Se bo EU širila vse do Kavkaza?

Rok Frelih
11

Že pred časom smo pisali, da je zunanjepolitična prioriteta slovenskega predsedstva Svetu EU delovanje na Zahodnem Balkanu, med drugim se je govorilo tudi o pripravi pogajalskega okvirja za pridružitev Albanije in Severne Makedonije Uniji. A vse kaže, da ima slednja še ambicioznejše načrte: na dolgi rok naj bi se družini evropskih držav pridružile še Ukrajina, Moldavija in Gruzija, EU pa ne skriva želje po vplivu na južni Kavkaz.

Dve predsednici in predsednik (Vladimir Zelenski iz Ukrajine, Maia Sandu iz Moldavije in Salome Zurabišvili iz Gruzije) so včeraj ob prisotnostu predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela v gruzijskem mestu Batumi podpisali izjavo o zavezanosti evropski prihodnosti. Zurabišvilijeva je ob tem povedala: “Imamo skupno preteklost, skupne izzive na področju suverenosti in ozemeljske celovitosti, varnosti in poskusov destabilizacije, ki prihajajo od zunaj in tudi s strani notranjih sil. Skupno pa nam je tudi to, da nočemo nazaj v preteklost. Pripravljeni in odločeni smo se bojevari za evropsko prihodnost.”

Omenjene tri države so od leta 2008 sicer članice Vzhodnega partnerstva, skupine do nedavnega šestih nekdanjih sovjetskih republik; sodelujeta še Armenija in Azerbajdžan, predsednik Lukašenko pa je s svojo Belorusijo iniciativo zapustil, saj je bil deležen sankcij zaradi poneverjenih predsedniških volitev.

Iz partnerstva šestih je nastal t.i. “Trio” držav, ki si želijo evropsko usmerjene agende. Michel je napovedal tesnejše sodelovanje in uvedbo reform in dobrih praks v prihodnosti, ki bodo nekdanje sovjetske republike približale Bruslju: “Dobro vladanje je ključ do uspehov, ki jih lahko prinese liberalna demokracija,” je povedal.

Povejmo, da so vse tri države sicer notranje globoko razdeljene; Ukrajina ima po izčrpavajoči vojni na svojem ozemlju trenutno dokaj latentni konflikt s separatisti Donbasa (Rusija je med vojni tudi priklljučila Krim), v Gruziji se nahajata nemirni Osetija in Abhazja, v času njene samostojnosti se je na njenih tleh poleg vojne zvrstilo tudi več državnih udarov, v Moldaviji pa je Pridnjestrska republika okupirana s strani ruske vojske.

Pred konferenco v Batumiju pa se je Michel mudil v Armeniji in Azerbajdžanu, kjer se je skušal uveljaviti kot mediator v konfliktu te muslimanske države s krščansko Armenijo. Spomnimo, v lanskem letu sta bili državi vpleteni v krvavo vojno v Gorskem Karabahu, ki se je začela z bliskovitim napadom Azerbajdžanskih sil (s podporo Turčije in Izraela) na armenska mesta.

Michel je ob obisku apeliral na “Skupino iz Minska” (Francija, Rusija in ZDA) naj v okviru OVSE začne z reševanjem postkonfliktnih izzivov. Poudaril je, da je EU pripravljena igrati vlogo poštenega posrednika med sprtima državama, predvsem na področju izmenjave zapornikov in reševanju problematike minskih polj, ponudil pa je tudi udeležbo evropskih opazovalcev pri reševanju konflikta.

Bo tokrat EU dopustila pluralnost?
Vzpodbudno je, da želi EU kot institucija postati samostojen akter mednarodne politike. Tudi usmeritev dosedanjih prizadevanj lahko označimo za pravilno, saj EU s širjenjem vpliva v tekmi za svetovno prevlado pod svojim okriljem zbira države, ki civilizacijsko nedvomno spadajo v Evropo, hkrati pa je njihova geografska lega strateško izjemno pomembna. Na vrata (tako na Balkanu kot na Kavkazu in še kje) trka Kitajska, in marsikje je EU do sedaj zaradi svoje pasivnosti ostala praznih rok, saj so jo tekmeci prehiteli bodisi z investicijami bodisi z vojaškimi intervencijami. Hkrati pa lahko vidimo EU kot garancijo stabilnosti v polariziranih in od konfliktov utrujenih državah.

Evropska pot omenjenih držav bo brez dvoma trnava in bo potekala počasi. Najpomembnejše vprašanje pa verjetno ne bo odziv Rusije na poseg zahodnih sil v njeno soseščino (tu bo najverjetneje zmagala diplomacija in skupni interesi), pač pa sprejemanje liberalne demokracije zahodnega tipa v državah pristopnicah, kjer prebivalstvo liberalizmu ni najbolj naklonjeno. Gre namreč za izraziro konservativne družbe z močno prisotno pravoslavno vero in tradicionalnimi vrednotami. Ideološki konflikti med jedrnimi in (najbolj) oddaljenimi državami bodo verjetno neizbežni.

 

 

 

11 KOMENTARJI

  1. Se mora vrniti k svojim vrednotam, sicer bo razpadla, ne pa širila!
    To je eno, lahko pa se razvodeni demokracija v jenulovsko sovjetsko zvezno dežavo rdečega totalitarizuma in bo segala do Kitajske oz. bo del kitajskega imperija! To je bolj verjetno, glede na sedanje obnašanje in stanje v Rusiji in na Kitajskem, glede na razpadanje družbe v ZDA in Evropi!!!
    Lahko se stvari spremenijo, če sistem komunizma razpade na Kitajskem in v Rusiji. To bi bilo neko upanje za normalizacijo sveta. Seveda se mora vzporedno popraviti religioznost.

  2. EU je regionalna zveza, iz katere bo nekoč nastala Svetovna država (SD). Za globalistično elito je EU primer dobre prakse regionalnega povezovanja. Podobne težnje ima globalna elita v Ameriki, kjer želi v prvi fazi povezati ZDA, Mehiko in Kanado, nakar bo sledilo povezovanje med Severno in Južno Ameriko. Povezuje se tudi Afrika in lahko pričakujemo, da da se bo podobno dogajalo v Aziji.
    Vzpostavljanje pogojev za postopno oblikovanje Svetovne države je tudi eden ključnih razlogov za pospeševanje migracij iz Afrike in Azije v Evropo ter iz Južne v Severno Ameriko. Premešanje prebivalstva in kultur naj bi omogočilo hitrejše medcelinske integracije. To je tudi razlog neprestani kampanji za multikulti.
    To so seveda vse socialnoinženirski eksperimenti, za katere nihče ne ve, kako se bodo končali. Nacionalni in domovinski sentimenti avtohtonega prebivalstva, obsojenega praktično na izumrtje, so še vedno močni in možna je reakcija na globalizajske težnje svetovne elite.

    • Tudi Rimski imperij ni mogel obvladati t. i. barbarskih ljudstev. To, o čemer govoriš, so mokre sanje po neokolonizaciji, ki imajo zadaj velike finančne injekcije, a se lahko realizirajo le na prisili in pokoritvi. Tu pa se zalomi.

  3. Se strinjam z vašim mnenjem, Ciril!
    Bruseljska “komanda” je krenila po poti, ki vodi v pogubo.
    Še dobro, da so tudi v “jedrnih” evropskih državah državljanke in državljani, ki se ne strinjajo s škodljivimi “vrednotami”, katere jim vsiljujejo. Tako zblojene Evrope, kot se sedaj predstavlja, gotovo tudi kandidatke za pridružitev ne bodo sprejele. Mislim, da so imele že SSSR čez glavo.

  4. Prav je, da se Gruzija in Armenija, zibelki evropske civilizacije in krščanstva (no, in vinske trte) pridružita sedaj zelo zblojeni Evropi in jo s svojo tradicionalnostjo vsaj malo uravnotežita. Azerbejdžan tu nima kaj iskati, ne politično in še manj civilizacijsko.

  5. Rusija tovrstne širitve za nobeno ceno ne bo dovolila, zato se drznem izjaviti, da bodo citirane države na članstvo v EU čakale še dolgo v odprto prihodnost, saj po obdobju t. i. velike širitve niti prvega novega načrtovanega vala širitve z vključitvijo Zahodnega Balkana in Albanije EU ni hotela ne zmogla izpeljati. Evropa sama hkrati postaja notranje vse globlje razdeljena in ta razdeljenost, tako je videti, se bo samo še poglabljala. Realno gledano ni “nevarnosti” za evropsko prihodnost nekdanjih sovjetskih republik, čeprav gre za ogromen in mamljiv trg za apetite evropskih držav. Verjetno bo veliko realnejši scenarij, da bo EU za ohranjanje neodvisnosti teh držav od Rusije le-te še desetletja finančno, vojaško in politično podpirala v okviru formalnih in neformalnih partnerstev, seveda ob predpostavki, da bo EU, kot jo poznamo, sploh obstala, saj se bo tudi EU verjetno še bolj izrazito notranje cepila na osi zahod-vzhod, pri čemer se bo ključna bitka bila na ideološki osi med globalizem-suverenizem. EU ima sama s seboj toliko težav, da si lahko trenutno članstvo v najboljšem primeru obeta le Črna gora, vse ostalo pa so mokre sanje po s surovinami in energenti bogatimi krajinami nekoč mogočnega sovjetskega imperija i EU kot vplivni zunanjepolitični sili (ki to ni) ….

