev in podelitev Prešernovih priznanj zares izzvenela kot svečan dogodek estetske in etične modrosti, umetnosti in omike, ki pomembno in trajno presega aktualno banalno vsakdanjost političnih nestrpnosti in sovražnosti, popadljivih egocentričnih samopašnosti ter brezumnega političnega ter medijskega hujskaštva – vseh proti vsem.

  6. Po svoje zanimiv prispevek, čeprav se z avtorjem v vsem ne strinjam. Berljiv prispevek, pri čemer lahko super in vljudno podebatiraš. Mislim, da ima ta avtor precej več soli v glavi, znanja in manir, kot večina avtorjev, dao komentatorjih ne govorim.

    Nagrajencem iskrene čestitke, vsem komentatorjem pa vesel praznični iztek dneva.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime