Še trije referendumi, ki bi jih lahko izvedli skupaj z referendumom o financiranju javnega programa v zasebnih šolah

POSLUŠAJ ČLANEK
"Naredimo korak naprej! Državljani naj povedo, ali naj država financira tudi zasebne osnovne šole."

S temi naslovnimi besedami so v Stranki Alenke Bratušek prejšnji teden napovedali, da bi se o vsebini ustavne odločbe, ki zakonodajalcu (poslancem) nalaga izenačitev financiranja javno veljavnega programa v državnih in zasebnih osnovnih šolah, opredeljevali ljudje na posvetovalnem referendumu.

S tem bi po mnenju SAB o tem pomembnem vprašanju, na katerega ne morejo odgovoriti poslanci, gordijski vozel presekali volivci.

Da se odločba ustavnega sodišča in referendum na to temo ne izključujeta, je v včerajšnji oddaji Studio City menil tudi minister za šolstvo dr. Jernej Pikalo.

Na vprašanje voditelja, kaj se zgodi z ustavno odločbo, če večina reče, da sploh ne bi financirali zasebnih šol, pa je odgovoril, da ustavna odločba per se ostane. "A zakonodajalec bi bil v težki situaciji, ker bi imel večino ljudstva na eni strani in na drugi strani večino ustavnega sodišča, ki pa je tudi izjemno pomembna. Pravzaprav bi šlo za boj dveh večin." 

H komentarju zgornje trditve se vračamo na koncu članka. Za zdaj pa sledimo logiki Maše Kociper in Jerneja Pikala, po kateri se naj bi glede posameznih družbenih vprašanj ravnali v skladu z večinskim prepričanjem prebivalstva, ne glede na to, ali so podvržene ustavnemu redu.

Iz besed Maše Kociper, ki nastopa kot nosilka teme o financiranju javno veljavnega programa v zasebnih osnovnih šolah, izhaja prepričanje, da bodo ljudje financiranje od države potrjenega programa v šolah, katerih ustanoviteljica ni država, zavrnili.

Tovrstno predvidevanje je morda točno. A pomisleki ljudstva se pojavljajo še na številnih drugih področjih, ki so financirana iz državnega proračuna. Sledeč tej logiki bi morda, glede na aktualno izražanje nenaklonjenosti državljanov določenim proračunskim izdatkom, bilo treba razmisliti, ali skupaj z napovedanim referendumom razpišemo še referendume o naslednjih tematikah, ki bi proračun razbremenili precej bolj od 300 tisočakov letno.

1. Referendum o financiranju nevladnih organizacij


V Sloveniji smo leta 2018 iz javnih sredstev na račun nevladnih organizacij nakazali skupaj 333,15 milijonov evrov, kar je skoraj dvakrat toliko kot pred petnajstimi leti.

In če nakazila dobrodelnim med njimi (kot so gasilci), za večino ljudi niso sporna, pa je mnenje predvsem o številnih organizacijah na področju družboslovja in "sodobne kulture" povsem drugačno.

Med davkoplačevalsko izdatno podprtimi, a manj koristnimi, se pogosto omenja inštitut za sodobne družbene in politične študije, znan pod imenom Mirovni inštitut. Nevladna organizacija z 18 zaposlenimi raziskovalci radikalno levičarskih nazorov letno prejme dobrega pol milijona evrov davkoplačevalskega denarja. Errar kaže, da je dotok javnega denarja v organizacijo iz leta v leto stabilen in očitno ni bistveno odvisen od projektov, ki jih ta izvaja.

Zadnji trije, s katerimi se pohvalijo na svoji spletni strani, so vidni iz spodnje slike



Podoben primer je Pravno informacijski center nevladnih organizacij, katerega je tedanja ministrica za notranje zadeve Vesna Gjerkeš Žnidar posredno obtožila asistence pri tihotapljenju nezakonitih migrantov čez meje v Evropsko unijo. Aktivisti PIC od države in občin konstantno prejemajo po 150 tisoč evrov letno, kakšno leto pa tudi več. Ironično, največ ravno od Ministrstva za notranje zadeve.

(vir slike: Studio City, arhiv TV Slovenija)


Veliko prahu je pred slabima dvema letoma dvignil umetnik Janez Janša, eden izmed treh, ki so se pred leti preimenovali v predsednika stranke SDS.

Iz protesta, ker niso bili uspešni na razpisu, se je namreč v oddaji Studio City do pasu slekel pred kamero. In če je osrednje medije v tej in drugih oddajah zaposlovalo predvsem, zakaj so Janše izgubili denar, se je javnost toliko bolj spraševala, za kakšne neki projekte je njihov Zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost Maska v zadnjih 15 letih prejel kar 4,2 milijone evrov davkoplačevalskih sredstev.

Čeprav na omenjenem razpisu niso bili uspešni, pa je bilo, kot jim je v eni od naslednjih oddaj tudi obljubil minister za kulturo, zanje dobro poskrbljeno. V zadnjih dveh letih so še vedno dobili 300 davkoplačevalskih tisočakov, od tega tretjino od MOL in njenega župana Zorana Jankovića.

2. Referendum o ukinitvi RTV prispevka


Po letih pripisovanja zahtev po ukinitvi RTV prispevka zgolj "desničarskim nestrpnežem" se danes zdi, da tovrstna ideja dosega vse večji družbeni konsenz, ki gre preko meja političnega in nazorskega prepričanja.

Nedavno so se oglasili pravoverneži, zbrani okrog Zveze združenj borcev za vrednote NOB, ki so izrazito nezadovoljni s tistimi nekaj novinarji in oddajami, ki ne sledijo prevladujoči levo-liberalni liniji v javni hiši. Ne samo iz vrst Janševih privržencev, tudi iz vrst borcev tako neredko prihajajo pozivi k neplačevanju RTV prispevka.

Tretjo skupino podpornikov ukinitve neposrednega obveznega davkoplačevalskega financiranja nacionalne RTV pa po novem tvorijo številni iz 25.000 gospodinjstev, ki jim je vodstvo RTV kljub temu, da nimajo televizije, ta čas na domače naslove začelo pošiljati redne mesečne položnice za 12,75 evrov. Ker si v danih okoliščinah politika ne upa uresničiti dolgoletnih zahtev vodstva RTV po dvigu mesečnega prispevka, so se na nacionalki znašli ter svoje programe prosto omogočili v pogled preko interneta. In ker so zdaj na spletu na voljo vsakomur brez ovir, so vsem, ki premorejo internetni priključek oziroma napravo, ki se lahko poveže z internetom, začeli zaračunavati RTV naročnino.

Baza tistih, ki bi brez slabe vesti glasovali za ukinitev obveznega plačevanja RTV naročnine, je tako zelo široka in bi na referendumu najbrž brez problema dosegla potrebno večino.

Medijski konglomerat s približno 2.300 zaposlenimi in s 130 milijoni evrov letnih odhodkov bi v primeru zanje negativnega referendumskega izida izgubil tri četrtine svojega prihodka. Vsak odjemalec električne energije pa bi na letno privarčeval 153 evrov.

 3. Referendum o ukinitvi nepotrebnih vladnih uradov in agencij


Zdi se, da v Sloveniji obstaja vsesplošen konsenz, da v okviru javne uprave deluje preveč nepotrebnih služb, uradov, direktoratov, agencij in podobnih institucij.

V Sloveniji imamo recimo 50 direktoratov, obenem pa je samo država ustanoviteljica še dodatnih 28 javnih agencij in skladov.

Obenem država ustanavlja samostojne organe, kakršen je denimo oktobra 2016 ustanovljen Zagovornik načela enakosti. Proračun organa je iz 200 tisočakov v letu 2017 lani narasel na dobrega pol milijona, letos pa že na 1,1 milijona davkoplačevalskih evrov.

Brez opredeljevanja, koliko so ta in podobni državni organi koristni ali ne, je na mestu sklepanje, da bi njihovo ukinitev državljani na posvetovalnem ali drugačnem referendumu zagotovo izglasovali. In zakonodajalec bi bil, tako kot pravi Pikalo, v težki situaciji, ker bi imel večino ljudstva na eni strani in politično voljo ali pa celo pravni red države in evropske unije na drugi strani.

KOMENTAR: Rok Čakš
Dajmo torej vse na referendum?
Kot ste verjetno razbrali tudi sami, ne trdim, da bi v Sloveniji res morali razpisati referendume o navedenih temah. Ne glede na to, ali bi si ga o kakšni konkretni zadevi morda želel tudi sam. Na primerih, ki se pojavljajo v ljudskih razpravah, zgolj karikiram absurdnost ideje politikantov SAB o posvetovalnem referendumu v zvezi s financiranjem javnega programa zasebnih OŠ, medtem ko imamo s strani ustavnega sodišča ugotovljeno diskriminacijo dela slovenskih šolajočih otrok, ki je politika noče odpraviti. Krona absurda te debate in morda tudi zadnjih nekaj let v slovenski politiki pa je sinočnji nastop in stavek ministra Pikala o boju referendumske večine proti večini ustavnih sodnikov glede uresničitve ustavne odločbe. Da v tej državi ne štejejo ustava, zakoni, pravni red kot tak, temveč enako ali celo več od tega šteje večinska, četudi protiustavna, ljudska volja, bi prej pripisali politiku totalitarnih nagibov kot pa nekomu na visoki državni funkciji, ki naj bi razumel, kako deluje parlamentarna demokracija. Nič čudnega, saj je minister Pikalo v tej kampanji zoper odpravo diskriminacije šolajoče manjšine dokazal, da nedvomno ni demokrat. Ali je tudi totalitarec upam zgolj domnevati, ne pa trditi. A zagotovo si na podlagi videnega človeka takšnih ravnanj in razmišljanj ne bi želel na čelu svoje države. Če se vrnemo k referendumu; morda bi lahko, sledeč logiki Pikala in Kociprove, razpisali še kakšnega, za davkoplačevalce blagodejnejšega od zgolj 300 tisočakov, kolikor "stane" uresničitev ustavne odločbe o financiranju javnega programa v zasebnih OŠ. Denimo tistega, ki odpravlja vse dvige davkov, ki so se zgodili po pojavu krize leta 2009. Se zavedate, koliko lažje bi delovni ljudje v Sloveniji zadihali? Ampak naj se sliši še tako lepo in naj še tako verjamemo Pikalu, da lahko poslanci tehtajo med ljudsko večino in večino ustavnega sodišča, takšnega referenduma žal ne moremo izpeljati. V ustavi namreč piše, da o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah referenduma ni dopustno razpisati! Ampak pardon, v naslednji alineji 90. člena piše še, da referenduma ne more biti o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost. Kot je denimo diskreditacija otrok v zasebnih OŠ z javno veljavnim programom, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče. Alenka Bratušek s svojimi politikanti zato dobro ve, da noben referendum ne more obvoziti ugotovljene kršite ustavnih pravic in je zato de facto brezpredmeten; bodisi se ne more zgoditi, bodisi ne more o ničemer odločiti. Zato je vse skupaj zgolj zafrkavanje ljudstva s strani obupancev, ki se krčevito oklepajo vsake bilke, ki bi jim podaljšala politično preživetje. Zafrkavanje ljudstva za ceno 3 milijonov evrov, ki jih plača ljudstvo samo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30