"Samo župnik, reven kot cerkvena miš, je dober župnik."

V štiridesetih letih, kar sem se srečevali s pripovedovalci zgodb, ki sem jih potem tudi zapisala, sem se srečala s kar nekaj duhovniki. Z nekaterimi med njimi se poznam še iz mladosti, z drugimi pa ohranjam stike kar tako, ker si imamo, sem in tja, marsikaj povedati.



Duhovniki o sebi, o načinu življenja, ki ga živijo, težko kaj skrijejo. Nenehno so vsem na očeh. Med njimi so eni takšni, drugi drugačni. Eni so zgrešili poklic, drugim je duhovniški stan pisan na kožo.

O Ivanu Pečniku, ki je prišel v Žiri za župnika leta 1933, so mi pripovedovali, da je bil zelo dobrega srca. Zlasti je bil razumevajoč do žensk, ki so imele na grbi pijanca ali kvartopirca. V talarju je imel globok žep, v katerem se je zmeraj skrivalo nekaj kovancev. Kadar je kakšna uboga reva k njemu po duhovno pomoč, je segel še v žep in ji, ne da bi preveril, koliko, stisnil v dlan še nekaj kovancev z besedami: "Pa skrij denar pred možem, da ti ne bo še tega pognal po grlu. Ker potem bodo pa tvoji otroci res umrli od lakote."

Župnik Pavel, rojen leta 1922, je vse svoje premoženje hranil v škatli, ki jo je imel kar na pisalni mizi. Če je gospodinji zmanjkalo denarja za "fasngo", je iz škatle vzela toliko, kot je potrebovala. Kadar so bili veroukarji pridni, je enega od njih poslal v pisarno, po denar za bombone, ki so jih potem kupili na poti domov. Ko je nepričakovano umrl, so ga župljani pokopali na lastne stroške. Niti toliko prihrankov ni imel, da bi si plačal pogreb.

Janko, ki je bil rojen že po drugi svetovni vojni, je rad pogledal v kozarček. Ko je njegova sestra, ki je bila bolj "šarf" sorte, ugotovila, da ga ne bo drugače spreobrnila, kot da se preseli za gospodinjo v župnišče, je že takoj pri prihodu prevzela skrb tudi za župnijsko blagajno. Še ključarjem so se tresla kolena, če so, po njenem mnenju, zapravili kakšen dinar tja v tri dni. Je pa zato vsako leto, za Miklavža, pripravila darila za revne otroke, ki jih v tistih krajih, bogu za hrbtom, ni bilo malo. Brat je umrl, preden bi se lahko upokojil, njegova sestra pa je ostala v župnišču za gospodinjo še najmanj trem župnikom. Denarja ni bilo nikoli preveč, ga pa po njeni zaslugi tudi ni nikoli zmanjkalo.

Alojz, tudi on je bil rojen že po vojni, je šel študirat za duhovnika predvsem na mamino željo. A mu kasneje, ko je oznanjal Boga, ni bilo žal, da je pristal v tem poklicu. Ni pa računal na to, da bodo prišle preizkušnje, ki jim ni bil kos. Izstopil je iz duhovniških vrst. Ko je to storil, je čez noč obstal tako pred zaklenjenimi vrati župnišča, kot pred trdno zapahnjenimi vrati svojih domačih. V žepu pa ni imel niti beliča. Tako Cerkev kot institucija, kot bližnji, so v njegovih najtežjih trenutkih pogrnili na izpitu iz sočutja in odpuščanja do bližnjega.

Ljudstvo se je in se še zmeraj ravna po načelu: "Samo župnik, reven kot cerkvena miš, je dober župnik."

Še pred dvajsetimi, tridesetimi leti in več, ko so bile cerkve še veliko bolj polne, kot so danes, so župniki - vsaj tako so mi pripovedovali - zaslužili dovolj za solidno preživetje. Drži, nekateri med njimi so podlegli moški nečimrnosti in si kupili tudi nobl avto, četudi so vedeli, da jih bodo vlačili po zobeh. Zlepa niso pokazali, da jih boli, če je bilo v puščici manj darov, kot bi jih bilo sicer. A nobl avto je bil največkrat edino posvetno premoženje, ki so ga imeli.

Ljudstvo se je in se še zmeraj ravna po načelu: "Samo župnik, reven kot cerkvena miš, je dober župnik."

Janezov prijatelj je bil znan slovenski slikar. Ob mašniškem posvečenju mu je podaril eno svojih znamenitih slik z besedami: "Ko ti bo šlo za nohte, jo boš pa prodal in imel vsaj kakšen mesec za kruh." Janez jo je ves ponosen obesil v pisarno in vsi, ki so prihajali na pogovore ali pa le plačevati maše, so jo lahko občudovali. Potem pa so Janeza premestili v neko drugo župnijo in - logično - ob odhodu je s stene snel tudi to sliko. Kaj hujšega! Malo je manjkalo, da ga niso obtožili, da je tat! Na pomoč je moral poklicati prijatelja slikarja, ki je ogorčenim župljanom nalil čistega vina.

Nekoč sva z enim župnikom snemala pogovor v kuhinji, za mizo. Tapecirana klop je bila na več krajih načeta, skozi luknje pa je silila goba. "Zakaj je ne zamenjate? Saj vas ne bi stalo celega premoženja!" sem bila kritična. V zadregi se je zasmejal, potem pa odgovoril: "Jih bi moral vprašati za dovoljenje!" Koga točno in zakaj, pa potem nisem več vrtala vanj.

Mi je pa ob odhodu dejal, da duhovniki po navadi pridejo na župnijo z enim kovčkom. Z enim se potem tudi preselijo na drugo.

Nekoč sva se pogovarjali z mamo enega od duhovnikov. Ni ji bilo prav, da se je sin odločil za ta zelo težak in odgovoren poklic: "Si ti sploh predstavljaš, koliko bi zaslužil, če bi postal ekonomist, pravnik, inženir, zdravnik? Ta bedak pa se je zaradi višjih ciljev brez pameti odpovedal udobju in tudi odlični plači!"

Na ta način kot ona o duhovniškem poklicu še nisem razmišljala. Se pa strinjam: v svetu, v katerem je malodane vse posvečeno denarju, je njihovo žrtev težko razumeti.

Za duhovnike in redovnike v stiski

Nadškof Zore se je pred dnevi zahvalil vladi, ker v pomoči, ki so jo namenili ranljivim skupinam, niso pozabili na duhovnike: "Duhovniki – čeprav nekateri mislijo drugače – ne prejemajo nobenega plačila, nobene plače. Po drugi strani pa za socialno in zdravstveno zavarovanje vsak duhovnik prispeva iz svojega žepa dobro polovico prispevkov. Zato so pri nekaterih razmere postale zelo kritične. Tudi v tem času pokliče duhovnik, ki pove, da prihaja v stisko. Skupaj bomo našli rešitev, našli pot, ampak duhovniki so zdaj res v stiski. Še v večji stiski so pa sestre redovnice. Tudi njim je bila ta pomoč namenjena."

A veste, da me je bilo pošteno sram. Sram v imenu tistih, ki so se drzno, oholo in ošabno spotikali ob 700 evrov, kolikor je država namenila duhovnikom in nunam za enkratno pomoč v teh težkih časih.

Pa tako malo bi bilo treba, samo beseda ali dve, pa bi pljuvači iz "prve roke" hitro izvedeli, ne le, kako "bogato" živijo, temveč tudi to, kako se v teh dneh, ko oznanjajo vero pred prazno cerkvijo, počutijo.