Se štiri stranke KUL s protestniki uradno povezujejo v predvolilno koalicijo?

V poletnih mesecih se politično dogajanje praviloma preseli stran od medijskih naslovnic, kar pa ne pomeni, da ob tem ni živahno v političnem zakulisju. Po propadu mandatarskega kandidata Karla Erjavca je jasno, da drugačne koalicije v tem mandatu ni mogoče sestaviti.

Kako bo po volitvah, ki se bodo zgodile najkasneje spomladi prihodnje leto, ne ve nihče, zato že prihaja skrajni čas, da se stranke dogovorijo, s kakšno strategijo in kakšnimi zavezništvi bodo na njih nastopile.

Na desni sredini so stvari dokaj jasne, bistveno bolj zapletena pa je situacija na levem polu, kjer imajo štiri stranke KUL koalicije za zdaj najverjetneje zagotovljen zanesljiv vstop v parlament. Toda zmagati na volitvah s takšnimi odstotki ne morejo.

Štirje akademiki za tesnejše sodelovanje LMŠ, SD, Levice in SAB s protestniki

Po zrušenju koalicije KUL, ki je v politično smrt mogoče potegnilo tudi stranko DeSUS, se zato z več strani vršijo pritiski, naj se stranke na levi vendarle povežejo in postanejo močna protiutež najmočnejši vladni stranki SDS. Jim bo uspelo najti skupni jezik?

Tako po poročanju Mete Roglič, portal N1 SLO v zadnjih tednih potekajo intenzivni pogovori med omenjenimi političnimi strankami in Zavezništvom civilne družbe. Gre za gibanje, ki predstavlja politični podaljšek petkovih kolesarjev, javnosti pa so postali poznani lanskega oktobra, ko so njihovi vidni člani Jaša Jenull, Tea Jarc, Dušan Keber, Darko Štrajn in Mina Milanko Državnemu zboru predali poziv, naj ukrepa proti domnevnim grehom Janševe vlade; med drugim so slednji očitali orbanizacijo, strankarsko kadrovanje in sporno spreminjanje zakonodaje.

S strankami KUL-a naj bi se v imenu Zavezništva pogajala skupina akademikov, ki jo predstavljajo Rado Bohinc, Stane Pejovnik, Ivan Svetlik in Vito Turk. Širši javnosti so prvi trije znani predvsem kot nekdanji rektorji primorske in ljubljanske univerze.

Omenjeni naj bi tako pred dvema tednoma vsem štirim strankam poslali dokumente o dosedanjem poteku pogovorov, osnutek sporazuma o sodelovanju ter osnutek skupnih programskih točk. Ta dokument je sicer skoraj povsem enak programu, ki so ga te pripravile ob  vložitvi konstruktivne nezaupnice pred nekaj meseci.

Mandatarstvo zmagovalki na volitvah, stališča še niso poenotena

Avtorji predloga so skušali z omenjenim sporazumom ohraniti neodvisnost vseh štirih strank skupine, saj bi njihove liste na volitvah nastopila samostojno ter tudi po volitvah ohranile avtonomijo glede vprašanj, do katerih nimajo enakih stališč. Mandatarski položaj bi po predlogu na volitvah prejela stranka, ki bi v koaliciji zbrala največ glasov.

Pobuda za sodelovanje prihaja od zunaj, enotnosti še ni

Nadvse pomenljivo je, da predlogi za konsolidacijo teh strank ne prihajajo iz strank samih, temveč vedno od zunaj. Zato ima pobuda najverjetneje tudi precej majhne možnosti za uspeh.

Kot kažejo dosedanji odzivi strank, pobudo z odobravanjem sprejemajo predvsem v Levici in SD, kjer že nekaj časa javno izražajo zeljo po še tesnejšem sodelovanju. Medtem pa svoje nenavdušenje komaj skrivajo v SAB in LMŠ, vendar pa pobude zaenkrat javno ne zavračajo.

Pričakovati gre, da bo pritisk po složnejšem sodelovanju omenjenih strank v prihodnje še naraščal. Kot je razumeti iz nekaterih drugih virov namreč stranke s svojim soliranjem puščajo preveč prostora, da bi se na tem političnem polu pojavil še kakšen nov obraz ter premešal karte obstoječim igralcem. Prav tako se jim zaradi takšnih dejanj zmanjšuje tudi kredibilnost.