Se je odnos do spolnega nadlegovanja in posilstev z leti dovolj spremenil?

Milena Miklavčič
25

Odraščala sem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil zakon močnejšega tudi v odnosu med spoloma sam po sebi umeven. Na prste ene roke bi lahko prešteli tiste žrtve, ki so se uprle svojemu nadrejenemu, ravnatelju, šefu, tudi šoferju na avtobusu, zdravniku, trenerju, sorodniku. Ženske, ki niso več zmogle prenašati sramote in travm zaradi spolnega nadlegovanja ali posilstva, so pogosto storile samomor.

To so bili tudi časi, ko so nas, ne vse, večino pa – vzgajali z besedami: molči, da ne boš delal(a) sramote sebi in družini. Komu bi se lahko potožila Irma, ki je postala – še ne polnoletna – varuška pri očetovem lovskem kolegu? Nikomur. Ko je nekoč doma povedala, da jo “vse boli”, ker jo tovariš, ki je bil tudi spoštovan direktor, nadleguje “tam spodaj”, ji je oče dejal: “Potrpi, ker če ne boš, me lahko hudič frdamani med jago še ustreli v hrbet.”

Komu bi se potožila mlada učiteljica, ki je komaj diplomirala na učiteljišču? Ravnatelj je “preizkušal” njene sposobnosti tudi na preprogi, ki jo je imel v svoji pisarni. In vsi so točno vedeli, zakaj je po enem letu lahko obdržala službo.

Posnetek komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.

Komu bi se pritožila Karmen, nadobudna mlada plavalka, ki jo je otipaval, kasneje pa tudi spolno izrabljal njen trener? Nikomur. Ko je zanosila, se je morala z njim poročiti, da domačim ne bi delala sramote.

To so bili časi, ko so bile zgolj in samo ženske krive, če so moški po njih iztegovali roke. Da to drži, niso trdili le oni – tudi one. Do “nastavljačk”, kot so jim rekli, so bile pogosto prav ženske veliko bolj nestrpne in brez usmiljenja kot moški.

V štiridesetih letih, odkar zbiram ženske in moške zgodbe povezane z intimo, me je neštetokrat bolelo srce. Bi vi ostali hladni, ko bi vam sogovornice in sogovorniki zaupali, da jih je bolj kot samo dejanje, bolel odnos okolice? Pa zgražanje. A ne nad nadlegovalci in posiljevalci, temveč nad njimi.

Bi vi ostali hladni, ko bi vam sogovornice in sogovorniki zaupali, da jih je bolj kot samo dejanje, bolel odnos okolice? Pa zgražanje. A ne nad nadlegovalci in posiljevalci, temveč nad njimi.

Še huje: na marsikaterem literarnem večeru mi je bilo celo rečeno, češ, kako si naivna! Pripovedovalke/ci so sigurno pretiravali! Ker “oni že vedo”, da žrtve niso tako nedolžne, kot se rade delajo. Pa imam literarne večere PO letu 2014!

Spolno nadlegovanje in posilstvo, ki so se dogajala v preteklosti, bi še nekako razumela. To so bili časi, ko je bilo treba o vsem, kar je bilo povezano s spolnostjo, molčati. Tudi “klasičen spolni odnos” takratnega časa je bil za žensko precej mučen in po današnjih merilih bi se marsikomu zdel podoben celo posilstvu. Kljub temu bi po neki zdravi logiki pričakovala, da se bo na področju spolnega nasilja nad žensko v sto letih kaj spremenilo. Pa se ni dosti. Zamenjal se je le celofan.

Kaj je danes drugače?

Ženske, ki so doživljale spolno nasilje pred dvajset in več leti, se niso imele kam zateči po pomoč. Danes je – vsaj v teoriji – bistveno drugače. Imamo SOS telefone, nešteto nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z žrtvami spolnega nasilja, ozaveščenost je v primerjavi z nekoč na zavidljivi ravni. Žal pa od primera do primera – in to že leta –  spoznavamo, da se veliko govori, naredi pa bore malo.

Javnost je morda že pozabila na polemiko okoli zasebnih pisem, ki sta jih pisala takratni predsednik slovenske podružnice PEN-a, in kritičarka Anja R. O tem škandalu je Miha Mazzini leta 2016 napisal zgovorno kolumno: Kdo lahko nadleguje slovenske ženske.

Ugledni posamezniki so podpisali peticijo, v kateri so ga pozvali, naj odstopi s položaja.

Po objavi peticije se je zgodila zanimiva reakcija občinstva, sploh ženskega. Miha Mazzini zapiše: “…Ljudski gnev ni bil usmerjen Nanj, marveč Nanjo, še najbolj pa na tiste, ki smo peticijo podpisali.”

Spolni škandali, prostitutke, svingerji in ljubice so zaznamovali marsikatero sredino, tudi politično. A ker so “koristi” kdaj pa kdaj tudi prevladale, je bilo spolno nasilje ali “poplačano” ali so se prizadete strani kako drugače sporazumele. Nekatere zgodbe do širših ljudskih množic niso nikoli prišle.

Šokantne novice o spolnem nadlegovanju, ki so ga, kot pravijo, bile deležne študentke na dveh prestižnih fakultetah, Filozofski in AGRTF, so pricurljale v javnost po novem letu. Resda dokaj sramežljivo in previdno, kot da bi se žrtve bale komu zameriti. Iz zapisov na družabnih omrežjih pa je bilo, žal, razbrati, da se je na veliko šušljalo in pometalo pod preprogo že prej.

(pre)mil pristop do spolnih nadlegovalcev

Ne le Slovenci, tudi po drugih državah je opaziti, da je sodna veja oblasti do tovrstnih storilcev precej tolerantna. Različni iskalniki so polni informacij tudi o mili kaznovalni politiki, ko gre za posiljevalce.

Eden najbolj razvpitih primerov se je zgodil na Hrvaškem. Policija je kazensko ovadila sedem fantov, starih med 17 in 19 let, ker so v letu dni večkrat skupinsko posilili 15-letnico v kraju blizu Zadra. Sodišče v Zadru pa je vsem osumljencem dovolilo, da se branijo s prostosti.

Mariborski kriminalisti so pripeljali na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Mariboru 32-letnega osumljenca kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe. Po zaslišanju ga je preiskovalni sodnik izpustil na prostost in mu izrekel le ukrep prepovedi približevanja osumljenki. Spet druga žalostna zgodba govori o moškem, ki je razpečeval drogo in se pretepal, posilil pa je tudi deklico. Po tem, ko ga je sodnik izpustil na prostost, je posilil še eno deklico. Podobnih zgodb, ki prihajajo iz Nemčije in Francije, je ogromno. So bili Nemci, denimo, bolj zgroženi nad “dobrosrčnim” sodnikom ali nad afganistanskim azilantom, ki je posiljeval?

Aljaž Viraj in Sara Korpič, sta v analizi posilstev, ki so bila izvedena med 2008 – 2012 ugotovila, da se jih je največ zgodilo ob nedeljah in to v t.i. nastanitvenih prostorih. Bi to lahko pomenilo, da sta se posiljevalec in žrtev v teh primerih poznala?

Kaj storiti, da do spolnega nadlegovanja in posilstev ne bi prihajalo?

Ali bi bilo treba več graditi na vrednotah, na spoštovanju, bi bilo treba ponovno bolj ceniti zvestobo, ljubezen do enega partnerja?

Ne zdi se mi prav, ko nekateri namigujejo, da se največ tovrstnih izrojenih dejanj zgodi v t.i. “tradicionalnih” okoljih. Ni res! Tudi letošnje zgodbe, ki so prišle v javnost, so daleč stran od tradicionalnih okoljih.

Ne pomeni ne bi moral postati moto slehernega med nami! O ne bi se morali pogovarjati, kot se pogovarjamo o vseh ostalih vrednotah, ki bi nam morale biti svete.

Ne ne bi smel biti v lasti ene politične opcije, ene organizacije, ene skupine ljudi. Zasidrati bi se moral v vsaki pori življenja!

A dokler bodo posiljevalci, magari en sam, izpuščeni na prostost – ne glede na to, iz katere kulturne sredine prihajajo – toliko časa bo vsak trud, da bo kaj bolje, zaman.

Žal. Od teorije do prakse je lahko (pre)dolg korak!

25 KOMENTARJI

    • Inštitut 8. marec spet izkorišča krizo za uvajanje novih revolucionarnih pravil, ki niso življenjska. Ga. Miklavčič je seveda dovolj zdravorazumska, da NE zagovarja sistema samo ja je ja. To je razvidno tudi iz članka – pismenim.

      Sistem samo ja je ja, pomeni, da lahko samo izrecno soglasje vodi do vsakega nadaljnjega telesnega koraka v igri med dvema partnerjema. Se pravi ja za dotik, ja za poljub, ja za objem in potem ja za vsak dotik na nekem novem mestu in nato za sam spolni akt. Kljub konsenzualnosti se lahko vsako pomanjkanje soglasja v posameznem koraku za nazaj skonstruira kot spolno nadlegovanje.

      Z zakonom samo ja je ja, se nam bo država ulegla dobesedno v posteljo. Gre za nedopusten poseg v zasebnost. S tem zakonom država formalizira in predpiše postopek dvorjenja med dvema osebama. Ne omejuje določenih ravnanj, ampak predpiše postopek! Absurd. To da postopek dvorjenja predpiše celo tako, da nima nobene zveze z realnostjo, pa je seveda absurd nad absurdi.

      Če dopustimo tak poseg države v svobodo človeka, si svobode niti ne zaslužimo. Adijo pamet.

    • Še več, z uvedbo zakona samo ja je ja, bi v enem legislativnem zamahu kriminalizirali praktično vse dotedanje in trenutne intimne odnose med spoloma. In s tem večino prebivalstva. Brez zastaranja, če dodamo še predlog NSi. Kdo pri zdravi pameti pa je pridobival izrecno soglasje za vsak nadaljnji korak pri dvorjenju?

      Podpora principu samo ja je ja, je testament poblaznelosti današnjega časa. Samo v post-resničnem in post-logičnem svetu lahko tak predlog sploh pride v konsideracijo.

      Absurdnost tega predloga je nekje na nivoju absurdnosti zanikanja obstoja biološkega spola in rase. Slednja koncepta sta jasna vsakemu sedemletniku in imata osnovo v empirični znanosti. Modernim družboslovcem pa je uspelo oba koncepta dekonstruirati in prepovedati. Biološki spol ne obstaja, obstaja pa 73 družbenih spolov.

      Moderni družbeno-politični aktivisti izumljajo koncepte, ki nimajo zveze z realnostjo. Je mar potem čudno, da dobivamo zakone, ki nimajo zveze z realnostjo?

  1. Ja je vedno ja in ne vedno ne samo v pravnih aktih. V življenju pa ni tako. In hvala Bogu, da ni.
    Spolnega nasilja se s frazeologijo Zavoda 8 marec ne da zaustaviti. Bolj kot po boju proti nasilju diši ta agenda po reklami za razkol med moškimi in ženskami. V ozadju je bojeviti feminizem in v končni konsekvenci boj proti življenju. Reklama za jalovost.

    • Posilstvo je zločin.
      Nepeljevanje pa se, čisto možno, lahko ZMANIPULIRA.

      Od vedno so fantje dvorili in s tem osvajali žensko.
      Dobro vzgojeno dekle, ni kar šlo na samo s fantom, ki ga je šele spoznalo.

      Včasih smo imeli vsi le POROKO za veliko vrednoto. Vse drugo je bilo “koruzništvo”.
      Sedaj pa so skoraj vse države izenačile, življenje v dvoje, kot partnersko ZVEZO, ki nima dokumentiranega, ne od kdaj (datum, kot na poročnem listu) živita skupaj, niti, kdaj sta nehala živeti. Pa vseeno jih štejejo, kot družino.
      Čudno, da 8. marec – tega NE PROBLEMATIZIRA.

      Te partnerske zveze, so razvrednotile družino, kjer se svobodno lahko menjuje partnerje in se tudi neupravičeno deduje.
      Ali je kje zapisano, koliko časa morata stanovati skupaj, da se šteje to, kot družinska skupnost?

      Zaradi takih NEREDOV so marsikdaj ŽRTVE tako moški, kot ženske!

  2. Pri spolnem nadlegovanju, iz-siljevanju in po-siljevanju gre vselej za nasilno zlorabo (pre)moči nad žrtvijo. Za zlorabo statusne, premoženjske, politične … surove fizične in hierarhično institucionalne moči.
    Nezaslišano je moralno in etično sprenevedanje najožjega zasebnega ali službenega okolja žrtev, ki praviloma “nič ne vidi, nič ne sliši, nič ne ve”, dokler se končno ne pojavi dovolj osveščena in pogumna žrtev, ki je pripravljena javno spregovoriti in se celo nastaviti objektivom senzacionalističnih medijskih mrhovinarskih kamer.
    Potem se nenadoma izkaže, da so “vsi vedeli”; a saj veste, kako težko je opredeliti in raz-ločiti razbrzdan “hec” od resnega nasilja, se poenotiti o mejah ne-dostojnosti, se opredeliti do vsem znanih slabosti, robatosti, zasvojenosti in nasilnosti bližnjega sorodnika, formalno in/ali neformalno predpostavljenega v službi, društvu, šoli, stranki, mediju itd.
    Rezultat vsesplošnega profitarskega moralnega in etičnega sprenevedanja družbe ter samooklicane vladavine prava je najbolj porazno razviden v splošno znanem dejstvu, da mora žrtev družinskega nasilja v prostovoljni zapor v “varno hišo”, medtem ko njen “rabelj” radoživo uživa sladkosti in radosti naše vladavine prava ter neznosne družbene tolerance do vseh vrst družbenih zasvojenosti, zlorab, nasilnih praks … dokler se ne zgodi najhujše in se vsi so-krivci glasno alibično sprašujejo: kdo da je kriv in kako to, da policija, centri za socialno delo, tožilstvo in sodišča niso pravočasno uporabila svojih znanj, razpoložljive strokovne in pravne doktrine in pooblastil ter preprečila ZLOČIN.
    Po bitki so generali vsi!
    Pred najhujšim in nedopustnim pa vsi alibično gledajo vstran ali v tla, so vsi slepi in gluhi, so vsi mojstri dlakocepskih in črkobralskih kvazi-pravniških navijaških in odvetniških debat brez konca in kraja o tem, kako neznosno težko in odgovorno je ovrednotiti izrečeno besedo, namig in gesto, poseg v zasebnost bližnjega, v nedotakljivost duše in telesa bližnjega …
    Vse to sprenevedanje in medijsko zlorabo žgečkljive in senzacionalistične teme so nam ponovno servirali tudi v sinočnjem Tedniku (TVS1), kjer se je ponovno potrdila pregovorna “gluha loza” pristojnih organov na Univerzi, na FF in AGRFT, njihovo sprenevedanje in celo pozivanje nekega uglednega profesorja k “spravnemu” pogovoru in dogovoru med žrtvijo in njenim nekdanjim profesorskim preganjavcem. Odstop in izstop uglednega režiserja in profesorja Jerneja Lorencija iz cehovskega društva z utemeljitvijo, da se čuti krivega, ker je predolgo molčal o sprevrženih praksah nekaterih svojih stanovskih in profesorskih kolegov, je nemara le žarek v to “črno in gluho lozo” alibične etične, moralne in humanistične nezainteresiranosti, vseenosti, brezbrižnosti in narcisoidne samozadostnosti.

  3. Če so ti profesorji spolno nadlegovali študentke, naj se jih sankcionira.

    Ne vidim pa razloga, zakaj bi bilo za to treba spreminjati definicijo spolnega nadlegovanja. Sploh pa ne v sistem samo ja je ja. Pri spolnem nadlegovanju na fakulteti je šlo za odnos med nadrejenim in podrejenim (profesor-študentka). V takšnih situacijah je spolni stik že zdaj prepovedan. Ne glede na konsenz ali njegovo odsotnost. Prepovedan. In prav je tako. Zakon (pa tudi interni pravilniki univerze) to materijo že zdaj zadovoljivo urejajo.

    Inštitut 8. marec spet izkorišča krizo za uvajanje novih revolucionarnih pravil, ki niso življenjska. In tudi nimajo veze s konkretnimi primeri, na katerih inštitut gradi svojo propagando. Spomnimo tudi, da gre za isti inštitut, ki je na veliko problematiziral početje Donalda Trumpa, medtem ko so bili o spolnem nadlegovanju Jankoviča popolnoma tiho. Zanimivo.

    Sistem samo ja je ja, pomeni, da lahko samo izrecno soglasje vodi do vsakega nadaljnjega telesnega koraka v igri med dvema partnerjema. Se pravi ja za dotik, ja za poljub, ja za objem in potem ja za vsak dotik na nekem novem mestu in nato za sam spolni akt. Kljub konsenzualnosti se lahko vsako pomanjkanje soglasja v posameznem koraku za nazaj skonstruira kot spolno nadlegovanje.

    S tem zakonom se nam bo država ulegla dobesedno v posteljo. Gre za nedopusten poseg v zasebnost. S tem zakonom država formalizira in predpiše postopek dvorjenja med dvema osebama. Ne omejuje določenih ravnanj, ampak predpiše postopek! Absurd. To da postopek dvorjenja predpiše celo tako, da nima nobene zveze z realnostjo, pa je seveda absurd nad absurdi.

    Če dopustimo tak poseg države v svobodo človeka, si svobode niti ne zaslužimo. Adijo pamet.

  4. Tisti, ki smo normalni, vemo kje so osebne meje posameznika, pa ni treba imeti nobenih zakonov zaradi mene. In vsak normalen moški bo vedel, kaj pomeni ne pri ženski in obratno. Spoštovanje velja tudi z ženske strani.

    Milena, zelo pohvalno za članek, ti imaš največ gradiva, ki si ga zbirala ob pogovorih in napisala tri knjige, ki bi morale biti obvezno čtivo v šolah (srednja šola), obvezno branje vseh odraslih in tudi na psihoterapijah, bralnih uricah bi se morali ljudje o tem pogovarjati. Ker to o čemer Milena piše, se dogaja se zdaj, mogoče do metode druge, sporočilo je isto: ženska, če hočeš uspeti, bodi tiho in potrpi.

    A mislite da vse nevladne organizacije, ženske svetovalnice kaj naredijo, da bi bilo za žrtve nadlegovanja in nasilja, kaj bolje? Ne kvečjemu se nasilje in nadlegovanje povečuje. Ker povečini te organizacije izhajajo iz levega pola, jim gre samo za koristi in denar.

    Imamo sistem, ko mediji in leva politika, ki ne ceni družine, normalnih vrednot, pa tudi vsi ostali sistemi (posebej sociala, policija, sodstvo) družno prelagajo odgovornost drug na drugega, prepuščajo zadeve posameznikom, druzinam, to se je zelo pokazalo tudi v korona času.
    Tisti ki delajo z družinami na psihoterapijah itd.vedo da se edino v družini naučiš spoštljivega in ljubeznivega odnosa do nasprotnega spola, kaj je osebna svoboda itd.

  5. Barbara, v sloveniji je veliko nenormalnih moških. Sama sem zrtev poskusa posilstva in dokler ne izkusite kaj takega prosim ne sodite. In ja, samo Ja pomeni Ja. Mislim da vsi ki nimate take izkušnje ne morete soditi. Hvala, Alenka

    • Draga Alenka, tudi jaz sem bila nadlegovana, z izkušnjo spolnega nasilja, tako in drugače. Skoraj vsaka ženska ima to izkušnjo. Vendar nekatere gremo v življenju naprej, druge pa so celo življenje žrtve.
      Jaz v življenju poznam veliko moških ker delam z ljudmi, pa vam povem, da je veliko več nenormalnih žensk kot moških.
      In oprostite, če je en moški nenormalen, se ne pomeni da so vsi takšni. Razni inštituti poskušajo prikazati, da so moški svinje. Na žalost to ne drži.
      Kar počnejo ženske kot učiteljice, sodnice socialne delavke, novinarke, samozvani profesorice, strokovnjakinje za vse, verjemite , da to ni normalno. Želijo nekaj kar v resnici ne obstaja.

      • Draga Barbara,

        tudi jaz delam z ljudmi. In ne gre zato, da si celo življenje žrtev – večina žensk gre naprej, gre zato, da vse tiste ženske, ki si ne upajo nič povedati dobijo glas. In gre zato, da se takšne predatorje in predatorke postavi pred sodišče. To kar vi pišete pa nima veze s posilstvom in spolnim nadlegovanjem. Samo ja pomeni ja, bo pomagal tudi žrtvam zlorab iz slovenskih crkvenih krogov, katerih žrtev sem bila sama. In taki kot ste vi, me spominjajo na ljudi, ki so mi vedno govorili da sem sigurno sama kriva, da se je to zgodilo, da sem napeljevala in podobne bedarije. Prav je, da se to spremeni.

  6. Jaz pa priznam, da sem v dilemi… Res ni druge možnosti kot samo ja je ja ali ne je ne sistem? Ker sta oba presneto pomanjkljiva.
    Veliko vas je pisalo, da je “ja” sistem neživljenjski, preveč posega v zasebnost in da dopušča preveč zlorab zakona za maščevanje nad nekdanjimi partnerji za nazaj.
    Tudi zaradi tega se mi zdi “ne” koncept malenkost boljši. Je pa spet problem: kaj pa posilstva v spanju, kaj pa ko je žrtev nezavestna? Kaj pa naglegovanje z ustrahovanjem, ko je žrtev preveč strah zaradi morebitnih posledic, strah za življenje, in do “ne” sploh ne pride? Kaj pa če žrtev zaradi šoka ob zlorabi “zmrzne”?

    Res ni mogoče v zakonu preprosto dopisati da ne je ne, izjemoma se pa lahko kaznivo dejanje obravnava tudi, če:
    – žrtev ni imela možnosti za odklonitev (ali privolitev)
    – zaradi okoliščin in dodatnega ustrahovanja/zlorabe položaja/zlorabe moči storilca žrtev ni bila sposobna odklonitve ali upiranja zlorabi?

    • Spolni odnos z nezavestno osebo je že zdaj prepovedan. To vam seveda aktivisti zamolčijo. Spolni odnos, kadar obstaja nesorazmerje moči med žrtvijo in storilcem je tudi obravnavan strožje, primeroma tudi kategorično prepovedan. Elementi nasilja in ustrahovanja ODLOČILNO vplivajo na presojo o kaznivem dejanju posilstva. Poleg tega predstavljajo še dodatno kaznivo dejanje. Pravna materija na področju posilstev že zdaj naslavlja vse vaše pomisleke.

      Aktivisti zlorabljajo zgoraj navedene pomisleke, ki jih trenutni zakon in kazenska praksa že predvidevata. Zlorabljajo jih seveda za svoje družbeno-politične cilje. Kot povod za spremembe navajajo izkušnjo Mie Skrbinac, ki pa sploh še ni podala kazenske ovadbe. Se pravi trenutne pravne možnosti niso bile še niti načete. Aktivisti bi radi spreminjali zakon na podlagi primera, ki sploh še ni prišel v pravno presojo. Absurd.

      V primeru zakona samo ja je ja je ključni problem ta, da kriminalizira praktično vsak obstoječ odnos med moškim in žensko. Dvorjenje ponavadi ne vključije eksplicitnega soglasja. Sploh pa ne eksplicitnega soglasja za VSAK nadaljnji korak dvorjenja. Zakon ne more vnaprej obsoditi večine prebivalstva, zato da potem lažje obsodi nekoga, ki je obtožen spolne zlorabe. Gre za eklatantno zlorabo prava.

  7. Bravo, končno ta komentar, ki krivi žensko za vse. Pomankljivo oblečene ženske, zakaj je njihova krivda, se moški ne zna zadržati mogoče ? Gorza gospa Kraševka, se pravi da punca ne sme več hoditi v kratkih hlačah po ulici, ker jo bo zaradi pogleda na noge napadel moški, ki se ne bo mogel brzdat. Mislim da je v vseh takih primerih nekaj zelo narobe z vzgojo moškega. Taki argumenti pa sodijo v 13 stoletje.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime