Se ob upadanju vernikov Cerkev vpraša, kaj dela narobe?

Milena Miklavčič
14

Evropa se- hočeš ali nočeš- zadnje čase sooča z več različnimi krizami, ki bodo – če se bodo poglabljale, usodno vplivale na prihodnost celine. Lahko se zgodi, da ne bo nikoli več takšna, kot smo jo mi, ki smo malo starejši, nekoč poznali.

Tudi pri nas, v Sloveniji se vedno bolj godrnja in brezplodno išče krivce za to in ono, namesto da bi se ukrepalo. Še leta 2005 je bilo krščenih 72,62 % vseh otrok v Sloveniji, leta 2014 pa samo še 54,9 %. Število tistih, ki so prejeli prvo sveto obhajilo, se je v desetletju 2004–2014 znižalo z 11.917 na 9.069. Še bolj pa je v omenjenem desetletju padlo število birm. S 14.788 birm v letu 2004 na 10.557. Podobno je s cerkvenimi porokami.

Cerkev bije plat zvona in kritično kaže s prstom na Slovence, ki naj bi skrenili z že uhojene poti, po kateri so stoletja hodili naši dedi. Pa so res le verniki tisti, ki cerkvi vedno bolj pogosto obračajo hrbte?

Ko sta odraščala starejša sinova, smo v našem kraju še imeli ”župnišče odprtih vrat”. Četudi je bil župnik naravnan že bolj ”po predpisih”, je bila njegova mama, ki je bila ”šefica kuhinje”, eno milo, širokosrčno in materinsko bitje, ki je za vsakega, ki je prišel mimo, našla toplo besedo.

Kako je bilo nekoč …

Zelo dobro se še spominjam mladosti, ko smo otroci prihajali pred vrata župnišča, kadar je kuharica – verjetno sama – delala hostije. Obrezke nam je stisnila v iztegnjene dlani, za povrh pa je vsak od nas dobil še skodelico čaja.

Kasneje, ko sem zajadrala v puberteto, sem pogosto zahajala k sestri Danieli. Bila je že starejša nuna, z njo smo lahko kramljali ure in ure. Nekatere, tudi neverne, je učila angleščino, ki jo je zelo dobro obvladala, saj je vrsto let bivala v samostanu v bližini Worthinga, v Angliji. Marsikaj, kar mi je v tistih norih letih ležalo na duši, sem ji lahko zaupala in se z njo pogovorila. Nikoli mi ni ničesar očitala, čeprav bi mi, glede na neumnosti, ki jih je kdaj pa kdaj slišala, lahko.

Ko sta odraščala starejša sinova, smo v našem kraju še imeli ”župnišče odprtih vrat”. Četudi je bil župnik naravnan že bolj ”po predpisih”, je bila njegova mama, ki je bila ”šefica kuhinje”, eno milo, širokosrčno in materinsko bitje, ki je za vsakega, ki je prišel mimo, našla toplo besedo. In tistih, ki so prihajali na obiske, ni bilo malo!

Preobrazba …

Kdaj so se duhovniki spremenili v ekonomiste, gradbince in sitne uradnike, ne vem točno. Tudi ne vem, kdaj so na vhodna vrata obesili urnike in začeli pikolovsko vztrajati pri pravilih, ko so različnim prosilcem izdajali ta in ona potrdila. Verjetno se to ni zgodilo čez noč, se je pa.

Morda enkrat takrat, ko so po naši deželi- kot gobe po dežju- začela rasti različna tako imenovana duhovno-ezoterična društva? Ko so njihovi predstavniki in ustanovitelji nagonsko začutili, kaj slovenska duša, vržena v grebatorski, brezosebni kapitalizem, na katerega nismo bili najbolje pripravljeni, potrebuje?

Pred dvajsetimi leti so se mi dogajale hude stvari. Trenutkov, ko je moja ranjena duša hrepenela po pogovoru, po tolažbi, po topli besedi, je bilo nič koliko. Kaj vse bi takrat dala, da bi me domači duhovnik obiskal in se pogovarjal z menoj! Pa ga ni bilo.

Če bi bilo tako, kot bi moralo biti, bi morala v takšnih, zelo težkih trenutkih ”priti tudi gora k Mohamedu”. Pa se to ni zgodilo. Pogrešala sem jo jaz in pogrešali so jo številni, s katerimi sem se kasneje pogovarjala.

Na srečo nisem bila tiste sorte, ki bi v kočljivih trenutkih nasedla kvazi duhovnosti, ki preko ”kurjih juhic” kleptomansko posega v duše ljudi in jih zasvoji z lažnimi obljubami in ”hepi hepi” utvarami. Mnogi drugi pa so to, žal, storili. In so za cerkev za vedno izgubljeni.

Na srečo nisem bila tiste sorte, ki bi v kočljivih trenutkih nasedla kvazi duhovnosti, ki preko ”kurjih juhic” kleptomansko posega v duše ljudi in jih zasvoji z lažnimi obljubami in ”hepi hepi” utvarami. Mnogi drugi pa so to, žal, storili. In so za cerkev za vedno izgubljeni.

Kaj pa človek?

Namesto, da bi slovenska Cerkev sledila modernim tokom, se je raje spreminjala v nedostopno institucijo, tisti, željni duševne hrane in pogovora, pa so zaman trkali na njena vrata. Za vse drugo si je našla čas, tudi za zgrešene finančne poteze, le za človeka ne.

Nedavno tega sem obiskala prijatelja, ki je vojaški vikar. Bilo mi je toplo pri srcu, ko sem lahko na vsakem koraku opazila, kako ga imajo vojaki radi. Pa zakaj ga tudi ne bi imeli! Z njimi je – v dobrem in slabem preživljal domala sleherni trenutek dneva. Njegova vrata so odprta vsem, ki začutijo potrebo po pogovoru in tudi po poslušanju. Vojake pozna po imenu, pozna njihove stiske, vesele trenutke. Tako kot bi duhovnik moral poznati svoje farane tudi po običajnih farah.

Preko številnih pripovedovanj zelo dobro poznam čase izpred druge svetovne vojne. Če so imeli na vasi srečo in so imeli za duhovnika Človeka, so vaščani lažje preživeli tudi težke preizkušnje. Ženske so mi pripovedovale, da jim je obisk cerkve zmeraj pomenil olajšanje, pogovor z Bogom pa jim je pomagal nalepiti obliž na rano, ki si je same niso znale pozdraviti.

Duhovniki so v tistih krutih časih zelo dobro poznali svoje občestvo. Ves čas so bili blizu ljudem, z njimi so delili dobro in slabo, če ne drugače, pa preko kulture. Bili so nepogrešljiv del življenja, zato so tudi vedeli, kdaj kdo potrebuje korenjček in kdaj palico.

Danes je drugače. Duhovnik je z občestvom izgubil pristne, tesne in predvsem obče človeške stike. Živijo po svoje, predvsem pa odmaknjeno.

Danes je drugače. Duhovnik je z občestvom izgubil pristne, tesne in predvsem obče človeške stike. Živijo po svoje, predvsem pa odmaknjeno. Različne ”verske” skupnosti- od ”hepi hepi” do tistih, v katerih kličejo Marsovčke in hodijo v gozdove objemat drevesa za boljše počutje, pa rastejo kot gobe po dežju.

Človek je- hočemo ali ne- duhovno bitje. In če se mu ena vrata zaprejo, poišče druga.

Duhovna hrana je postala donosen biznis, ki odlično polni žepe tistih, ki so kmalu ugotovili, da si lahko ob zaprtih vratih župnišč ustvarijo – zlato jamo.

Tako je to. In dokler se bomo zgolj in samo spraševali, zakaj so cerkve iz leta v leto bolj prazne, ne bo čisto nič drugače. Treba si bo izprašati vest, zlasti pa si bo morala tudi cerkev odgovoriti na vprašanje, kaj so storili narobe, da je danes tako, kot je.

14 KOMENTARJI

  1. Kaj je Cerkev naredila narobe?

    Cerkev kot institucijo težko o(c)enim.
    Njeni predstavniki pa so vsekakor krenili v pogubo sami, ko so prenehali s svojim edinim pravim poslanstvom, ki jim ga je namenil njihov “ustanovitelj”-nehali so Služiti v smislu Nove zapovedi o Ljubezni…

  2. Narobe je v dejstvu, da so se duhovniki spremenili v ekonomiste, gradbince in sitne uradnike, na drugi strani pa se kot pijanec plota držijo naukov iz srednjega veka. Človeku je potrebno ustvariti občutek greha, kajti samo s človekom, ki nosi občutek krivde, lahko manipuliraš. RKC je ustanova, ki ima na svetu najbolj dodelan maketing mix.
    V neprecenljivem dokumentu, kot je knjiga Ogenj rit in kače, lahko pod dejstvi zelo na hitro potegnemo črto. Kakšen delež odgovornosti nosi duhovščina, ki je v spovednici izvedela vse svinjarije in namesto, da bi ščitila žrtve, je na nekontrolirana rojstva še stopnjevala pritisk.
    Sama iz ranega otroštva nimam nanje lepih spominov, nasprotno. Da ti greh naprtijo ob samem prihodu na svet, nato pa čisto počasi tolčejo v tla, da s sklonjeno glavo srečno trpiš in čakaš na odrešenje. Otrok, ki se z dušo otroka prebuja v življenje, rabi predvsem zaščito, vzpodbudo in samozavest, ne potrebuje pa težkih resnic o odrešenju po smrti. Nikoli mi kot otroku ni bilo jasno, kako je bog lahko ustvaril tako nagnusno pregrešno telo, da mu je le v pogubo in poleg rok, ki služijo delu, služi le za razplod.
    “hepy hepy” so pa “vredni svojga dnarja”, so najboljša šola vse pataloške nivce, ki ne vedo, kam bi sami s seboj in s svojim odvečnim denarjem.

  3. Marsikaj zgoraj zapisanega drži, vendar celota žal zelo spominja na to, kar se običajno dogaja v medijih, ko se govori o Cerkvi: pokaže se na en dober primer v Cerkvi, ki je pa “samo izjema”, saj so vsi drugi neka brezoblična zavožena množica.

    Razumem, da pišete iz osebne prizadetosti, vendar se sprašujem tudi o posledicah takih javnih izpovedi: Kako naj to pripomore k nekemu skupnemu spraševanju vesti, ki bi bilo res potrebno? Tisti, ki bi najbolj potrebovali spraševanje vesti, ob takem posplošenem obsojanju vsepovprek lahko samo zamahnejo z roko, da gre pač samo za še en proticerkven pamflet. In skupaj z vami vržejo v isti koš tudi mnoge ljudi, ki si v Cerkvi vsak dan konstruktivno in z veliko potrpežljivostjo prizadevajo za spremembe, za to pa žanjejo krivične očitke, da so prepirljivci in sitneži. Vabim vas, da torej razmislite, kako bi konkretno podprli take ljudi, če želite, da se v Cerkvi kaj spremeni na boljše. In namesto besede “cerkev” rajši uporabljajte kakšne bolj konkretne izraze ali pa kar imena in priimke.

  4. Dve nujni pripombi ob prispevku M.Miklavčič:Če se že sprašuje,kaj “dela Cerkev narobe”naj najprej ugotovi kdo je Cerkev.To namreč niso samo duhovniki,redovniki,redovnice in farovške kuharice ampak kar mi vsi,ki smo verni in vsaj krščeni.Zato je prvo nujno vprašanje:kaj storim za Cerkev in bližnje danes jaz kot član ali članica te cerkve?Drug zelo pomemben faktor pa je tudi bistveno zmanjšanje števila duhovnikov v zadnjih desetletjih,zato preprosto ne morejo imeti toliko časa za vsako osebo posebej kot takrat,ko je bila avtorica še mlada.Pravo vpašanje torej ni “kaj so storili narobe”?ampak kaj SMO storili narobe , zakaj še naprej vztrajamo v tem narobnem in kaj BOMO mi vsi že danes storili,da bo bolje?!

  5. Tudi duhovniki so samo ljudje. Mi vsi bi hoteli, da bi bili duhovniki vljudni, prijazni, da bi znali lepo pridigati, lepo peti, da bi bili “za otroke”, za mlade, za starejše, da bi bili dobri gospodarji, da bi znali dobro voditi župnijo. Toda verjamem, da so duhovniki žalostni, ko vidijo, da so cerkve napol prazne, da mladih sploh ni, da je otrok vedno manj in da prevladujejo starejše ženice.
    Ljudje smo vse bolj zahtevni, hočemo instant rešitve, tega pa nam niti cerkev niti vera ne more dati. Mi smo kot otroci redno hodili v cerkev in ubogali starše, danes starši ubogajo otroke.
    Duhovniki tudi ne morejo odgovarjati za stvari, ki se dogajajo na vrhu cerkve (finančni škandali).
    Opažam pa, da se predvsem v težkih trenutkih mnogo ljudi zateče v cerkev, samo poglejte pri cerkvenih pogrebih, kako vsi sodelujejo in molijo. Tudi mladi, ki se oddaljijo od cerkve, pozneje v njej spet najdejo tisto, kar so odkrili v otroštvu. Torej od vzgoje vseeno nekaj ostane.

  6. Všeč mi je tak članek. Kulturen, ne obsoja, govori o dejstvih. Moje mneje je, da smo (LJ nadšk.) pred 20 leti imeli ljudskega in človeškega nadškofa, ki ni imel političnih ambicij in je služil svojemu poslanstvu do smrti, še v pokoju. Nato pa smo dobili politika, ki je zato daleč prišel, nadomesti pa ga je ekonomist-poslovnež. Ta dva vodje slo cerkve sta po mojem mnenju drastično zmanjšala zaupanje naroda v inštitucijo. Bom dal drug primer, ker je na drugih vedno lažje videti: Danes naš finančni minister graja način izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost na fakultetah, nekoč je bil pa sam tisti, ki je to vpeljal, ko je bil na položaju. Narod ni slep. Enako za cerkev. In ker si narod vseeno želi dušne varnosti, je dovzeten za priložnostne plenilce. In ne, Islam nas ne ogroža. Kvečjemu bo zasedel prazen prostor. Ali pa (po moje) še to ne.

  7. Zapis sem razumel takole: Kje je kdo v tej naši Cerkvi, ki bi me sprejel, mi odprl vrata, da bi se med prijatelji počutila varno in domače?
    Odgovor, morda bo uporaben, preveri: januarja bo na GR v Ljubljani (predvidevam, da je avtorica iz Ljubljane ali oklice) serija srečanja Glej luč. Vrata so odprta vsem, samo malo napora je potrebno – priti tja.
    Pregovor pravi, da kdor išče, tudi najde.

    • G. Marjan, če bi na pravi način prebral, kar je gospa napisala, bi nasvet zadržal zase. Zakaj bi se morali verniki poditi za duhovno hrano po Sloveniji, če bi jo lahko imeli doma?
      Tudi pri nas so vrata župnišča zaprta, nikjer ni nikogar. Duhovniki so se odtujili od ljudi, to je problem.

  8. Kadar politika dela pošteno, kadar cerkev dela pošteno, kadar poslovneži delajo pošteno,….kadar je družba poštena takrat imajo vse politike, vere, družbe isti skupni imenovalec; ko pa tega ni, ko pa prevladujejo materializem, korupcija, lobiranje, manipulacija, se pa izkrivljajo in uničujejo vse pozitivne, ustvarjalne sfere družbenega življenja.

  9. rkc stagnira, ker se vodilni niso naučili načrtno delati, odgovarjati na potrebe, ampak panično kopičijo aktivnosti, ki so same sebi namen. v upanju “da se bo nekaj le primlo” dvomim, da bi new-age-izacija rkc rešila problem.

  10. “Namesto, da bi slovenska Cerkev sledila modernim tokom, se je raje spreminjala v nedostopno institucijo, tisti, željni duševne hrane in pogovora, pa so zaman trkali na njena vrata.”

    S to trditvijo se ne strinjam:
    V (slovensko) cerkev se je spustilo:
    1. Feminizem
    2. tajno policijo (UDV)
    Dva zelo moderna pojava; iz cerkve pa se je odgnalo (1) moške in (2) resno kritiko modernih zablod.

  11. Pozdravljam komentar in ga razumem, čeprav moram napisati, da je moje mnenje dokaj drugačno. Bližje mogoče uporabniku ‘dendro’. Spremenilo se je predvsem v zadnjih cca. 10 letih, ko sem šel skozi študentski staž in sedaj že delam torej sem že krepko izven okvirov tradicionalne slovenske navezanosti na katoliško tradicijo (do birme).

    Veliko pozitivnega kar je Cerkev pri nas naredila v zgodovini in tudi med komunističnim preganjanjem je potrebno pogledati kritično in z zrnom soli. Všeč mi je intervju z Matejem Kovačem (gospod piše tudi v Družino) na Siolu, kjer pove ‘Cerkev na Hrvaškem nima klerikalne tradicije. Politična vloga duhovnikov po narodnem prebujenju je bila manj izrazita kot v Sloveniji, ker je bilo dovolj meščanstva in laičnih izobražencev. ‘

    To narodno buditeljstvo duhovnikov pri nas in njihova socialna angažiranost (Krek, Korošec) menim, da sta v času komunizma in še danes bila s strani takratnega establishmenta zlorabljena v izgradnjo lika ljudskega, socialno čutečega in do vseh prijaznega duhovnika. Ki nobenega ne užali. Ki morda celo izpusti določene dele Resnice, da izpade bolj ljudski. In kot piše ga. Miklavčičeva, so se mogoče ljudje na to v prejšnjem režimu tudi navadili – duhovnik, ki ni res voditelj, ki ni res pastir. ki bi opozarjal na volkove. Ki je socialni delavec; in s tem nenevaren režimu. Torej, duhovnik ki sicer v režimu veliko trpi a ni duhovnik neizprosne vere (ki bi bila posledica tega trpljenja), ampak duhovnik kompromisov.

    Zato smo imeli pojave CMD, pa znanega rdečega škofa Grmiča. To se je preneslo tudi v čas po osamosvojitvi, na kar je s svojim mnenjem nakazal ‘zmeni desničar’: prvi nadškof (sicer definitivno velika osebnost slovenske osamosvojitve, o tem ni dvoma) je bil po mnenju levice ljudski, naslednji pa je govoril (malce neposrečeno) Resnico in bil zato označen za politika, nato je prišel naslednik, ki so ga mediji spet označili za ljudskega (ker se ni izpostavljal), naslednji je bil ekonom (in se je na njega preslikal ves škandal MB nadškofije), trenutni pa: če bo nenevaren bo obveljal za ljudskega, če bo preveč opozarjal za Resnico, si bodo mediji že izmislili kakšno primerno oznako.

    Sam si v nasprotju z ga. Miklavčičevo morda želim duhovnikov, ki bi sledili Resnici. Jo oznanjali prizanesljivo do vernikov, a iskreno. Je ne olepševali: če je greh – greh, je to GREH. Vodili ljudi, imeli razumevanje za njihove slabosti, a jim hkrati jasno povedali, kako priti do ODREŠENJA in se izogniti POGUBI. Seveda pa bo tem – kot pravi papež Frančišek – absolutno pokazati Usmiljenje! A hkrati nikoli ne zatajiti Resnice!

  12. Še en vidik. Večina duhovnikov je starih. Mlajših močno primanjkuje. V naši vaški župniji imamo starega duhovnika, ki je sicer zvest in predan, a je star. Če bi živel v civilnem poklicu, bi bil že davno upokojen. S fakultetno izobrazbo in mnogo več kot 8- urnim delovnikom bi lahko udobno živel od svoje pokojnine in hodil na upokojenske izlete ali balinat. Tako pa je podaril svoje življenje Bogu in ljudem. Ko se je odločil za duhovniški poklic, časi duhovnikom še zdaleč niso bili naklonjeni. Vse življenje je garal in gara še zdaj, ko njegovi vrstniki že dokaj let uživajo zasluženi pokoj. Ne morete si misliti, koliko dela je treba opraviti v takile vaško-primestni župniji. Precej od blizu je treba pogledati, da to vidiš. In glede na svoja leta je verjetno tudi manj učinkovit, kar je seveda logično. Verjetno ne more najbolje slediti razmišljanju in doživljanju mladih, čeprav se zelo trudi. Saj tega tudi njihovi stari starši ne zmorejo. A mislite, da je kriv, da versko življenje upada? Ni kriv. Zelo je zaslužen, da versko življenje sploh še živi. Vsega spoštovanja in priznanja je vreden.
    Aja, pa še to vrata župnišča in cerkve pa morajo biti zaklenjena, ker bi mu sicer pokradli še tisti drobiž, ki ga nabere, da plača račune za župnišče, ogrevanje cerkve, da ima kaj za v lonec in mladim kdaj podari kakšno knjigo. Je pa na vratih župnišča zvonec. In če pritisneš nanj, se vrata odprejo in zagledaš njegov širok nasmeh in odprte roke.

  13. “Rokc” je lepo napisal. A Če izpostavim samo dva nadškofa: Rodeta in Šuštarja. Eden ni ljudski zato, ker je nenevaren, ter drugi politik, ker je govoril Resnico. Preveč sem (bil) laik v njunem času, da bi poznal (morebitna) politična ozadja okoli obeh. Pač pa sodim po osebnih izkušnjah: Kako je kdo kaj povedal. Eden je povedal toplo, drugi grmel. Pač dopuščam možnost, da se je eden bolj posvečal ljudem, drugi pa bolj premoženju cerkve, zato je posvetna oblast različno gledala nanju, a sem si tedaj s tem nisem belil glave. Pač eden mi ni bil niti na pogled simpatičen; kaj hočem. Tako, kot sem imel dva dedka (celo z enakim imenom) in eden je bil dobričina, drugi pravo nasprotje.

    Jaz osebno pogrešam Policijo, ki svetuje, daje napotke, varuje, ter se bori za naše pravice, ne pa izsiljuje državo za večje plače, medtem, ko jih ostali nimamo niti tolikšnih. Pogrešam javno upravo, ki bo odprta in dostopna za ljudi, ne pa da mora mali človek biti (u)pravne bitke, da izvleče od njih tisto, kar bi moralo biti takoj ponujeno. Prav tako pa pogrešam cerkev, ki bo ljudem na voljo kot servis. Zanjo vse naštete storitve/servise namreč (zelo) drago plačujemo, dobimo pa bore malo, oz. ob veliko vnovičnega osebnega angažmaja.

    “Saša” pa je članek vzela preveč konkretno. Ni problem v tem, da vrata niso fizično na stežaj odprta. Pač pa v tem, da so župniki vse manj dostopni. Celo v naši župniji, kjer imamo fantastičnega župnika, je ta vedno manj na voljo ljudem, vedno manj strpen do okoliščin, vedno bolj se mu mudi… Hkrati pa članek (vsaj tako ga jaz vidim) ne kaže s prstom na “fizične delavce” v cerkvi, torej župnike, ampak na jedro ustanove. Že to, da je “ustanova”, jo dela posvetno, kar ni v redu. Župniki, kaplani, sestre in drugi “navadni” delavci v cerkvi, so praviloma predani ljudje, ki so se odločili za ta poklic zaradi notranjega klica. Morali so ga res izdatno čutiti. Celo mene kmalu ne bi bilo, ker so moja mati hoteli na Madagaskar. Poznam župnike (nekaj njih), ki jih je ta čut z leti popustil. Eni so šli iz cerkve in so danes poročeni. Eni pa so začeli delati kariero. Nekoč je veljalo, da je prišlek v politiki svež z idejami in nepopisan list, a nima možnosti. Ko pa pride do vodilnega mesta, je tak, kot je bil njegov predhodnik (sicer bi ne prišel do tja). Torej priti od navdušenega in optimističnega novomašnika do (nad)škofa, je zelo dolga in težka pot. Kaj vse se v duhovniku (lahko) izgubi na tej poti.

    Le če jim postavljamo ogledalo, kot ga oni nam, se bodo lahko prepoznali in obudili tudi drug del sebe.

Dodaj odgovor za ojaja Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime