Zadnja dva dni se je predsednik republike Borut Pahor mudil na enem od svojih zadnjih uradnih predsedniških obiskov. S tega vidika je zanimivo, da se je med zadnjimi na seznamu obiskanih držav pojavila Turčija.
Pahorjev obisk Ankare in njegovo srečanje s turškim predsednikom Recepom Erdoganom je še posebej zanimivo v širšem kontekstu vojne v Ukrajini. Med svojim uradnim obiskom v Ankari se je slovenski predsednik srečal tudi s turškim ministrom za zunanje zadeve Mevlutom Cavusoglujem. Poleg tega je Pahor še nagovoril turške diplomate, ki so se zbrali na letnem posvetu. Čeprav bi bilo verjetno boljše, da bi jih nagovoril prav Erdogan sam, saj se je turški predsednik pred kratkim spet prikazal kot spreten mednarodni posrednik in igralec.
Tokrat je pripomogel k dogovoru med Ukrajino in Rusijo, ki sta se končno uspeli dogovoriti za izvoz ukrajinskega žita po vsem svetu, ki bo potekal čez Črno morje, ki ga zaradi blokade ukrajinskih pristanišč še vedno nadzoruje ruska mornarica. V vsej tej zmešnjavi se lahko vprašamo, komu pravzaprav služi Erdogan. Odgovor je preprost: samemu sebi.
V vsej tej zmešnjavi se lahko vprašamo, komu pravzaprav služi Erdogan. Odgovor je preprost: samemu sebi.
Erdogan med obema ognjema
Čeprav so odnosi med Turčijo in Rusijo že nekaj let tesni, Erdogan kljub Putinovi mednarodni izolaciji ostaja eden njegovih redkih sogovornikov. Verjetno je treba priznati, da obstaja določeno spoštovanje med obema voditeljema. Spomnimo se, da je bil pred nekaj leti ubit ruski veleposlanik v Turčiji, medtem ko je Turčija sestrelila ruski avion, ki je neprevidno stopil v turški zračni prostor po uspešno opravljeni misiji v Siriji. Oba dohodka bi lahko pomenila povod za začetek oboroženega konflikta med državama, vendar zanj voditelja nista imela posluha. Zanimivo je tudi, da sta Erdogan in Putin imela povsem različne interese v Siriji, kjer sta obe državi podpirali nasprotujoče si sile, kar pa kljub vsemu ni vplivalo na njune odnose.
Po drugi strani pa Turčija po začetku ruske invazije v Ukrajino ni sledila zahodnim sankcijam proti Ruski federaciji in zaradi tega še naprej brez težav uvaža ruski plin. Kljub temu Turčija še naprej podpira Ukrajino s pošiljanjem ključne vojaške opreme, ki jo potrebuje ukrajinska vojska v boju proti ruskemu napadalcu. V tej diplomatski šaradi se je torej Erdogan znašel v dokaj dobrem položaju. Idealni položaj mu je sedaj ponudil še novo vlogo “prodajalca miru”, ki ga je odlično odigral v duetu z generalnim sekretarjem OZN pri sklepanju ukrajinsko-ruskega dogovora o izvozu ukrajinskega žita preko Črnega morja.
Diplomacija kot propagandno orodje
Ves diplomatski trud, ki ga vlaga Erdogan, seveda ne prihaja iz njegove dobronamernosti ali dobrodušnosti. Ne, glavni razlog za Erdoganov mednarodni angažma je predvsem notranjepolitične narave. V določeni meri je seveda motiviran tudi zaradi Erdoganove potrebe po geopolitičnem kapitalu pri dogovorih z globalnimi in regionalnimi igralci. A vendar Erdogana predvsem skrbi razpoloženje turškega ljudstva, ki počasi postaja vedno bolj kritično do njegove vlade, kar ga skrbi v času, ko se približujejo naslednje predsedniške volitve.
V preteklosti si je Erdogan že poskusil povečati podporo domače javnosti s turškimi vojaškimi misijami v Siriji, Libiji in Azerbajdžanu. A vsi ti poskusi so bili neuspešni oziroma so iz daljše perspektive preveč negativni, da bi jih Erdogan lahko štel kot zmage. Podobno se je zgodilo tudi s turškimi mediteranskimi sanjami, ki so povzročile jezo s strani Grčije, Cipra, Egipta – in kar je še bolj pomembno – Francije. Erdoganova neo-otomanska geopolitika tudi ni prinesla daljnosežnih rezultatov na Bližnjem vzhodu, kjer se Turčiji kljub vsem naporom med arabsko pomladjo ni uspelo vzpostavitvi kot voditeljica muslimanskih držav.
Erdoganove geopolitične pat pozicije in diplomatski porazi so prinesli še več pritiska na Turčijo, ki je nato našla novo priložnost za izigravanje kandidatur Švedske in Finske za vstop v zvezo NATO. Tam je Turčija že dalj časa nepriljubljena zaradi svoje vloge pri ciprskem vprašanju in njeni podpori azerbajdžanske invazije v Gorskem Karabahu. Turčijo je tokrat motila tiha podpora Švedske in Finske kurdskim političnim organizacijam, za katero sta na koncu obe skandinavski državi s stisnjenimi zobmi obljubili, da jo bosta opustili.
Bližajoči se konec Erdogana
Kljub zadnji geopolitični zmagi nad Finsko in Švedsko se nad Erdoganom še vedno zbirajo črni oblaki. Stalno spreminjanje načrtov in postavljanje novih ciljev na mednarodni ravni je pustilo posledice na Turčiji in njenem ugledu v tujini. Še bolj pomembno, turško gospodarstvo je padlo v recesijo in že dalj časa doživlja gromozansko inflacijo, ki jo Erdoganovi volivci čutijo na lastni koži.
Prvotni nesorazmerni ukrepi so še poslabšali situacijo in odtujili mnoge tradicionalne volilne podpornike Erdogana. Padec podpore Erdoganu se vidi tudi v zadnjih volilnih porazih Erdogana in njegove stranke. Na zadnjih lokalnih volitvah je opozicija celo premagala vladnega kandidata v Carigradu in si s tem zagotovila prestižno zmago.
Zato se lahko samo vprašamo, ali bližajoče turške predsedniške in parlamentarne volitve počasi napovedujejo konec Erdoganovo »belle epoque«?
Erdogan bo zmagal na prihodnjih volitvah, ne glede na karkoli. Večino mu bodo zagotovili verski fundamentalisti, ki v turški družbi še vedno prevladujejo, sploh na podeželju. Podeželje tudi ni tako odvisno od gospodarske konjunkture kot mesta. Če hrana draži v trgovinah, se na domačem polju in v domačem hlevu ne pozna toliko. Ovce se pasejo na travi, ki je odporna na inflacijo.
V politiki se vsakomur, ki je na oblasti izteka čas. Pa, če je še tako trdno v sedlu. Ostane pa država s svojimi interesi. Turčija bo ostala tam kjer je. Isto velja za Rusijo. Putina čez recimo 10 let be bo več. Ostala bo Rusija s svojimi geopolitičnimi interesi. In to je potrebno imeti v vidiku, če hočemo mir. Izgleda , da ga nočemo. Samo vojne hujskače poslušamo. Zveni, kot, da bi bili na plačilnem seznamu ameriške oborožitvene industrije.
“Putina čez recimo 10 let ne bo več. Ostala bo Rusija s svojimi geopolitičnimi interesi. In to je potrebno imeti v vidiku, če hočemo mir. Izgleda , da ga nočemo.”
*********
Friderik, to vaše gledanje je pa le malce preveč poenostavljeno. Geopolitične interese vsake države določa vrhovna politična srenja, ki je v določenem obdobju v tisti državi na oblasti.
To velja tudi za RF: če bo po Putinu na oblast prišel njemu podoben, diktatorsko razpoložen dedič putinizma, ki bo v državi uspel obdržati pri življenju totalitarno diktaturo, potem se v RF najbrž ne bo veliko spremenilo – seveda pod pogojem, da niti mnogoteri različni narodi v posameznih državah, ki sestavljajo RF, ne bodo terjali korenitih političnih sprememb.
V primeru pa, da bo v RF v prihodnosti na oblast prišel popolnoma drugačen človek, kot je Putin, bo to odprlo možnosti, da se politične in družbene razmere v RF bistveno spremenijo, vključno z geostrateškimi interesi Rusije kot prevladujoče države v federaciji.
Lahko se tudi zgodi, da bo RF razpadla, podobno kot je nekoč SZ. Nikjer ne piše, da to ni mogoče.
Menda vendar ne boste trdili, da je ZSSR pod Gorbačovom ostala enaka kot je bila pod Brežnjevim?!?
Gorbačov je v le nekaj letih, kolikor je bil v vrhu sovjetske politike, dosegel ogromne družbeno-politične spremembe.
Prebivalstvo držav vzhodne Evrope, ki je ječalo v primežih komunističnih totalitarnih diktatur, je z velikim upanjem zrlo na Gorbačovovo politiko ‘glasnosti’ in ”perestrojke’.
Mihail Gorbačov je končal rusko vojno v Afganistanu, srečeval in dogovarjal se je z ameriškim predsednikom Reaganom ter na koncu porušil Berlinski zid.
Kmalu zatem so v vseh državah vzhodne Evrope totalitarni komunistični režimi propadli. Sovjetska zveza v prvotnem obsegu je razpadla brez vojne.
Če to ni bila ogromna ogromna sprememba v dotedanji politiki in geostrategiji ZSSR, ne vem, kaj bi lahko bilo večja?!?
Menim, da mir v Evropi lahko zagotovi samo sprememba politike v RF.
Dokler bodo Putin in putinisti gojili espanzionistične apetite po tujih ozemljih ter vodili ozemeljsko osvajalne vojne na ozemlju tujih držav, dotlej ne bo miru v Evropi.
Ruska federacija je država, ki v svetu prednjači v proizvodnji plina, nafte in diamantov, s čimer bogati zgolj peščica putinističnih oligarhov. Navadni državljani RF so med pridobivanjem rudnih bogastev nečloveško izkoriščani ter obsojeni na življenje v skrajni revščini.
Prej ali slej se bo tudi izkoriščana raja širom RF naveličala lastne in splošne bivanjske bede.
S še tako temeljito putinistično propagandno žehto ni mogoče vsemu prebivalstvu RF oprati možganov.
Mnogo ljudi v RF se sprašuje, komu gre v roke denar in kdo služi s prodajo rudnih bogastev, medtem ko sami životarijo v skrajni revščini:
https://m.youtube.com/watch?v=yfbcVo9vdbo
Tako živijo ljudje v divjini daleč Kremlja:
https://m.youtube.com/watch?v=ewPs2up6PAs
Izven Moskve in ostalih velemest ‘matuška Rosija’ zelo slabo skrbi za svoje otroke.
No ja Madison, razpade lahko vsaka država, kot lahko to preberemo v zgodovinskih učbenikih. Tudi ZDA. Nikjer ni rečeno, da bo to večna tvorba. Razpadel je tudi angleški imperij, ne samo rimski ali španski. Življenska doba je nekakih 250 let. Samo kitajski je star 4000 let.
Madison, Gorbačov (če ga že ravno omenjate) ima prav gotovo ogromne zasluge. Je bil pa malo naiven. Ob razpustitvi Varšavskega pakta in umiku vojske iz Vzhodne Nemčije in ostalih držav pakta, mu je bilo obljubljeno, da se NATO ne bo širil proti mejam Rusije. Verolomen ni bil on, verolomen je bil NATO pakt. Zlagali so se mu v obraz. Lahko bi vojsko obdržal in se trdo pogajal. Tako je pa verjel lažnivcem.
Vsaka država im a svoje interese Madison. Tudi Slovenija jih je imela in ratificirala Osimske sporazume. ZDA imajo svojo Monrojevo doktrino, ki pravi, da za nobeno ceno ne bodo dopustili vojaških inštalacij v delu kontinenta, ki ga imenujejo svoje dvorišče. Da so dokazali, da mislijo resno, so izvedli kar nekaj vojaških intervencij in izpeljali številne državne udare v katerih so inštalirali pregovorno skorumpirane generale. Zato jih v latinski ameriki naravnost sovražijo.
Madison, to , priti do zamenjave garniture v Kremlju, so ameriške mokre sanje. Želijo so režim, ki ga bodo, kot Zelenskega, zlahka skorumpirali in tako prišli poceni do sibirskih bogastev. Zato tudi toliko vlagajo v to proksi vojno. Obetajo si dobiček. Briga jih število mrtvih Ukrajinskih fantov in mož! Na to se američani pač niso nikdar ozirali.
TO SE PA STRINJAM, DA PUTINA – ČEZ 10 LET – NE BO VEČ.
UPAJMO OZ. MORDA GA NE BO VEČ – TUDI ŽE PREJ KOT V 10 LETIH.
TOLIKO ŽE CENIM RUSE, ZNAM TUDI RUSKO,
DA SEM MNENJA, DA SI MLADE GENERACIJE RUSOV – ZASLUŽIJO – “BOLJŠEGA” PREDSEDNIKA, BOLJ ŠIROKO KULTURNEGA
– PRO EU IN PRO ZDA – USMERJENEGA.
. NE PA TAKEGA “OKORELEGA POSTALINISTA OZ. NEOSTALINISTA,
KAKRŠEN SE ZDI TA 70 LETNI V. PUTIN. ex nkvd, kgb – ČLOVEK OZKE IZOBRAZBE IN PROFILA LE NA POLIT POLICIJSKEM IN VOJAŠKEM PODROČJU.
SEVEDA PA SO V. Putina v RF izvolili, pa naj ga imajo.
Četudi zapira in daje v javnosti pretepati tudi RUSE in RUSINJE.
Glejte posnetek – bičanja DVEH RUSINJ iz protiPutin glasbene skupine PUSSY-RIOT v SOČIJU. Ženski so BIČALI s strani Putina najeti folklorni kozaki.
NA INTERNETU JE TO POD: pussy riot, kozaki, soči
Da pa je protiputinist Navalni v 8 letnem Putin zaporu – pa vemo vsi. L.r. Janez KK
Se strinjam in to velja za vse diktatorje!
DODAM NAJ SAMO ŠE, DA TA SICER ZELO SPORNI ERDOGAN – NI SAMO “prodajalec miru”.
JE TUDI PRODAJALEC ZELO HVALJENIH – TURŠKIH vojaških dronov “BAYRAKTAR” – UKRAJINI.
Kar mene osebno seveda nič ne moti,
ker NERUSOM UKRAJINCEM iz srca privoščim,
da se končno otresejo nadoblasti brutalnih Putin RUSOV. L.r. Janez KK