Se evropske elite zavedajo, kaj delajo, ko običajnim ljudem nabijajo podnebne davke na avte in stanovanja?


V začetku 80-ih let se je romunski diktator genialno odločil, da bo Romunija, zaradi nezmožnosti rednega odplačevanja svojega dolga, tega odplačala kar v celoti. Ekonomija je bila tako prilagojena temu edinemu cilju. Seveda Vodja ni pomislil, kaj taka »genialna« ideja pomeni za romunsko prebivalstvo, in je tako v letih do svojega bridkega konca pospešeno odplačeval dolg. Ne glede na ceno. Tako je ljudi podvrgel stradanju zaradi racionaliziranja količin hrane, izklapljanju vode, prekinjanju ogrevanja in podobno. Vse za svetli, višji cilj. No, leta 1989 so ga imeli dovolj, ga vrgli z oblasti in ga na hitro zmontiranem procesu obsodili ter skupaj z ženo ustrelili. Grozljive slike eksekucije so zaokrožile po svetu in morda dale misliti še komu. Morda.

In ves ta cirkus okoli »zelenih« politik me spominja na take vrste genialno idejo interesnih skupin, ki ob podpori dobro plačanih t. i. »civilnih« (z)družb in »neodvisnih« ter »neprofitnih« podnebnih organizacij maltretirajo, podučujejo in spreminjajo svet, pa naj stane, kolikor hoče.

Celotna Evropa jaha na valovih umetno ustvarjene mantre, da bo sveta konec, če na celini, ki proizvede »zgolj« dobro desetino vseh izpustov največjih svetovnih onesnaževalcev s CO2 (2017), ne bomo teh do leta 2030 (v primerjavi z letom 2005) zmanjšali za 62 %. T. i. Reforma sistema EU pri trgovanju z emisijami do leta 2023, med drugim, od leta 2027 predvideva plačevanje CO2 emisij tudi za gospodinjstva in avtomobile?! In 2027 je zelo blizu.

Evropski parlament, ki take in podobne politike sprejema, je že zdavnaj dokazal, da nima stika z realnostjo, poslanci pa s plačami okoli 10.000 € bruto in ostalimi bonitetami ne čutijo povezave z realnim svetom in povprečnimi ljudmi. Ob polni riti in nikakršni odgovornosti lahko počnejo, kar jih je volja (kot recimo Ceauşescu), in posiljujejo ljudi z zelenim prehodom ter načrtno izpostavljajo zgolj en vidik pogleda na problematiko globalnega segrevanja. Slovenija temu nekritično sledi.
Evropski parlament, ki take in podobne politike sprejema, je že zdavnaj dokazal, da nima stika z realnostjo, poslanci pa s plačami okoli 10.000 eur bruto in ostalimi bonitetami ne čutijo povezave z realnim svetom in povprečnimi ljudmi.

Naši politični umi so tako spet bolj papeški od papeža. V okviru lastnega NEPN (Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta) smo tako še bolj »ambiciozni«, na področju mobilnosti recimo. Slovenija tako mejo za prepoved prodaje novih in (iz uvoza) rabljenih bencinskih in dizelskih avtomobilov, zaenkrat v osnutku prenovljenega nacionalnega energetskega načrta, postavlja kar na leto 2025. Kaj to pomeni za gospodarstvo in celotno družbo, ki na to futuristično električno prihodnost še zdaleč ni pripravljena, očitno ni pomembno.

Problem te ihte okoli zniževanja CO2 izpustov je namreč dejstvo, da se, kako znano, vedno sliši zgolj ena, uniformirana plat zgodbe. Glasove razuma, ki poudarjajo, da ne gre zgolj za izpuste in človeški faktor, ampak širše podnebne spremembe, na katere človek nima direktnega vpliva, ne smemo slišati. Veliko je protiargumentov, da globalno segrevanje ni zgolj posledica človeške aktivnosti, kot je tudi racionalni fakt, da Evropa sama, tudi s (pre)agresivnimi politikami, tega problema ne more rešiti. Zavedanje o prekomernem onesnaževanju je seveda nujno in dobro, a politike, ki želijo z drastičnimi in takojšnjimi ukrepi »na papirju« posiliti družbo z »ad hoc« spremembo na področju gospodarske in družbene infrastrukture ter sistemov, so obsojene na propad. Morda so Grete, Nike, Uroši res glasni, a zato še ne pomeni, da imajo vedno prav.
Zavedanje o prekomernem onesnaževanju je seveda nujno in dobro, a politike, ki želijo z drastičnimi in takojšnjimi ukrepi »na papirju« posiliti družbo z »ad hoc« spremembo na področju gospodarske in družbene infrastrukture ter sistemov, so obsojene na propad.

Nujno je, da se sliši tudi druga stran. Protiargument je temelj demokracije. Dokumenti tipa NEPN in tisti o podnebni nevtralnosti do leta 2050, ki nastajajo ločeno od ljudi, v ozkih interesnih krogih, ob popolni odsotnosti vzporednega prilagajanja infrastrukture, gospodarstva in družbenih podsistemov, ne morejo prinesti dobrih rešitev družbi kot celoti.

Elektrifikacija »zelene dobe« brez elektrarn


Kako si naj predstavljamo elektrifikacijo »zelene dobe«, če se ne moremo dogovoriti niti o osnovnih smernicah zagotavljanja zadostnih količin el. energije in nočemo ne vetrnic, ne panelov, ne hidroelektrarn in ne drugega bloka JEK. Kaj bomo z električnimi avti, če nam kabli visijo v zraku, napajanje avtomobilov zgolj celotne ulice pa je za trenutni EE sistem še vedno znanstvena fantastika. In od kod sploh ideja, da gre pri elektrifikaciji za »zeleno« energijo? Analize in študije so že zdavnaj pokazale, da so proizvodnja baterij, pridobivanje materialov zanje ter njihova razgradnja ekološko sporne in za okolje izjemno obremenjujoče. Gre torej bolj za agresivno politično agendo kot prehod v karkoli zelenega.

Pretirano? Kar tolažite se! V Romuniji z začetka so čisto resnično jedli travo. Naša bo, ob skorajšnjem »zelenem prehodu«, vsaj ekološka.

Dopuščam sicer možnost, da se motim ter je namen vseh vpletenih v »zeleni prehod« iskren,  v zmoti pa smo tisti, ki ne cenimo vseh prizadevanj in zelenih ciljev, ter smo zlonamerno prekritični glede načina in pristopov, ki nam jih ponujajo.

A od trenutnih »krojačev« v EU in Sloveniji kritičnega razmišljanja, vključno z upoštevanjem protiargumentov ter zdrave pameti, očitno ne moremo pričakovati.  Morda v naslednjem mandatu, če v Evropski parlament nehamo pošiljati nesposobne posameznike, ki se jih želimo znebiti doma, in če bomo tudi doma na oblast znali postaviti ljudi, ki ne bodo zgolj »nov obraz« negativne kadrovske selekcije zadnjih 15 let.

Od ljudi z zlatimi žlicami v ustih, ki zase vzvišeno mislijo, da so novodobni mesije, ter pozabljajo, od kod in kako pride na mizo kruh, rešitev v dobro nas vseh, se bojim, ni pričakovati.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike