S kraljico umira tudi evropski imperializem. In prihaja kitajski

Rok Frelih


Britanske kraljice Elizabete II. ni več med nami. S tem se nedvomno končuje neka doba. Ne gre le za konec vladavine izjemno priljubljene monarhinje, mnogi menijo, da njena smrt tudi simbolično nakazuje na konec svetovne prevlade (nekdanjih) imperialnih velesil ali, bolje rečeno, Zahoda na splošno.

Čeprav realno brez politične moči, je kraljica vladala ne le domačemu Združenemu kraljestvu, vodila je tudi Skupnost narodov (Commonwealth), ki jo sestavlja 54 danes suverenih držav, ki so bile v veliki večini vključene v Britanski imperij. To niso le države tretjega sveta, pač pa so nekatere tudi resni igralci v svetovni politiki. Kanada, Avstralija in Nova Zelandija, na primer, imajo zavidljivo visoko kakovost življenja, med njimi pa najdemo tudi vzhajajočo svetovno velesilo Indijo. Na kratko, gre za sfero, kjer Združeno kraljestvo operira s svojim kapitalom (davčne oaze, naravni viri, blagovna menjava).

Britanski monarh je torej po svoji funkciji vpet v globalno geopolitiko, in Elizabeta II. je svojo vlogo odigrala vrhunsko. Države Commonwealtha so med seboj kapitalsko povezane in kraljica je predstavljala faktor stabilnosti in zaupanja med njimi, kar je omogočalo investicije in gospodarsko rast. S svojim mirnim dostojanstvom je vlivala zaupanje, hkrati pa je bila z osebnim pristopom h geopolitiki vez med državami. Bolj kot strogo birokratsko organizacijo je gradila skupnost, družino pod svojim okriljem, če hočete.

Andrew R. Marshall na portalu Atlantic Council ugotavlja, da je kraljica izvajala "moralno geopolitiko" s posluhom za žrtve krivic, ki jih je v preteklosti podjarmljenim ljudstvom prizadejal britanski imperializem in kolonializem. Na tem mestu pa je treba razčistiti nekaj pojmov, ki bodo odločilno vplivali na našo prihodnost.
Države Commonwealtha so med seboj kapitalsko povezane in kraljica je predstavljala faktor stabilnosti in zaupanja med njimi, kar je omogočalo investicije in gospodarsko rast.

Je imperializem lahko del sodobnega sveta? Je imperializem nujno krivičen do nekoga ali lahko nekomu tudi omogoča razvoj in višji življenjski standard? In nenazadnje, kdo bo v prihodnosti dobil tekmo za svetovno prevlado?

Namesto evropskega kitajski imperializem


Pokojna kraljica ni bila simbol represije; prej je bila simbol osvobajanja kolonij. Tako zahteva sodobni čas. Imperializem pa še zdaleč ni mrtev, le Evropejci se ga ne smemo več iti, ker so evropske velesile stoletja gradile svoj uspeh na izkoriščanju domorodnega prebivalstva v kolonijah.

Sodobna Kitajska, na drugi strani, gradi svoj kolonialni imperij na nekoliko drugačen način: Evropejci so v Afriko pred stoletji prišli z verigami, Kitajci pa danes z razvojnimi programi. Afriškim državam dajejo šolstvo, zdravstvo, ceste in železnice v zameno za naravne vire, poceni delovno silo in kmetijske površine. Ne pozabimo, Kitajska krepi tudi vojaško prisotnost na afriški celini.

Takšne vrste imperializem pa ni več tako nepošten. Pravzaprav afriškim državam daje priložnost za razvoj, kakršnega same nikoli ne bi mogle doseči. Benevolentni imperializem je s tega vidika zanje celo dobra priložnost. Afriko bo v 21. stoletje popeljala Kitajska, ne Evropa, in v geopolitičnem smislu se bo večina Afrike znašla na njeni strani. V tekmi za prevlado (ali bolje rečeno, za civilizacijski obstanek) bomo proti Kitajcem potegnili kratko.
Evropa počasi postaja kolonizirana, ne le z migracijami, tudi v smislu kapitala smo vse manj sami svoji gospodarji.

Če smo pošteni, je Evropa tista, ki počasi postaja kolonizirana, ne le z migracijami v zadnjih letih in desetletjih, ki so dodobra predrugačile kulturno sliko naše celine, tudi v smislu kapitala smo vse manj sami svoji gospodarji. Ironično, Indijci kupujejo britanska podjetja. Tok zgodovine se obrača.

Bi morali Evropejci kaj ukreniti? Bi se morali otresti sramu in zgodovinske krivde ter tokrat svojim interesnim območjem, kot sta Afrika in srednja Azija, ponuditi roko, kot to počnejo Kitajci? Da, morali bi. Prvič zato, ker je moralna dolžnost (zahoda) Evrope, da se poskuša odkupiti za krivice iz preteklosti, in drugič zato, da si utrdimo položaj v geopolitični tekmi.

Zaenkrat še živimo v prepričanju, da je Zahod najmočnejši faktor v kapitalskem, političnem, vojaškem in kulturnem smislu. Kljub globaliziranosti in multipolarnosti pa tudi sodobni svet pripada imperijem in zavedati se moramo, proti komu igramo igro. Tokrat med seboj ne tekmujejo evropski imperiji, ki pripadajo isti civilizaciji. Tokrat se, kot je predvidel Huntington, med seboj merijo civilizacije.

Elizabeta II. se je poslovila. Glede na precej visoko starost in nizko delovno vnemo Karel III. ne bo kos vlogi, ki jo je igrala njegova mati. Bila je najverjetneje zadnji simbol evropskega imperializma starega kova. Sicer v novi preobleki, pa vendarle. Vse kaže, da Zahod ni izgubil le priljubljene kraljice, pač pa vse hitreje izgublja tudi moč na globalnem odru.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Zahod je naredil napako, ker ni verjel Huntingtonu, pač pa Fukuyami. Če hočemo prispevati k lastni varnosti, moramo najprej spremeniti svojo miselnost, to pa lahko traja več generacij.
  • 23. 01. 2024
Ameriške vrednote se pretvarjajo, da so "univerzalne". V resnici pa so nova oblika ideološke agresije, pravijo Rusi. So ruske vrednote kaj drugačne?
  • 24. 12. 2023
Konec sveta, kot ga poznamo? Ne tako hitro
  • 15. 12. 2023