  6. Evropa očitno že sedaj ni sposobna demokratično in v zadovoljstvo večine EU držav reševati ključnih problemov in ekonomskih predvsem pa ideoloških razlikovanj.
    Navedena ambiciozna širitev bi glede na mentaliteto, gospodarsko razvitost in interese Rusije težave EU pripeljala tako daleč da bi dejansko razpadla.
    EU se mora najprej v obstoječem okviru debirokratizirati predvsem pa ideološko decentralizirati.
    Decentralizacija v ideologiji pomeni, da EU kot celota strpno sprejema različne poglede posameznih držav, ki so povsem objektivno pogojeni tako zgodovinsko, kot tudi versko, kulturno in gospodarsko. Zatiranje različnosti v 21 stoletju namreč nima prihodnosti, kljub temu, da je to jasna in neprikrita želja Svetovne elite.
    Svoje cilje le ta zaenkrat uspešno uveljavlja skozi globalizacijo, ekonomskim neoliberalizmom in kulturnim multi-kulti miksom

    • Oho, takšne besede od Petra so presenečenje. Če resno misliš, kar si zapisal, potem takšna EU, izvorno je bila tako tudi vzpostavljena, ne bi smela tolči po Madžarski in Poljski in jima blokirati sredstva zaradi LGBT agende in na ta način nek EU birokrstski aparat posegati v notranepolitični ustroj suverenih nacionalnih držav in njihovih parlamentarnih demokracij. Ne bi smela in ne bo smela. Če bo pri tem vtrajala, se bo razklala na dvoje in vzhodne članice dobesedno potisnila v objem ruskega medveda, ruskemu medvedu pa s tem podarila velik del sedaj evropskega trga. Zamisliti se bo torej treba o politični vzdržnosti tega, kar se gre EU sedaj. Že v sedanji sestavi članic, kaj šele npr. z razdeljeno BiH, Severno Makedonijo in Albanci. Niti tega EU trenutno ni sposobna “prebaviti”, kaj šele, da bi odkrito izzvala Putina.

  7. Ula morda še nisi opazila, da pred vsem zagovarjam demokracijo pri čemer te ne delim na levo, zgrešeno in desno pravilno. Zame posredna demokracija pač ni prava demokracija pa naj bo na oblasti levica ali desnica.
    Kot najvišjo znano delujočo obliko demokracije zagovarjam ekonomsko upravičeno neposredno demokracije kjer je le izvedljiva. To pa pomeni vse kaj drugega kot jo vidite navijači JJ, zato smo velikokrat v demokratičnem sporu.
    Zo kar navajam glede demokracije v EU 8 omogočanje različnosti) je osnovni standard uspešne demokracije. Kaj bi se iz dovoljevanja in celo promocije različnih rešitev na nivoju lahko naučili kažejo primeri različnih razvojnih, jezikovnih in politično sistemskih rešitev Švicarskih kantonov.
    Na koncu ima konfederalna vlada (lahko bi enako ravnala EU) analitično ugotavljati kako se posamezne rešitve , ideje in sistemi obnašajo v praktični uporabi.
    Vlada na podlagi analiz sugerira najboljše rešitve, ki jih kantoni lahko uporabijo ali pa ohranijo svoje čeprav delujejo slabše.
    Ker Švicarji ne poznajo ”balkanskega inata” in Slovenskega samo jaz imam, celo politične stranke so predvsem pragmatične (zahtevajo da predlagana rešitev tudi dejansko dobro deluje) v večini primerov vsi Kantoni postopno opustijo slabše rešitve in pričnejo uporabljati te, ki so se izkazale za boljše.
    Zato so na drugem mestu na svetu po HDI. Če bi jih EU posnemala se ne bi toliko ukvarjala s Poljsko in Madžarsko ampak z promocijo boljši rešitev za enake probleme kot jih omata Poljska in Madžarska

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime