S Putinovo agresijo je človeštvo nazadovalo najmanj za stoletje

11-letna Dasha, begunka iz regije Donetsk, s svojo nečakinjo v čakalnici železniške postaje zahodnoukrajinskega mesta Lviv. Foto: Profimedia.si


V Ukrajini preseneča relativna nemoč veliko večjega agresorja in moč manjše žrtve. To nesorazmerje onemogoča kakršno koli napovedovanje o vojnem kratkoročnem razvoju. Normalno bi morali, glede na neuravnoteženost sil, zgolj zunanje gledano, pričakovati zmago Putina in poraz Ukrajine. Rusija se zaklinja, da se ne bo ustavila do izpolnitve vseh njenih ciljev v Donbasu in drugod, ki si jih je zastavila v zvezi s povrnitvijo vse njene domnevne pretekle veličine. Vendar …

Če na celi črti zmaga Putin, bi si prisvojil Ukrajino. A kakšno? Vsekakor, materialno opustošeno. Kaj bi si pridobil s tem? Zgolj ukrajinsko ozemlje, z žitnimi polji, kadar bodo spet v stanju, da bodo lahko rodila, njene mnoge rudnine, njeno obubožano prebivalstvo kot podrejeno delovno silo. Z vsem tem si lahko zaradi vojaške avanture proračun obeta ogromnih stroškov. A »brate Ukrajince« si je s takim »bratskim« postopanjem odtujil za vse generacije in večne čase. Rusija je pa izgubila še tisti prestiž ki ji je morda ostal od prej. S Putinovo agresijo je človeštvo nazadovalo najmanj za stoletje. Putin je svojo avanturo že izgubil, tudi če trenutno zgolj vojaško kratkoročno zmaga.
Z močnimi izrazi solidarnosti, z obsodbo ruske agresije in dejanji od strani Zahoda, je Ukrajina de facto že članica EU in zveze NATO

Ukrajina moralna članica evroatlantskih povezav


V zadnjih dneh je že govora o morebitni bodoči nevtralnosti Ukrajine, kot enem izmed glavnih pogojev za premirje in sklenitev trajnejšega miru. Ta nevtralnost v teh okoliščinah ne bi bila nikakršen poraz za Ukrajino, ker bi ona v to pristala potem, ko je dovolj očitno celemu svetu dokazala svojo vojaško moč, sposobnost in odločnost pri branjenju svoje identitete in  zgodovinskih pravic do suverenega odločanja.

Dejansko je že sedaj Ukrajina v nekem “pol-članstvu” zveze NATO. Ukrajina danes formalno res ni v Natu, je pa, obrnjeno, NATO v Ukrajini z edinstvenimi količinami pomoči v orožju in vsestranske podpore, kot če bi bila članica. Z močnimi izrazi solidarnosti, z obsodbo ruske agresije in dejanji od strani Zahoda je Ukrajina de facto že članica EU in zveze NATO. Obe združenji (EU + NATO) sta se že enostransko angažirali z Ukrajino, da je ona že postala “moralna” članica obeh. V najboljšem slučaju umika ruske vojske bi pa EU in ZDA gotovo začele pomagati pri materialni obnovi Ukrajine. A vse to je v tej fazi še preuranjeno.

NATO mora skrajno paziti, da ne dá Putinu niti najmanjšega vzroka za obtožbo direktnega posega v vojno. Verjetno si Putin v obupu česa takšnega celo želi, da s tem pred notranjo rusko zavedeno javnostjo in pred zunanjo “potrdi”, da je NATO res agresor “nedolžne” Rusije. Putin ima že desetletja pred seboj post-sovjetskega, tranzicijskega človeka in zna z njim manipulirati (kot nekateri pri nas!).

Putin je že zaigral preveč


V prejšnjih komentarjih sem že izrazil, da bo treba z namenom premirja in umika ruske vojske, in zgolj zato, ker je pač pri pogajanjih potrebno nekaj koncedirati, Putinu dovoliti neke vrste časten izhod. Treba je sicer upoštevati še druge njegove zahteve. A vse to v primeru, da ne stopnjuje (eskalira) sovražnosti. Lahko se namreč zgodi, da se Putin, kot ranjena zver v obupu nikakor ne bo predal, da bo še naprej drvel v prepad. Putin dobro ve, da “ne sme biti poražen”. Če bi se to zgodilo, pade njegov režim in pod vprašajem je celó njegovo življenje.

Preveč je že zaigral. V tem primeru se bo vojna z vsemi grozotami in trpljenjem nedolžnih  nadaljevala. Kot vsaka vojna, bo terjala močen angažma obeh, ki bosta vztrajala do konca. Ukrajina, ker legitimno brani svoje, Rusija-Putin, ker branita svojo moč in “čast” prizadete velesile.  Kratkoročno sta nasprotnika drug do drugega neizprosna. Pa smo morda šele na začetku oz. gotovo še ne na koncu.

Išče se verodostojen mediator


Da se to ustavi, je poleg konkretnih obrambnih oboroženih dejanj, ki jih je treba nadaljevati, potrebno seči tudi po simbolnih potezah, ki imajo močno sporočilno vrednost. Pot v Kijev treh evropskih premierjev je bila za EU zgodovinska. Bruseljska Evropa se iz tega lahko uči. Kdo je zdaj “jedrna” Evropa? Kdo skrbi za njene vrednote, varnost in celovitost? Kdo je za te vrednote pripravljen tvegati? Kdo …?

Bi v tej vojni lahko kdo posredoval? Čigava mediacija bi bila merodajna? Morda Svetega sedeža, ki se je za to že ponudil?

Znano je, da sta vojna in politika en sam posel, ki se izražata z drugačnimi sredstvi. Prehod iz ene v drugo je zelo fluiden, kot se nam kaže v zadnjih mesecih. Duhovne dimenzije se tu prepletajo z obema. To je razumel Sveti papež Janez Pavel II, ki je z mnogimi svojimi duhovnimi potezami dosegel politične učinke. Danes bi rekli – svojevrstna hibridnost. Paradoksno so to važnost dojemali tudi tisti, ki so spoznali, da jim je bil brez vatikanskih divizij nevaren. Zato se mu je zgodil atentat.

Tu nastopi poseben “akter”. Posvetitev Ukrajine in Rusije Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, ki jo je Papež napovedal za 25. marca v baziliki Sv. Petra. Posvetitev na prošnjo ukrajinskih vernikov, ki vneto častijo Bogorodico, je lahko velikega pomena. Kristjani in nekristjani, verni in neverni, bodo ta dogodek spremljali po vsem svetu.

Potem pa se lahko zgodi vse mogoče ...
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike