Sankcije so palica z dvema koncema – udarile bodo tako Rusijo kot Evropo. Kje bi lahko trpela Slovenija?

vir: Pixabay

Po tem, ko je Rusija priznala separatistični republiki Doneck in Lugansk ter v obe regiji napotila tudi svoje vojake, se vrstijo mednarodni odzivi. Mednarodna skupnost precej enotno obsoja odločitev Rusije, pri konkretnejših aktivnostih pa večina akterjev zaenkrat ostaja zadržanih. Ostrejše sankcije hranijo za primer splošne invazije na ukrajinsko ozemlje, ki je trenutno pod nadzorom oblasti v Kijevu.

V igri so predvsem gospodarske sankcije, ki pa imajo posledice na obeh koncih in ne bodo kaznovale »le« Rusije, ampak tudi Evropo. Kratkoročno je Rusija na sankcije bolje pripravljena kot pred osmimi leti, dolgoročno pa bi bile zanjo lahko zelo uničujoče.

Slovenci bi lahko kot posledico čutili dražje cene energentov, pogonskih goriv in hrane.

Rusija je v tokratno krizo vstopila bolje pripravljena kot pred osmimi leti, ko je priključila polotok Krim. Sorazmerno visoke cene nafte in uravnoteženje javnih financ je stabiliziralo ruski javni dolg, ustvarili so si tudi razmeroma velike devizne rezerve, v primerjavi z letom 2015 so te za višje za 75% in so trenutno četrte najvišje na svetu. Kljub temu pa Rusija ni imuna na gospodarske sankcije. Njeno gospodarstvo še vedno bremenijo nekatere iz leta 2014, ko si je priključila polotok Krim.

Sankcije, ki so dodatno uvedene zaradi samega priznanja neodvisnosti uporniških regij, so zaenkrat predvsem simbolične narave in na svetovno trgovino še nimajo bistvenega učinka. ZDA, Velika Britanija in Evropska unija s sankcijami zaenkrat ciljajo predvsem posameznike ruske elite, denimo poslance ruske dume, ki so neodvisnost regij podprli, pa nekaj oligarhov in finančnih institucij. Nemčija je ustavila certificiranje plinovoda Severni tok 2.

Med drugim je prepovedano trgovanje z ruskim dolgom ter vsakršno trgovanje in investiranje v uporniški regiji Doneck in Lugansk. Sankcije so v prvi vrsti namenjene posameznikom ruske elite, ki imajo premoženje v tujini in tja tudi radi zahajajo, temeljitejših pretresov pa zaenkrat še ne povzročajo. Trgovina med Rusijo in svetom še poteka, tudi dobave energentov zaenkrat še ne doživljajo redukcij.

Ruska valuta rubelj je sicer dosegla večletno dno, cena nafte Brent pa najvišjo vrednost po letu 2014, vendar še vedno ni presegla cene 100 dolarjev za 159 litrski sodček. Na vrhuncu leta 2014 je denimo presegla vrednost 140 dolarjev.

Najresnejša grožnja izključitev iz bančnega sistema SWIFT

Putin je kot neodvisni republiki priznal celotno območje doneške in luganške regije, kljub temu, da proruski uporniki zasedajo manj kot polovico ozemlja obeh regij, preostanek pa še vedno nadzoruje oblast v Kijevu. Zaenkrat še ni jasno, ali se bo ruska vojska iz rok Ukrajine skušala iztrgati preostanek obeh regij. V tem primeru bi prišlo do ostrih vojaških spopadov in tudi dodatnih sankcij.

Najresnejša sankcija, ki jo ima v rokavu Evropska unija, je izključitev Rusije iz mednarodnega bančnega sistema SWIFT, ki služi kot posrednik in izvajalec bančnih transakcij po svetu. Izključitev iz SWIFTa bi pomenila problem za ruska podjetja in njihove kupce, analitiki pa ocenjujejo, da bi rusko gospodarstvo lahko skrčila za 5 %. Sankcije se lahko uvede tudi na uvoz in izvoz surovin in izdelkov v Rusijo.

Rusko gospodarstvo je močno odvisno od izvoza surovin, skoraj polovico predstavlja surova nafta in naftni derivati (skupno 187 milijard dolarjev od skupno 407 milijard dolarjev), sledijo premog, zemeljski plin in pšenica. Kljub rasti izmenjave s Kitajsko je Evropa za Rusijo še vedno najpomembnejši trgovinski partner. Zgolj z Nemčijo in Nizozemsko skupaj Rusija namreč opravi več menjave kot s Kitajsko.

Posledice bi bile resne tako za Rusijo kot za Evropo

A posledice bi močno čutila tudi Evropa. Že danes so zaloge zemeljskega plina v Evropi pod povprečjem za ta čas, evropske države pa so od ruskega plina precej odvisne. Češka in Latvija kurita izključno ruski plin, medtem ko v mnogih drugih državah situacija ni dosti boljša: Madžarska (95%), Slovaška (85%), Bolgarija (75%), Finska (67%), Nemčija in Poljska pa nekaj čez 50%.

Posebej Nemčija, ki zapira jedrske in premogovne elektrarne, plin zelo potrebuje tudi za proizvodnjo elektrike. Tudi s tem namenom je bil zgrajen 10 milijard dolarjev vredni plinovod Severni tok 2, ki bi omogočil pretok 55 milijard kubičnih metrov plina na leto – več kot polovico nemške oz. več kot 10% evropske porabe.

Zaprtje plinske pipe med Evropo in Rusijo bi udarilo obe. Nafta in plin ustvarita 36 % prihodkov ruskega proračuna, izvoz drugam pa bi bil zaradi pomanjkanja plinovodov težavnejši. Težje, predvsem pa dražje, bi plin od drugod pridobivala tudi Evropa. Podražitev plina pa bi se kmalu prevedla v podražitev elektrike, posledično pa tudi večine izdelkov na policah. Resne sankcije proti Rusiji bi tudi v Evropi lahko povzročile okrog 10 % inflacijo.

Področje, kjer bi se podražitve še posebej poznale, so hrana, saj je Rusija največji proizvajalec pšenice, pa tudi v avtomobilski in podobni industriji, saj je Rusija največji oz. velik izvoznik kovin kot so paladij, platina, pa tudi zlato, aluminij in jeklo.

V Sloveniji najbolj na udaru farmacevti

Slovenija iz Rusije uvozi 54 % zemeljskega plina, dodatnih 27 % uvozi iz Avstrije, kamor pa pomemben delež prav tako pride iz Rusije. Plin skupaj z drugimi naftnimi derivati in proizvodi predstavlja 80 % slovenskega uvoza iz Rusije. Poleg tega uvažamo še gnojila, električne stroje in izdelke iz lesa, a vse navedeno v manjši meri.

V Rusijo bistveno več izvozimo, kot iz nje uvozimo.Pri tem s 37 % prednjačijo farmacevtski izdelki, nato mehanske naprave (14 %), kemijski proizvodi (13 %) in električni stroji (10 %). V Rusijo smo v zadnjih letih opravili za približno 850 milijonov evrov izvoza ter za približno 350 milijonov evrov uvoza.

Vojna v Ukrajini bi stala tako Rusijo kot Evropo

Še najmanj škode bi vojna v Ukrajini povzročila Američanom, saj ti niso močno navezani na trgovino z Rusijo. Hkrati pa bi lahko zapolnili vsaj del vrzeli, ki bi nastala v primeru prenehanja kupovanja plina od Rusije. Proizvodnja zemeljskega plina je v ZDA namreč v strmem porastu, vojna pa bi pognala tudi vojaško industrijo, kjer je ZDA največji proizvajalec.

V Evropi pa si vojne ne želi nihče. Tudi evropske države bi jo namreč še kako čutile, tako zaradi energentov kot drugih surovin, ki jih prejemajo iz Rusije, njihova odsotnost pa bi lahko zamajala popandemsko okrevanje gospodarstva ter povečala že tako visoko inflacijo.

Čeprav je Rusija na kratek rok na ukrepe dobro pripravljena, pa je tudi Putinu jasno, da na dolgi rok resnih sankcij ne more vzdržati. Zadnja eskalacija je tako lahko uvod v vojno, ali pa eskalacija v smer deeskalacije, pri čemer bi iztržil koncesije, predvsem na obrambnem področju, ki si jih želi oz. jih v praruskem strahu pred invazijo prek evropskega nižavja tudi potrebuje.

Kitajska, kljub velikim potrebam po surovinah Evrope ne more nadomestiti, Rusija pa si dolgoročno tega verjetno niti ne želi.

3 komentarji

  1. Kratkoročno je Rusija na sankcije bolje pripravljena kot pred osmimi leti, dolgoročno pa bi bile zanjo lahko zelo uničujoče.
    ***
    Rusija bo laže shajala brez Evrope kot Evropa brez Rusije. Svoje surovine lahko izvaža na Kitajsko, s katero je dobro povezana z železnico, s Kitajske pa lahko uvaža kar ji srce poželi, saj je Kitajska postala prva proizvajalka blaga široke potrošnje in vedno bolj tudi investicijskih produktov na svetu.

    Bolj kot človek razmišlja o vsem skupaj, bolj je očitno, da se na hrbtih Evropejcev lomijo kopija, ki niso njihova. Amerika oziroma zahodna anglo-ameriška finančna oligarhija igra svojo igro v Evropi, pri čemer ji je prav malo mar za interese Evropejcev. Cilj oligarhije je žrtovati Ukrajino za ekonomsko oslabitev Rusije, ki bi lahko ustvarila pogoje za odstranitev suverenista Putina iz Kremlja.

    Ukrajina že doslej ni imela nič od naslonitve na Zahod, razen enormnih vojaških izdatkov, ki so deželo še bolj osiromašili. Od izbruha ukrajinske krize je državo zapustilo ca 10 mio ljudi, ki zase niso videli človeka vredne perspektive v tej skorumpirani in obubožani državi. Če bo izbruhnila vojna z Rusijo, pa bo Ukrajina še dodatno uničena tudi zaradi vojnega razdejanja. Evropa pa bo doživela draginjo, kakršne od 2. svetovne vojne še ni videla. Cenam energentov bodo sledile cene hrane in še vsega ostalega.
    Vse za interese anglo-ameriške finančne oligarhije po dominaciji nad svetom.
    Evropski politiki pa kot mesečniki ponavljajo floskule, ki jim jih porivajo v usta njihovi oligarhični gospodarji. Ko se bodo zbudili, bo bržkone prepozno.

    • Rusija ima BDP na ravni Italije, torej je vojaško predimenzionirana, zato je v nevarnosti bankrota, če se bi se vojna razplamtela. Rusi niso neumni in zato velike vojne ne bodo tvegali, izkoriščajo samo šibkega predsednika v ZDA.

      Kitajska pa ni zaveznica Rusije, nasprotno, Rusi se lahko zelo bojijo za svoje svojo Sibirijo. Samo počakaj, da pade Tajvan.

Komentiraj