SDS: idealisti in materialisti

POSLUŠAJ ČLANEK
Izstopi vidnih članov SDS so njena stalnica. Tako kot je njena stalnica njen predsednik. In tako kot so stalnica očitki medijskih rdečekožcev Janezu Janši, da je avtokrat.

Pri izstopih znanih članov je seveda treba ločiti med materialisti in idealisti. Prvi so vedno izstopali in vstopali v različne stranke. Raznih dimitrijev ruplov je bilo v naši zgodovini vedno veliko. Nenazadnje, na Primorskem vemo za ogromno primerov, ko si črnosrajčniki niso nadeli le peterokrake na kapo, ampak tudi na ramena.

Dober fašist bo dober komunist


»On je bil dober fašist, zato bo tudi dober komunist. Ti pa ne,« je tako komandir zabrusil nekemu partizanu v Brdih, ki je v poveljniškem štabu prepoznal bivšega črnosrajčnika. Zato lahko tudi napovemo, da bodo najbolj zagreti slovenski rdeči aktivisti, če se bo to splačalo, v trenutku prestopili med najhujše islamiste. A to le mimogrede.

Pri dolgoletnih članih, ki so vstopili v SDS zaradi zaveze demokratičnim vrednotam in domoljubju, pa je zadeva povsem drugačna. Tu bi se najmočnejša slovenska politična stranka (predvolilnih instant strank tu ne štejemo) morala zamisliti. Kritike odhajajočih so namreč že od Iva Hvalice povsem jasne. Vodstvu SDS očitajo, da se stranka v celoti podreja enemu človeku. In ob tem velikorkat pozablja že etične, kaj šele demokrščanske politične vrednote.

Edini, ki se ne boji Kučana


Janez Janša je v tem trenutku daleč najbolj sposoben slovenski politik. Edini, ki je povsem doumel partijsko strategijo ohranjanja oblasti. Verjetno tudi edini desnosredinski politik, ki se ne boji Milana Kučana. Janša je izjemen intelektualec in operativec.
Spomnimo se še enoletne, druge Janševe vlade. Le-ta ja padla zaradi medijskega stampeda ob manipulativnem poročilu protikorupcijske komisije. Do padca vlade v resnici sploh ne bi prišlo, če bi Janša takrat pristal in predal premiersko funkcijo ministru Andreju Vizjaku.

Zato je v prvem trenutku težko razumeti, zakaj tako dobro sodeluje z raznimi (ne)člani stranke, ki zaradi koruptivnosti in pokvarjenosti nimajo kaj iskati v demokratskem taboru. In zakaj ima vedno dobre odnose z nekaterimi levičarji in tajkuni. Mogoče pa je tudi on sam le materialist, ne pa idealist? In mu je potemtakem bolj pomembno, da je na čelu stranke kot pa da bi stranka zmagala na volitvah?

Če zavrtimo film malce nazaj, se bomo spomnili dveh manjših a pomenljivih dogodkov. Janez Janša po razpadu SDZ več mesecev ni hotel vstopiti v nobeno stranko. Takrat so ga vabili celo v LDS. Janša je slednjič vstopil v najmanjšo stranko pod vodstvom velikega politika Jožeta Pučnika.

Kmalu zatem je stranko prevzel in jo iz socialistične internacionale prepeljal v skupino evropskih ljudskih strank.

Spomnimo se še enoletne, druge Janševe vlade. Le-ta ja padla zaradi medijskega stampeda ob manipulativnem poročilu protikorupcijske komisije.

Do padca vlade v resnici sploh ne bi prišlo, če bi Janša takrat pristal in predal premiersko funkcijo ministru Andreju Vizjaku. A na kaj takega Janša ni pristal. In verjetno tega tudi ni nikoli obžaloval.

Ni vzajemnosti


V tej luči lahko gledamo tudi na prihodnost. Desna sredina lahko sestavi vlado samo v kombinaciji pomladni trojček z novima dvema stranka, od katerih bi bila ena gospodarsko usmerjena sredinska liberalna stranka.

Zaenkrat je Janša temu naklonjen, ker v političnih somišljenikih Primcu in Vodopivcu ne vidi možnosti, da bi ustanovila močnejšo stranko od SDS. Zelo dobro pa se tega zavedajo tudi v NSI in SLS, katerih vodstvi se boje, da bi pod Janšo dobili bistveno manj kot v katerikoli levi vladi.

Zaradi pomanjkanja vzajemnosti liderjev desne sredine zato težko napovemo, kdaj bo prišlo do zloma levičarske nadvlade. Tudi to je - stalnica.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike