s. Rebeka Kenda: “Kaj narediti, če je otrok neprestano na telefonu? Odgovor je preprost. Vzemi mu ga! Iz usmiljenja. (1. del)

Eva Gregorc
4
Foto: http://www.solske-sestre.si

Tokrat smo se na Domovini pogovarjali z redovnico s. Rebeko Kenda, ki pripada redu Šolskih sester Sv. Frančiška Kristusa Kralja. Že skoraj 30 let vodi poletne tedne duhovnosti za otroke, od leta 2000 ti potekajo v Kanjem Dolu nad Črnim Vrhom. S. Rebeka je dom duhovnosti poimenovala Eden – po rajskem vrtu, kjer sta Adam in Eva živela v izobilju Božje bližine, Božje besede in Božjega usmiljenja.

Znana je po svoji doslednosti, kar pa staršev in njihovih otrok od udeleževanja na tednih duhovnosti ne odbija, prej nasprotno. Posebno poleti ne morejo ustreči in sprejeti vseh, ki to želijo. V 1. delu intervjuja smo se z njo pogovarjali o tem, kako potekajo tedni duhovnosti in kaj je pomembno za vzgojo otrok.

Nam lahko za začetek poveste kaj je Kanji Dol – Eden, kakšne programe izvajate čez leto in koliko udeležencev se zvrsti na vseh duhovnih obnovah?

To je dom za evangelizacijo otrok in mladih. Med poletnimi počitnicami so tedni duhovnosti za otroke in romanje animatorjev, med šolskim letom pa je v glavnem vse usmerjeno v pripravo na poletje z vzgojo animatorjev in voditeljev vred. Vsega skupaj je v enem letu med 1.400 in 1.500 udeležencev, kar pa ne pove dosti. Tudi na raznih dvomljivih koncertih ali ljubljanskem maratonu se tare mladine. In tudi za Jezusom so drle množice s svojimi pričakovanji.

Kanji Dol je znan predvsem po počitniških programih za osnovnošolske otroke. Nam lahko na kratko predstavite kako potekajo ti tedni, kaj poskušate otroke naučiti, jim pokazati? Kaj je za vas po končanih tednih najbolj pomembno?

Podobno, kot tedni duhovnosti za otroke drugod po Sloveniji. Razlika je morda v tem, da je vse zelo urejeno – od programa do sodelavcev in otrok. Od vstajanja ob isti uri, jutranje molitve pri kapelici, do večerne molitve in počitka. Po vsakem obroku je 15 do 20 minut fizičnega dela. Otroci uredijo prostore, okolico, pobrišejo posodo, nahranijo živali in pripravijo za naslednji obrok, kar je njim primernega dela. Spremljajo jih animatorji. Sledijo kateheza, petje, obredi, delavnice, izleti, enkrat tedensko je romanje. Ob večerih je čas za igro.

Program tednov temelji na svetniški osebnosti in Božji besedi. Hkrati so v tednu otroci od 5. do 15. leta, po tem letu so že sodelavci, vsak po svojih zmožnostih. Poudarek je na slavljenju Boga, oznanjevanju in življenju v skupnosti. Vse je zelo preprosto, da bi otroci lahko čim več prenesli domov, v vsakdanje življenje. Pomembno se mi zdi, da se otroci umirijo, uredijo in doživijo lepoto preprostega življenja med seboj in z Bogom.

Kaj je najpomembnejše, kar otroci po tednu duhovnosti odnesejo domov?

Da se naučijo reda pri aktivnostih, počitku in hrani. To je temelj, na katerem gradimo vsakdanje življenje, kot si je zamislil Bog ob Stvarjenju. Zato vsi programi temeljijo na Božji besedi.

Zunanja urejenost je osnova za notranjo. Neurejen človek je brez orientacije v življenju. Zunanji red daje občutek varnosti, kot ograja na balkonu, znotraj katere so lahko otroci ustvarjalni, uspešni, zadovoljni, sproščeni in svobodni.

Kaj je po vašem mnenju tisto, kar že 29 let starše vedno znova prepriča, da otroke pripeljejo v Kanji Dol?

Različno. Tudi za Jezusom so hodili nekateri, da bi ga poslušali, drugi zaradi ozdravljenj ali gratis kruha z ribami, mnogi iz radovednosti ali celo, da bi ga lahko tožili. Večinoma starši pripeljejo otroke zaradi vrednot naše vzgoje, ki se skladajo z njihovimi, nekaj zato, ker otroku niso več kos, pa se širijo govorice, “da pri nas vse otroke spravimo v red”. Nekaj pa tudi zato, ker so poceni počitnice.

Znani ste tudi po svojem redu in disciplini, ki ju poskušate prenesti na otroke in mlade. Zakaj je red za otroke tako pomemben? So danes starši preveč popustljivi do svojih otrok?

Ne bi rekla, da so preveč popustljivi, ampak nemočni in velikokrat zmedeni, ker je toliko različnih nasvetov za vzgojo. Tudi mene je to begalo, dokler se mi ni odprlo, da ne morem zgrešiti, če se držim Svetega pisma. Zunanja urejenost je osnova za notranjo. Neurejen človek je brez orientacije v življenju. Zunanji red daje občutek varnosti, kot ograja na balkonu, znotraj katere so lahko otroci ustvarjalni, uspešni, zadovoljni, sproščeni in svobodni. Isto velja za nas odrasle.

Navsezadnje je zahodno-evropska kultura zrasla na Benediktovem pravilu »moli in delaj«, ne na sodobnem “uživaj in se zabavaj”

Med poletnimi počitnicami se morajo za teden dni otroci odpovedati računalniku, televiziji, telefonom, opravljati vsakodnevna opravila, predvsem pa se morajo naučiti prilagajati drugim, saj v skupini niso sami. Na prvi pogled bi lahko rekli, da bi se ti otroci veliko bolje počutili doma, v udobju kavča. Zakaj tako radi prihajajo v Kanji Dol?

Ravno zato. Tukaj ne ponižujemo otrok s tem, da vse naredimo namesto njih, niso v hotelu ali zabaviščnem parku, ampak je to Dom, kjer se učijo skrbeti zase in za bližnje, biti samostojni. To jim da potrditev, da veliko zmorejo, pridobijo zdravo samozavest, spoznajo, da so ljubljeni Božji otroci in ne slučajni gostje. Da so potrebni in zaželeni, ne pa breme odraslim.

Navsezadnje je zahodno-evropska kultura zrasla na Benediktovem pravilu »moli in delaj«, ne na sodobnem “uživaj in se zabavaj”. Prvo imamo v genskem zapisu, drugo je vsiljeno in nenaravno. Kaj piše v Genezi? “Bog je postavil človeka v edenski vrt, da bi se zabaval in nabijal žogo” ali “da bi ga obdeloval in varoval”? Seveda – kdor pride prvič in je že odvisen od raznih naprav – in teh otrok je ogromno – je kar šok. Ko pa vidijo, da so veliko bolj veseli, sproščeni, če se igrajo s prijatelji, ko vidijo, kaj vse znajo, kaj vse so sposobni narediti, so zadovoljni.

V vseh teh letih so se v vaši hiši zvrstile generacije otrok. Kje vidite, da pri vzgoji (tudi verski) starši naredijo največ napak? Opažate negativne posledice permisivne vzgoje tudi v Kanjem Dolu?

Vsi starši dajejo svojim otrokom najboljše po svojih zmožnosti in spoznanju. Da permisivna vzgoja vodi v kaos, je verjetno že vsem jasno. Hudič si pa vedno zamisli kaj novega in ker nima domišljije, jemlje od Gospoda ter sprevrača. Tako je zdaj na udaru beseda usmiljenje. V imenu usmiljenja in sočutne vzgoje, kar je sicer osnova krščanstva, se pogosto zlorablja otroke in posledice so grde.

Npr. Kaj je sočutje do otroka – da jé samo čokolino in pico, ker ima to najraje, ali da ga naučimo jesti vse od kraja? Da mu damo nalepko otroka s posebnimi potrebami in lahko skače med poukom ali da se navadi sedeti in poslušati? Da govori in vpada v besedo kadar hoče ali vztrajamo pri bontonu? Da gre k maši za nagrado, ko bo znal tiho sedeti, ali mu pustimo tekati in kričati v svetem prostoru? In se mu bo zagabilo za vse življenje. Če bi razmišljali, kakšen bo rezultat vzgoje čez nekaj let, bi ravnali drugače. Pri Petersonu (Dvanajst pravil za življenje) sem prebrala, naj vzgajamo otroke tako, da jih bodo drugi lahko imeli radi. Potem bo imel rad tudi sam sebe.

Čudno se mi zdi, ko starši rečejo, “kaj pa naj naredim, če je otrok kar naprej na telefonu?” Odgovor je preprost. Vzemi mu ga! Iz usmiljenja.

Kakšni so odzivi staršev, ko po enem tednu počitnic otroke odpeljejo domov? Kako potem doma v vsakdanjem življenju skrbijo za red, ki so se ga otroci naučili pri vas?

Večinoma so starši veseli, ker pridejo otroci domov umirjeni in urejeni. Pogosto dobim odmev, da je po nekaj tednih spet po starem. Pri nas je samo vzorec, kaj je dobro in kaj se da narediti. Če starši sami ne vztrajajo pri tem, bi bilo morda boljše, če otroka sploh ne bi pripeljali. Je pa lažje popustiti, kot vztrajati. Čudno se mi zdi, ko starši rečejo, “kaj pa naj naredim, če je otrok kar naprej na telefonu?” Odgovor je preprost. Vzemi mu ga! Iz usmiljenja.

Marsikomu se tak način vzgoje zdi nasilje nad otrokom, ne pridejo več in kritizirajo, tudi upravičeno. Kritika je normalna, kdor je ne prenese, pokaže svojo oholost.

Vaše delo je v vseh teh letih obrodilo mnogo sadov. Kar nekaj duhovnikov je v svojih mladostniških letih prihajalo v Kanji Dol, nekateri med njimi so (bili) voditelji programov, vaši nekdanji animatorji in voditelji imajo družine in tudi sami vozijo otroke na poletne duhovne vaje k vam. Na katere sadove svojega dela ste najbolj ponosni? Kdaj si z veseljem in ponosom “popravite kravato”?

No, grozdi res zrastejo na mladikah, ampak mladika brez trte je suha veja. Prave sadove bomo videli šele v večnosti in že v naprej se Gospodu zahvaljujem, da smem biti taka mladika, da me ni že zdavnaj odrezal. Mislim, da je zelo pomembno zavedanje, da je edini Učitelj in Vzgojitelj Jezus, mi se mu samo damo na razpolago. Ja, “popravljam si kravato” iz hvaležnosti, da me je izbral in smem biti priča tega, kar dela. Za vsakega otroka, ki spozna, da je Bog res živ in da je on sam ljubljen Božji otrok.

Ko se po letih srečamo z bivšimi animatorji, nikoli ne rečejo: “Rebeka hvala, fajn smo se imeli,” ampak: “Hvala, da si me naučila reda in organizirati delo.” Precej bivših animatorjev gre v pedagoški poklic, ker vidijo, da je  delo z otroki lepo. Kolikor spremljam imajo tudi urejene družine in kar precej jih svoje otroke vozi v Kanji Dol.

V drugem delu intervjuja, ki ga boste na Domovini lahko prebrali jutri, smo se s s. Rebeko Kenda pogovarjali o mladih v cerkvi, verski vzgoji in prihajajočih poletnih tednih za otroke.

4 KOMENTARJI

  1. Bog žegnaj sestro Rebeko!!
    Ker je ona Božji žegen za marsikaterega otroka (in z njim tudi za starše).
    Sosestre, saj jo podpirate v njenem poslanstvu? Molite zanjo…?

Dodaj odgovor za Zgornji Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime