Se je odnos do spolnega nadlegovanja in posilstev z leti dovolj spremenil?

Vir foto: pixabay
Odraščala sem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil zakon močnejšega tudi v odnosu med spoloma sam po sebi umeven. Na prste ene roke bi lahko prešteli tiste žrtve, ki so se uprle svojemu nadrejenemu, ravnatelju, šefu, tudi šoferju na avtobusu, zdravniku, trenerju, sorodniku. Ženske, ki niso več zmogle prenašati sramote in travm zaradi spolnega nadlegovanja ali posilstva, so pogosto storile samomor.

To so bili tudi časi, ko so nas, ne vse, večino pa - vzgajali z besedami: molči, da ne boš delal(a) sramote sebi in družini. Komu bi se lahko potožila Irma, ki je postala - še ne polnoletna - varuška pri očetovem lovskem kolegu? Nikomur. Ko je nekoč doma povedala, da jo "vse boli", ker jo tovariš, ki je bil tudi spoštovan direktor, nadleguje "tam spodaj", ji je oče dejal: "Potrpi, ker če ne boš, me lahko hudič frdamani med jago še ustreli v hrbet."

Komu bi se potožila mlada učiteljica, ki je komaj diplomirala na učiteljišču? Ravnatelj je "preizkušal" njene sposobnosti tudi na preprogi, ki jo je imel v svoji pisarni. In vsi so točno vedeli, zakaj je po enem letu lahko obdržala službo.


Posnetek komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.




Komu bi se pritožila Karmen, nadobudna mlada plavalka, ki jo je otipaval, kasneje pa tudi spolno izrabljal njen trener? Nikomur. Ko je zanosila, se je morala z njim poročiti, da domačim ne bi delala sramote.

To so bili časi, ko so bile zgolj in samo ženske krive, če so moški po njih iztegovali roke. Da to drži, niso trdili le oni – tudi one. Do "nastavljačk", kot so jim rekli, so bile pogosto prav ženske veliko bolj nestrpne in brez usmiljenja kot moški.

V štiridesetih letih, odkar zbiram ženske in moške zgodbe povezane z intimo, me je neštetokrat bolelo srce. Bi vi ostali hladni, ko bi vam sogovornice in sogovorniki zaupali, da jih je bolj kot samo dejanje, bolel odnos okolice? Pa zgražanje. A ne nad nadlegovalci in posiljevalci, temveč nad njimi.
Bi vi ostali hladni, ko bi vam sogovornice in sogovorniki zaupali, da jih je bolj kot samo dejanje, bolel odnos okolice? Pa zgražanje. A ne nad nadlegovalci in posiljevalci, temveč nad njimi.

Še huje: na marsikaterem literarnem večeru mi je bilo celo rečeno, češ, kako si naivna! Pripovedovalke/ci so sigurno pretiravali! Ker "oni že vedo", da žrtve niso tako nedolžne, kot se rade delajo. Pa imam literarne večere PO letu 2014!

Spolno nadlegovanje in posilstvo, ki so se dogajala v preteklosti, bi še nekako razumela. To so bili časi, ko je bilo treba o vsem, kar je bilo povezano s spolnostjo, molčati. Tudi "klasičen spolni odnos" takratnega časa je bil za žensko precej mučen in po današnjih merilih bi se marsikomu zdel podoben celo posilstvu. Kljub temu bi po neki zdravi logiki pričakovala, da se bo na področju spolnega nasilja nad žensko v sto letih kaj spremenilo. Pa se ni dosti. Zamenjal se je le celofan.

Kaj je danes drugače?


Ženske, ki so doživljale spolno nasilje pred dvajset in več leti, se niso imele kam zateči po pomoč. Danes je – vsaj v teoriji - bistveno drugače. Imamo SOS telefone, nešteto nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z žrtvami spolnega nasilja, ozaveščenost je v primerjavi z nekoč na zavidljivi ravni. Žal pa od primera do primera – in to že leta -  spoznavamo, da se veliko govori, naredi pa bore malo.

Javnost je morda že pozabila na polemiko okoli zasebnih pisem, ki sta jih pisala takratni predsednik slovenske podružnice PEN-a, in kritičarka Anja R. O tem škandalu je Miha Mazzini leta 2016 napisal zgovorno kolumno: Kdo lahko nadleguje slovenske ženske.

Ugledni posamezniki so podpisali peticijo, v kateri so ga pozvali, naj odstopi s položaja.

Po objavi peticije se je zgodila zanimiva reakcija občinstva, sploh ženskega. Miha Mazzini zapiše: "…Ljudski gnev ni bil usmerjen Nanj, marveč Nanjo, še najbolj pa na tiste, ki smo peticijo podpisali."

Spolni škandali, prostitutke, svingerji in ljubice so zaznamovali marsikatero sredino, tudi politično. A ker so "koristi" kdaj pa kdaj tudi prevladale, je bilo spolno nasilje ali "poplačano" ali so se prizadete strani kako drugače sporazumele. Nekatere zgodbe do širših ljudskih množic niso nikoli prišle.

Šokantne novice o spolnem nadlegovanju, ki so ga, kot pravijo, bile deležne študentke na dveh prestižnih fakultetah, Filozofski in AGRTF, so pricurljale v javnost po novem letu. Resda dokaj sramežljivo in previdno, kot da bi se žrtve bale komu zameriti. Iz zapisov na družabnih omrežjih pa je bilo, žal, razbrati, da se je na veliko šušljalo in pometalo pod preprogo že prej.

(pre)mil pristop do spolnih nadlegovalcev


Ne le Slovenci, tudi po drugih državah je opaziti, da je sodna veja oblasti do tovrstnih storilcev precej tolerantna. Različni iskalniki so polni informacij tudi o mili kaznovalni politiki, ko gre za posiljevalce.

Eden najbolj razvpitih primerov se je zgodil na Hrvaškem. Policija je kazensko ovadila sedem fantov, starih med 17 in 19 let, ker so v letu dni večkrat skupinsko posilili 15-letnico v kraju blizu Zadra. Sodišče v Zadru pa je vsem osumljencem dovolilo, da se branijo s prostosti.

Mariborski kriminalisti so pripeljali na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Mariboru 32-letnega osumljenca kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe. Po zaslišanju ga je preiskovalni sodnik izpustil na prostost in mu izrekel le ukrep prepovedi približevanja osumljenki. Spet druga žalostna zgodba govori o moškem, ki je razpečeval drogo in se pretepal, posilil pa je tudi deklico. Po tem, ko ga je sodnik izpustil na prostost, je posilil še eno deklico. Podobnih zgodb, ki prihajajo iz Nemčije in Francije, je ogromno. So bili Nemci, denimo, bolj zgroženi nad "dobrosrčnim" sodnikom ali nad afganistanskim azilantom, ki je posiljeval?

Aljaž Viraj in Sara Korpič, sta v analizi posilstev, ki so bila izvedena med 2008 – 2012 ugotovila, da se jih je največ zgodilo ob nedeljah in to v t.i. nastanitvenih prostorih. Bi to lahko pomenilo, da sta se posiljevalec in žrtev v teh primerih poznala?

Kaj storiti, da do spolnega nadlegovanja in posilstev ne bi prihajalo?

Ali bi bilo treba več graditi na vrednotah, na spoštovanju, bi bilo treba ponovno bolj ceniti zvestobo, ljubezen do enega partnerja?

Ne zdi se mi prav, ko nekateri namigujejo, da se največ tovrstnih izrojenih dejanj zgodi v t.i. "tradicionalnih" okoljih. Ni res! Tudi letošnje zgodbe, ki so prišle v javnost, so daleč stran od tradicionalnih okoljih.

Ne pomeni ne bi moral postati moto slehernega med nami! O ne bi se morali pogovarjati, kot se pogovarjamo o vseh ostalih vrednotah, ki bi nam morale biti svete.

Ne ne bi smel biti v lasti ene politične opcije, ene organizacije, ene skupine ljudi. Zasidrati bi se moral v vsaki pori življenja!

A dokler bodo posiljevalci, magari en sam, izpuščeni na prostost - ne glede na to, iz katere kulturne sredine prihajajo - toliko časa bo vsak trud, da bo kaj bolje, zaman.

Žal. Od teorije do prakse je lahko (pre)dolg korak!



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike