Še eno osladno razmišljanje o odnosnosti? Aristotel, Avguštin in Trojica

»Iskati je potrebno Stvarnikovo pomoč, a se vzdržati od razglabljanja o njem. Sprejmi življenje njegovega Veličastva, a ne povprašuj po njem. Ljubi Očetovo dobroto, a ne preiskuj njegovega bistva. Ljubi in spoznaj ponižnost Sina, ne raziskuj pa njegovega rojstva. Ljubi dih Svetega Duha, ne drzni pa si ga premerjati.« (Efrem Sirski, O veri 2)

Skrivnost Svete Trojice, katere liturgični praznik obhaja danes rimski obred, je zaposlovala kristjane že vse od prvih začetkov, vse od tistega enigmatičnega naročila, ki ga je Jezus ob koncu zemeljskega poslanstva podal svojim najbližjim: »Krščujte narode v ime Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19). A skozi prva tri stoletja Cerkve je bil ta misterij – kaj pomenijo te tri Božje osebe, kakšni vlogo imajo, kako jih razložiti – predvsem misterij lex orandi, vsebina molitve in slavilnega približevanja skrivnosti. Postopoma so generacije kristjanov, tudi v odnosu z drugače verujočimi, obenem vstopale tudi v bolj v razumsko razumevanje skrivnosti razodetega Boga, saj je on kot Stvarnik vsega tudi najbolj razumno bitje, človek kot njegova podoba pa zanika svoje dostojanstvo, če se odpove prejeti razumski moči.

Ker je ta osnovna racionalnost v današnjem času velikokrat na preizkušnji, ko nekatere družbene skupine zanikajo oz. redefinirajo osnovne postulate formalne logike (bralec bo v aktualnih družbenih debatah zlahka sam našel mnoge primere za to), je za kristjana, ki želi poglobljeno živeti svojo vero kot nekaj najdragocenejšega, primerno, da si skuša tudi razumsko razjasniti, kolikor je pač to mogoče, osnovne vsebine vere, da bi jih globlje doživljal na molitveno-liturgični ravni.

Eno tovrstnih poti, ki je po mojem prepričanju lahko nagovorljiva za ustroj sodobne mentalitete, prežete z govorom o odnosnosti in človeku kot bitju odnosov, je že v začetku 5. stoletja ponudil véliki sv. Avguštin. Če njegovo misel zelo poenostavimo: v nasprotju z aristotelskimi kategorijami, ki poudarjajo statično ontološko dvojnost podstat–pritika, je Avguštin v svojem slovitem delu O Trojici za govor o Bogu, Sveti Trojici, revolucionarno uvedel kategorijo odnosa (relatio) kot bistveno, substancialno kategorijo, in ne kot nekaj pritičnega, spremenljivega, nepomembnega. Preprosteje povedano: odnos po njegovem temeljno zaznamuje vsako osebo – to kar smo, smo zaradi naših odnosov. »Sin se imenuje Sin ... v odnosu do Očeta. ... Oče ni Bog brez Sina niti ni Sin Bog brez Očeta, ampak sta oba hkrati Bog.« (O Trojici 6.2.3)

»Tako je, na primer, prijatelj odnosni pojem (relative dicitur); prijatelj pa postaneš šele tedaj, ko začneš ljubiti. Da se nekdo lahko imenuje prijatelj, mora priti do neke spremembe volje.«

Božja substanca oz. njegovo bistvo je eno, medtem ko posamezne tri osebe, Očeta, Sina in Svetega Duha, temeljno zaznamuje medsebojna odnosna povezanost. Že človeško gledano ni mogoče misliti očeta brez sina, moža brez žene, hčerke brez matere. Enako velja za odnose znotraj Trojice: »Ker se Oče imenuje Oče samo zato, ker ima Sina, in ker se Sin imenuje Sin samo zato, ker ima Očeta, se ti imeni ne nanašata na substanco, ker se ne imenujeta tako v odnosu do sebe, ampak v odnosu drug do drugega. A to tudi ne pomeni pritike, ker sta jima imeni Oče in Sin večni in nespremenljivi. Čeprav je nekaj drugega biti Oče ali biti Sin, vendar njuna substanca ni različna, kajti ti imeni se ne nanašata na substanco, ampak na odnos; ta pa ni pritika, ker ni spremenljiv.« (O Trojici 5.5.6)

Odnos je po analogiji temeljna kategorija tudi za nas ljudi. Vsi smo rojeni, vsi smo po tem primarnem odnosu nekomu otroci, obenem pa kristjani razumemo, da smo tudi vsi v tej temeljni povezavi z Bogom: »Tako je to troje en sam Bog, veliki, modri, sveti in blaženi. Mi pa smo blaženi iz njega, po njem in v njem, ker smo po njegovem daru eno med seboj; z njim pa smo en duh, ker se naša duša njega oklepa [agglutinatur anima nostra post eum]. Družiti se z Bogom je za nas dobro (Ps 72,28).« (O Trojici 6.5.7) Predzadnja poved je še bolj povedna v dobesednem prevodu: naše duša je dobesedno prilepljena na Boga.

Avguštin to povezanost naprej razlaga na primeru ljubezni: »Tako je, na primer, prijatelj odnosni pojem (relative dicitur); prijatelj pa postaneš šele tedaj, ko začneš ljubiti. Da se nekdo lahko imenuje prijatelj, mora priti do neke spremembe volje.« (O Trojici 5.16.17) Nato doda še prispodobo kovanca, ki nastopa v funkciji plačilnega sredstva, obenem pa ostaja vedno isti: »Ko je določena cena, postane novec odnosno ime. A vendar se novec ne spremeni, ko postane cena ali ko postane poroštvo ali kaj podobnega. Če torej novec more biti tolikokrat imenovan v odnosu, ne da bi se spremenil, in se kot novec po svoji naravi ali po svoji obliki ne spremeni niti, ko dobi neko označbo, niti, ko jo izgubi, koliko laže moramo to misliti o nespremenljivi Božji substanci!« (O Trojici 5.16.17)

V skladu z uvodnim Efremovim svarilom je potrebno priznati, da je razlaganje Trojice nekaj skoraj nemogočega. Enako se zgodi, ko mora zaljubljenec razložiti in spregovoriti o tem, kar se mu dogaja v notranjosti. V neskončnost lahko razlagamo, kaj je ljubezen, toda razumemo jo, le če jo živimo, saj jo takrat razumemo od znotraj.

Enako velja za Boga. Lahko porabimo reke besed, črnila in knjig oziroma digitalnih pikslov, da bi razložili, kaj je Trojica, vendar je o Bogu nekaj mogoče razumeli šele, ko ga izkusimo v svojem življenju. In kaj nam je bolj primarnega, kot naši odnosi?

Ves Avguštinov napor pri pisanju kolosalnega dela O Trojici – če med zgodnjekrščanskimi avtorji izpostavimo le njega – je usmerjen v ta cilj, da bi bolj razumeli, kako Bog ni neizmerna samota ali nekakšna brezoblična dolgočasna praznina, temveč neskončna družba, prisotnost, bližina, intima. Huda zmota človeka je v tem, ko misli, da biti srečen pomeni biti sámozadosten, biti srečen sam. Ko to počnemo, naše prizadevanje pogosto izhaja iz strahu pred osamljenostjo, trpljenjem, prizadetostjo ali iz lenobe. A sreče ne dospemo sami.

Verovanje v troedinega Boga temelji na spoznanju, da mora Bog, čeprav je največje, najbolj neskončno in vsemogočno bitje, ki napolnjuje celotno vesolje in razodeva to svojo neskončnost in svojo popolnost, reči, da je Oče, Sin in Sveti duh, se pravi, da je odnos. To konkretno pomeni, naj naše stremljenje za srečo nikoli ne izključuje drugega, da bližnjega nikdar ne izključimo iz naših hrepenenj po radosti in uresničenju. Božji način bivanja je vključevanje in ne izključevanje.

Obenem vera v Boga Trojico pokaže, naj resno jemljemo odnose, saj če hočemo kaj razumeti o Bogu, lahko to razumemo le v ljubezni, ljubezen pa je vedno nekaj, kar nas postavlja v odnos z nekom drugim. Le tako bomo razumeli to nedoumljivo skrivnost Trojice, ki nas je ustvarila po svoji podobi. Le tako nas bo Sveti Duh postopoma prijel za roko in nas vodil po poteh odnosov, kajti prav takrat, ko zapustimo samoto, ko se »jaz« napoti k »ti«, ko sebe razumemo prvenstveno kot »sin«, »hči«, »brat«, »sestra«, »oče«, »mati«, »prijatelj«, morda začutimo nekaj Božjega.