Vir foto: pixabay

V prvi oktobrski številki Družine je upokojeni nadškof dr. Anton Stres odgovarjal na vprašanje bralca: Kam gre človeštvo? Očitno številne negativne posledice korone pri marsikom stopnjuje negotovost. Kako naj to mrakobno razpoloženje, polno zaskrbljenosti, beremo v luči današnje Božje besede, kjer prerok Izaija podaja popolnoma nasprotno  videnje: Gospod bo na Sionski gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnim vinom. In obrisal bo solze z vseh obrazov (prim. Iz 25).

Izkustvo bralca Družine je diametralno nasprotno prerokovi viziji. Kdo od njiju prav dojema stvarnost, kdo od njiju pretirava in si zatiska oči? Kdo tu česa ne razume? Takšna protislovnost občutij in pogledov na stanje v svetu je nekoč pretresla tudi sv. Avguština. Kakšno rešitev iz navzkrižja spoznanj je našel? Če jo je seveda sploh našel? A preden dojamemo Avguštinovo osebno dramo in se z njim podamo v raziskovanje, si dovolimo kratek ekskurz, odmik od glavne teme in se pomudimo pri Gotih. Njihova zgodovina nas uči, da je z nestabilnostjo in negotovostjo kodirana sama substanca minljivega sveta.

Goti so germansko ljudstvo, po izvoru z območja Baltika oziroma Južne Skandinavije. Nanje spominja Gotland, največji otok sredi Baltskega morja. V prvem stoletju po Kristusu se Goti pomaknejo na Poljsko, v porečje reke Visle. Tu se bojujejo z germanskimi Vandali in Rugijci, ki pridejo sem z Norveške. Po letu 200 se selijo proti jugu, na območje spodnjega Dnepra nad polotokom Krimom, in na severne obale Črnega morja, od koder vpadajo v rimski imperij, zlasti v Malo Azijo in vse do Egejskega morja. Leta 269 jih pri Nišu premaga rimski cesar Klavdij II. A že leta 274 mora cesar Avrelijan Gotom prepustiti Dacijo, današnjo Romunijo.

Sredi 3. stoletja se Goti razcepijo. Oblikujeta se dve plemenski zvezi. Ostrogoti ali Vzhodni Goti se naselijo vzhodno od Dnjestra, v današnji Moldaviji in v Južni Ukrajini ob obalah Črnega morja, kjer ustanovijo državo. Vizigoti ali Zahodni Goti pa zasedejo Dacijo med Dnjestrom v Moldaviji in Donavo v Vlaški nižini. Nekatera gotska plemena sprejmejo avtentično krščanstvo, druga pa arianizem. Znamenit je zahodnogotski prevod Biblije. Zanj je okoli leta 345 poskrbel arijanski škof Wulfila.

Zahodni Goti po letu 375 vse bolj pogosto prestopajo meje imperija. Valens, cesar vzhodnega dela cesarstva, tudi sam arijanec, jim je prisiljen prepustiti ozemlje južno od Donave, del današnje severne Bolgarije. Cesar je namreč potreboval germanske vojake v boju s Huni. Kljub pristopu v vazalno razmerje z rimsko državo Vizigoti plenijo v Trakiji, Makedoniji in drugod po Balkanu. Pri tem jim pomagajo rudarji, sužnji in drugi, ki jih rimska oblast zaradi vojne s Perzijci ne more več nadzorovati.

Leta 378 Vizigoti premagajo Rimljane pri Hadrianopilisu (Odrin, Trakija), eno leto pozneje (379) oplenijo Ptuj. Leta 382 postanejo pod cesarjem Teodozijem I. rimski zavezniki in se naselijo v rimski provinci Meziji, ki je obsegala današnjo Srbijo južno od Donave, severno Makedonijo in severno Bolgarijo ter romunsko Dobrudžo.

Pod kraljem Alarikom začnejo Zahodni Goti leta 395 pohod na Zahod. V letih 401–403 skozi današnje ozemlje Slovenije vdirajo v Italijo. Rimski general Stilihon njihove napade odbije, vendar ga da cesar Honorij leta 408 usmrtiti. Po Stilihonovi smrti Rimljani nimajo več vojskovodje, ki bi Zahodne Gote lahko zadržal. Tako Alarik leta 410 vkoraka v Rim in ga opleni. Prvič po letu 390 pr. Kr., ko so ga zavzeli Galci, Rim pade v roke sovražniku.

Že na prvi pogled je jasno, da je bila Avguštinova izkušnja groze mnogo hujša od naše zaradi covid-19 in topljenja ledu na obeh zemeljskih polih.

Avguštinova svetna in božja država

Padec Rima in gotsko razdejanje pretrese tudi sv. Avguština. Uvidi, da se konec imperija, ki je že krščanski, nezadržno približuje. Sprašuje se, ali bodo Goti in za njimi Huni, Vandali in drugi, z uničenjem imperija izbrisali tudi krščanstvo? Komu je oznanilo o Božjem kraljestvu sploh namenjeno, če je krščanstvo zaradi notranjih sporov in barbarskih vdorov dobesedno na tleh?

Že na prvi pogled je jasno, da je bila Avguštinova izkušnja groze mnogo hujša od naše zaradi covid-19 in topljenja ledu na obeh zemeljskih polih. Želja, da bi razumel nove razmere, ga spodbudi k pisanju mojstrovine De civitate Dei (O Božji državi oziroma O Božjem mestu), ki obsega 22 knjig. Delo, ki je po vsebini teologija zgodovine, je dokončal leta 426, štiri leta pred svojo smrtjo. Avguštinovo mesto obstaja hkrati na dveh ravneh: kot svetno in kot božje. Opisuje, kaj se dogaja v prvem in kaj v drugem. Obe mesti se prepletata. Božja in svetna država v poteku zemeljske zgodovine nista razločeni. Na dve strani bosta razdeljeni šele ob koncu časov, v poslednji Božji sodbi, ko bo svetno mesto izbrisano, obstajal pa bo le še Novi Jeruzalem.

Avguštin meni, da sobivanje svetne in božje države na podoben način doživljajo vsi ljudje vseh časov. Kajti vse svetne države imajo po Avguštinu isti motiv za svoj obstoj, to pa je ljubezen do sebe. Svetno državo postavijo tisti, ki živijo predvsem telesno, saj pretežno težijo le k svetnim dobrinam. Svojo oblast uporabljajo za to, da zagotavljajo mir, ki pa ni od Boga podarjeni mir v duši, temveč svetni mir, namenjen čim enostavnejšemu pretoku blaga, ljudi in denarja.

Božjo državo pa sredi svetne države vzpostavljajo tisti, ki hrepenijo po Bogu. Hrepenenje se navzven izraža kot ljubezen do Boga in bližnjega. Zato je glavna tema Avguštinove knjige o božji državi – ljubezen do Boga. Ta ljubezen pa ljudi vleče v središče vsega, k Bogu. Na temelju ljubezni do Boga, ki je nadnaravni zastonjski dar, Avguštin zgradi svojo etiko. Lastna izkušnja ga pripelje do spoznanja, da Boga ne ljubimo, ker bi se za to ljubezen odločili, ampak ga lahko ljubimo, ker nas je on prej ljubil, ljubil vnaprej, pravi sv. Janez. Božja milost je pred voljo, da kaj naredimo. Ljubezen je namreč naš primarni kodni zapis, greh pa le prehodna epizoda, ki človeku ob soočenju s posledicami greha pomaga, da po Bogu, ki je ljubezen, še bolj zahrepeni.

Kajti edina resničnost, ki ne bo prešla, je ljubezen. Samo ljubezen je namreč od začetka, greh pa le nekaj prehodnega, ki za neko obdobje zgodovine izgrajuje svetno mesto. Njegova samozadostnost se vedno znova izkaže za slepilo, ob koncu časov pa tega slepila ne bo več, kajti »na tej gori bo Gospod pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt,« nam danes kliče Izaija (Iz 25,7–8).

Ljubezen je naš primarni kodni zapis, greh pa le prehodna epizoda, ki človeku ob soočenju s posledicami greha pomaga, da po Bogu, ki je ljubezen, še bolj zahrepeni.

Bremeni nas veliko stvari, a le eno je pomembno …

Vrnimo se na začetek tega premišljevanja, k bralcu Družine, ki škofa Stresa sprašuje, kam gre človeštvo. Tako se je leta 410, ko so Zahodni Goti opustošili Rim, skupaj s sodržavljani spraševal tudi sv. Avguštin. To vprašanje ni prizanešeno nobeni generaciji, kajti krize s prehodnim olajšanjem si neprekinjeno sledijo. Zanimanje za katastrofične napovedi je potemtakem prazno, ukvarjanje z njimi pa izguba časa. Kaj bi, denimo, sv. Avguštinu leta 430, ko je umrl, pomagala katastrofična napoved, da bodo za Vizigoti že leta 455 tudi Vandali razdejali Rim, in da bo 20 let pozneje imperija konec?

Avguštin je že takrat, ko je imel temne slutnje, v sebi nosil še eno državo – Božjo. V prvi je stal z nogami, druga pa je bila v njegovi duši. Sobivali sta druga ob drugi, kot je razmišljal v svoji knjigi. Večna – Božja država, je bila že za časa njegovega življenja zanj bolj realna od rimske – svetne države, česar seveda tisti, ki so, kot je rekel, živeli samo telesno, niso ne umeli, ne vanjo verjeli. In če bi ta, ki je škofu Stresu zastavil vprašanje, kam gre človeštvo, sledil sv. Avguštinu, bi ga mogoče takšno vprašanje sploh ne vznemirjalo, ali vsaj veliko manj.

Sv. Avguštin je bil teolog milosti. Tudi ta spoznanja, ki so bila temelj njegovega duhovnega kanona, obdelana v delu De Civitate Dei, so mu bila podarjena, Božji milostni dar. Nanj in na njegovo spreobrnjenje je namreč močno vplival milanski škof sv. Ambrož (330–397). V razpravi O Kajnu in Abelu sv. Ambrož zapiše: »Apostol Pavel na uči, naj molimo povsod, kakor pravi Gospod: Stopi v svojo sobo. A pri tem ne misli na sobo s stenami, v kateri biva tvoje telo, ampak na sobo, ki je v tebi, kjer so tvoje misli in čustva. Hram svoje molitve nosiš vedno s sabo.«

Misli in čustva, prežeta z Božjo ljubeznijo, so Božja država v nas, čeprav naše telo hodi skozi nevarnosti svetne države. V sedanjem življenju smo državljani obeh držav. Vsakodnevni pogled na razpadanje tega ali onega segmenta svetne države, svetnih mednarodnih institucij ter vsega hudega, s čemer nas seznanjajo mediji, naj nam ne vzame upanja.

Na dnu naših src je zapisano, zato tudi verujemo, da je res, kar pravi danes prerok Izaija: »Glejte, to je naš Bog, ki smo ga čakali, radujmo in veselimo se, da nas je rešil. Kajti Gospodova roka bo počivala na tej gori« (Iz 25,9–10).

11 KOMENTARJI

  1. Kdaj bomo imeli škofa, ki bo znal narediti pridigo, intervju, pogovor , ki bo zbistril skaljene vode
    in razkadil zasmrajen zrak med ljudstvom na slovenskem, kar odlično pokaže g.Knep , namesto dandanašnjih v celofan zavitih in z mašnicami povezanih “pridigarskih šopkov”, ki puščajo človeku napeta ušesa, zategnjene živčne končiče in odprta usta v pridržanem dihu nedoumevanja pridiganjskih teologij nedodelanosti, neizpetosti – a čem reč’t – sivega povprečja, parcialnosti, samozadovoljstva, celo šlamparije in površnosti?

  2. Dodajam avtorjevo navedbo:
    “Kaj bi, denimo, sv. Avguštinu leta 430, ko je umrl, pomagala katastrofična napoved, da bodo za Vizigoti že leta 455 tudi Vandali razdejali Rim, in da bo 20 let pozneje imperija konec?”

    Ob podrobnih navedbah iz zgodovine me čudi, da avtor ne navaja deleža naših prednikov, ki jih Rimljani neizbežno in trmasto imenujejo Barbari, čeprav Noričani v obdobju obkolitve Rima izkažejo povsem nasprotne, zelo vrhunske vrline v odnosu do mesta in Rimljanov.

    24.Avgusta 419 p.Kr. so Rim obkolili nihče drug kot Noričani, naši predniki pod vodstvom, če sem si zapomnil pravilno, Alrika in po dolgotrajnem izčrpavanju mesta z lakoto, po pogajanjih
    in težkih odkupninah in po nepričakovani prevari rimskega senatorja z napadom na pogajalsko skupino z Alrikom na čelu sprožijo napad Noričanov, ki po dveh letih obkolitve končno, le zaradi prevare, Alrik ni želel le ubijati, zavzamejo in zelo razrušijo Rim…,da so ga kasneje podirali še Vizigoti in Vandali .Vandali so v določenih zgodovinskih dokumentih ravnotako obravnavani kot Sloveni (ne Slovani, niti slučajno, saj si naši bratje Čehi izmislijo naziv Slovani šele zelo pozno v 19,stoletju).

    Žalostno je, da svoje zgodovine, ki je pisana in dokumentirana, še vedno nočemo in nočemo imeti za svojo, ker ni uradna, državna, ker ni “priznana” ?

  3. Spošt. avtor, g.Knep, da ne bo slučajno nesporazuma, Vašega spisa sem strašno vesel in ga občudujem in upam, da mnogim lahko zelo odpira oči, oboje fizične in duhovne in še dušne oči, seveda! Perfektno in hvala lepa, take potrebujemo kot Sahara en’ga studenčka!
    Če bi Družina, in še kdo, želela ponatisniti Vaše pismo, bi pa sploh bilo krasno.

  4. Dober članek, posebej ker je nedelja.
    kam pa gre SLO? Obe državi, svetna in Božja ?
    Svetno želijo komunisti uničiti samo zato, da pridejo na oblast. Njim je vseeno komu vladajo, še najbolje je, da med podaniki ni tradicionalnih, katoliških Slovencev. Ti naj se torej izselijo čimprej, včasih so jih množično morili, izganjali so jih po svetu tako ali drugače in še danes zelo pazijo, da jim čimmanj pride nazaj.
    Komunisti rabijo milijon ali še bolje dva milijon osebkov brez vrednot, butaste potrošnike, zagnane športnike v mladosti in zakompleksane neuspele športnike kasneje. Rabijo ljudi, ki jim oni sami povedo kaj je kultura- pa naj bo to bela stena z dvema čačkama- če bodo komunisti rekli, da je to kultura, bo butast folk ploskal.
    Kaj pa Božja država ? Ob zgoraj navedenem je bo ostalo le še za vzorec. Danes je ni tako zelo malo, je pa tiho in se počasi utaplja v morju “pametni telefon-večina TV postaj-večina spletnih portalov-levičarske norosti- vladavina ljudstva in uličnega prava” ….
    Ljudje, ali res ne znate priti k sebi ?
    Vam ni nič nerodno, da ste tiho in del mase, ki v anketah daje tako kretenske odgovore, ki jih vi plačujete ? da je treba zamenjat PV in kar postavit eno ovco ?
    Ki bo vladala skupaj z omejenimi umi precednikov 4 levih strank, med katerimi ni enega sposobnega prevzeti vlado- sami so tako ocenili ? Ki se jim lahko kmalu priključi tudi maskirana upokojenska stranka- take stranke ni nikjer na svetu, ker nikjer folk ni tako nor !
    In ko boste srečali popolnega levega idiota , celo brez maske, ko bi jo moral imeti, ga lepo prijazno pozdravite ! Noro…

  5. ” Ljubezen je naš primarni kodni zapis, greh pa le prehodna epizoda, ki človeku ob soočenju s posledicami greha pomaga, da po Bogu, ki je ljubezen, še bolj zahrepeni.”
    ————————
    Nekega moškega, so po dolgem času rešili iz ruševin, ki jih je povzročil potres.
    Ko je zagledal sončno svetlobo je zavpil:
    Bog je!
    Ni pa vedel, da so vsi njegovi družinski člani umrli.

  6. Ce sploh smo, potem je naslednje najpomebnejse vprasanje kdo ali kaj smo.In ce mislimo, da smo ljubezen, potem je najpomembnejse vprasanje kdaj in zakaj smo izgubili ljubezen do socloveka in kam torej gremo.

  7. Spoštovani gospod Knep, nam vedno zelo pogobljeno razloži stvari, ki veljajo že TISOČLETJA.

    To, da poznamo SVETNO in BOŽJO državo, je zelo dober pogled tudi v primeru države Slovenije.

    Ta pogled vidimo tudi, ko med seboj primerjamo vse STRANKE, tako Levega pola, kot Desnega.

    Prav nazorno je videti, da Levica hoče imeti izključno samo SVETNO – državo, kjer bi oni danes lahko samo UŽIVALI, delali pa naj bi drugorazredni državljani.

    Ker sem konservativna, mislim, da je prav, da volimo tiste ljudi, ki prepoznajo oboje, tako SVETNO, kot BOŽJE.
    Le če vspostavimo ravnovesje med Božjim in Svetnim, bomo v naši ljubi domovini Sloveniji uspešni in srečni.

    Gospod Knep, hvala za vaše misli, ki jih posredujete Domovini !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime