Se naj otroci med počitnicami učijo in kaj imajo s tem starši

Milena Miklavčič
2

Na socialnih omrežjih se pogosto vnemajo debate o tem, naj med – denimo Prvomajskimi prazniki- učenci vržejo šolske torbe v kot in uživajo počitnice, ali pa naj vsaj sem in tja sedejo pred šolske knjige in ponavljajo znanje, katero tako rado in tudi zelo hitro izpuhti iz glave.

Včasih se mičkeno sarkastično vprašam, koliko so starši iskreni, ko negodujejo nad morebitnimi domačimi nalogami, s katerimi učiteljica svojim učencem pomaha v pozdrav. Se jezijo zaradi sebe ali tudi v imenu potomcev, ki jim obveznosti pokvarijo celotedensko brezskrbno lenarjenje?

Mislim, da so časi, ko so starši, če so želeli imeti malo miru, nagnali otroka v sobo z besedami:”Marš, pojdi se učit!”, že zdavnaj mimo. Še tisti, ki svoj nos bolj poredko, če sploh kdaj vtaknejo v otrokovo šolsko torbo, se zavedajo, da so trenutki, ko je družina skupaj, vedno bolj redki in da jih je treba zato pametno izrabiti.

A kako?!

V neki nespodobni šali je bilo rečeno, da če je ”vojna, naj bo vojna za vse”. Kar z drugimi besedami pomeni, naj bodo približno enake počitnice za vse – tudi za starše. Torej: nasvidenje televizija, računalnik in pametni telefon! Ker če sami ne odložijo dela, potem torba v omari, nič domačih nalog, nič učenja, izgubijo na svojem pomenu.

Če starši sami ne odložijo dela, potem torba v omari, nič domačih nalog, nič učenja, izgubijo na svojem pomenu.

Počitnice – vsaj meni – ne pomenijo, da napodim otroke na igrišče ali k sosedu, se uležem na ležalnik, pa vse štiri od sebe!

Družina naj skupaj pripravi načrt o tem, kaj se bo počelo. Dan naj začnejo z družnim pripravljanjem zajtrka. Za prvomajske praznike se po navadi posvetimo tudi vrtu: posadimo krompir, zelišča, čebulo. Pospravimo veje, ki so ostale pri obrezovanju dreves.

Če živite v bloku, ne bo nikomur padla krona z glave, če organizirate očiščevalno akcijo. Druženje pri delu, ki je od sedenja v pisarni in v šolskih klopeh zelo drugačno, pa bo razveseljevalo tako starejše kot mlajše.

Sicer pa naj starši svojim prijateljem prijazno omenijo, da bo več časa za druženje poleti, za prvomajske praznike pa je na vrsti – družina!

Očetje naj gredo na sok s sinom, ki med tednom močno pogreša moške pogovore o tem in onem. Če oče ve, da sinu škriplje pri angleščini, naj se pogovarjata v tem jeziku. Lahko pa se lotita vesolja, ki je s svojimi preštevilnimi osončji zlata jama dobrih idej, istočasno pa tudi trening za matematiko. Skozi igro je vse mogoče!

Mama in hči sta veseli trenutkov, ko beseda o menstruaciji, o prebujajočem dekliškem telesu, o prvih ljubeznih steče spontano, z glavo na topli rami. Tudi sicer naj se čas za druženje, pogovore, raziskovanje bližnje in daljne okolice najde ob vsakem trenutku dneva.

Tistim, ki resnično želijo dati počitnicam prav poseben pečat, naj na kraj pameti ne pade, da bi se podali na tvegano pot proti sosednji državi, kajti na meji, med večurnim čakanjem, bi jim verjetno ušla marsikatera kletvica, slabe volje pa tudi ne bi manjkalo, kajne?

Zakaj ne bi raje ob tej priložnosti skupaj obiskali babice ali dedka? Mladim bi dali priložnost, da jim starejši pripovedujejo zgodbe iz svoje mladosti. Verjemite, uric, ki jih bodo preživeli ob poslušanju, ne bodo pozabili do zadnjega dne svojega življenja.

Pa še marsičesa se bodo naučili. Med drugim tudi tega, da so imeli v starih časih redkokateri otroci možnost hoditi v šolo. Če je doma primanjkovalo hlapcev, so starši že kako podkupili učitelje, da so pogledali skozi prste. Stari očetje in mame, ki so obiskovali osnovno šolo v 50 ali 60 letih 20. stoletja, so bili velikokrat tudi tepeni. Če jim je med poukom priletela v glavo le kreda, so bili lahko še veseli.

Kljub temu pa so morali učitelje spoštovati. Pogovori o tem, kaj je prav in kaj narobe, tudi o nedovoljenih dotikih, ki so jih otroci deležni danes in včeraj, so za šolo življenja pomembnejši kot poštevanka.

Potrudite se in otrokom na lahkoten, prijazen in razumljiv način povejte, da je lahko življenje po eni strani počitek, po drugi pa delo.

Če jo bo družina mahnila na Blegoš, se bodo lahko ob kravah, ki se pasejo na tamkajšnjih pašnikih, razgovorili tudi o rodovitni zemlji, ki nam daje kruh, pa jo je v Sloveniji iz dneva v dan manj. Prav je, da otroci vedo, da odrasli zelo neodgovorno počnemo marsikaj, zaradi česar se naši dedje, ki jim je zemlja pomenila celo več kot lastna družina, obračajo v grobu.

Ko si boste zaželeli sladoleda, boste imeli krasno počitniško priložnost, da otrokom poveste, da kljub praznikom nekateri ljudje – delajo. Morda še več kot druge dneve.

Če jim boste razložili, kot je treba, se bo otrok doma brez težav usedel za kakšno urico h knjigam in ponovil tisto, kar mu gre teže v glavo.

Lahko bi še nadaljevala, a treba je postaviti piko. Od vas je odvisno, kako bodo vaši otroci razumeli sporočilnost praznikov, počitnic, prostih vikendov….

Potrudite se in jim na lahkoten, prijazen in otroku razumljiv način povejte, da je lahko življenje po eni strani počitek, blazno dobra zabava, striženje z ušesi, poslušanje, kako trava raste, je pa tudi delo.

Veste, ko bodo starejši, se ne bodo spomnili, da so morali kakšno uro ali dve prečepeti ob knjigah, za vse večne čase pa se jim bodo vtisnili v spomin trenutki, ki ste jih preživeli skupaj.

2 KOMENTARJI

  1. Najkasneje 20. avgusta me je pokojni oče vedno spodbudil da sva ponovila najpomembnejšo snov preteklega šolskega leta. V ospredju sta bili matematika in slovenščina. Tako ogrevanje pred pričetkom novega šolskega leta je prav gotovo dobrodošlo in ti omogoča, da z lahkoto sprejemaš novo snov v novem šolskem letu. Naj še dodam, da sem za šolske potrebščine od 4. razreda osnovne šole naprej zaslužil l tudi sam s počitniškim delom, od del na Škofjeloških poteh in cestah do dela v LTH in Gorenjska predilnica Škofja Loka, v posebnem spominu pa mi je ostalo delo na Škofjeloškem gradu, kjer smo s prijateljema Markom Fojkarjem in Marjanom Trdino, pod vodstvom kustosov, odkopali temelje stolpa na dvorišču, sodelovali po postavitvi objektov v skansnu na vrtu (Škoparjeva hiša) po zamisli Andreja Pavlovca, pa tui pri posameznih poletnih prireditvah, kot so bile postavitve množičnih iger Tavčar-Polenčeve Visoške kronike in Medved-Polenčeve, Za pravdo in srce v režiji Poldeta Polenca, v katerih je sodelovalo po več deset igralcev, igral in statistov in drugih kulturnih dogodkih. Tudi to je bilo del učenja. Morje v takrat še gasilskem Pacugu, pa mi je odjedel otrok občinskega uradnika.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime