S čim lahko bodoče dijake in njihove starše prepričajo katoliške gimnazije?

Za nami so informativni dnevi, na katerih so bodoči dijaki in študentje iskali dodatne informacije, kje naj nadaljujejo šolanje. Ko sem na naši škofijski gimnaziji opazoval skupine dijakov in staršev ter jim skupaj s kolegicami in kolegi poskusil odgovoriti na skrbi in vprašanja, sem zaznal nekaj večjih tem, ki so bile staršem in bodočim dijakom posebej pri srcu.

Starši: ocene; dijaki: dejavnosti

Prvo opažanje je, da starše največkrat bolj zanimajo ocene, povprečja in učni načini; bodoče dijake pa bolj prepričajo dodatne dejavnosti in stik z vrstniki. Seveda nič ni tako črno-belo, in na koncu odločajo prav bodoči dijaki, je pa to vsekakor odlična lekcija za šolo. Če namreč hoče šola prepričati tiste, ki se odločajo med več alternativami, ker resnično iščejo kvalitetno gimnazijo oz. srednjo šolo (in se ne odločijo vnaprej za tisto, ki je denimo najbližja), mora prepričati s ponudbo, ki zelo presega zgolj pouk. Vsaka malenkost šteje, vsake oči majo svojega malarja, boj za bodoče dijake in študente pa je hud. Vse to sili šole, da širijo svoj nabor dejavnosti precej onkraj šolskega delovanja.

Tisto nekaj, kar skrbni straši pogosto pogrešajo

Zanimivo je slišati tudi skrbi staršev, ki v bodoči šoli iščejo nekaj več. In kaj to je? To je težko opisljiva, a v teh dneh pogosto slišana opazka, da otroci in mladi danes zaradi obširnih šolskih programov sicer veliko znajo in se morajo, posebej na gimnazijah, tudi temu primerno učiti; a vendar to še ne pomeni, da je tako obširen program tudi kvaliteten. Vsemu pridobljenemu znanju na koncu še zmeraj nekaj manjka. Od šole se danes pričakuje, da bi učenci z njih ne prihajali le z znanjem iz tega in onega predmeta, ampak da bi znali to tudi povezovati, predvsem pa, da bi jih to bolje pripravilo na nadaljnje življenje. Tega pa povprečen gimnazijski program vsekakor ne prinaša, za to lahko – in morda kakšni srednji šoli tudi uspeva – poskrbi le posamezna šola z dodatnimi dejavnostmi, dobrim kadrom in alternativnimi poskusi šolanja.

Od šole se danes pričakuje, da bi učenci z njih ne prihajali le z znanjem iz tega in onega predmeta, ampak da bi znali to tudi povezovati, predvsem pa, da bi jih to bolje pripravilo na nadaljnje življenje.

Neenotnost gimnazijskih programov, ki uničuje šolski sistem

Tisto, kar pa me je, priznam, te dni zelo pogrelo, je bila pridušana opazka, da je naša šola, kakor vse katoliške gimnazije, pač »težja« od katere druge gimnazije. Ob tem se mi v glavi vedno znova porajajo vprašanja, kam bo zabredel naš šolski sistem v prihodnosti, če že sedaj med gimnazijskimi programi vlada neenakost pri pridobivanju ocen in posledičnih rezultatih, torej da se pojavljajo bistvene razlike med vloženim znanjem in pridobljenimi ocenami po različnih gimnazijah.

Že pred leti, ko sem se sam vpisoval na gimnazijo, se je vedelo, kje prideš ceneje skozi, tako da naivnost ni na mestu. Se pa zadeve toliko spreminjajo, da imamo pred seboj manjše generacije (število razpisanih mest presega število kandidatov) pri čemer se ustvarja nezdrav elitizem nekaterih šol na eni strani (pobere se najboljše kandidate) in »linija najmanjšega odpora« na drugi strani (vpišem se tako, da bo gimnazija narejena, pa čeprav vem, da bolj »na počez«). Vpis na fakultete pač pretežno temelji na maturi, pri deficitarnih poklicih pa še to ne, kar v bistvu pomeni začaran krog linije najmanjšega odpora.

Kje se tu nahaja katoliška šola? Menim, da bi morala mora ponuditi vse možnosti najboljšim dijakom, saj je potrebno spodbujati posebno nadarjene in delavne dijake. Na drugi strani pa z isto vnemo potrpežljivo in v duhu krščanstva dvigati tudi kakšnega nekoliko šibkejšega dijaka, ki se v našem šolskem sistemu morda ne znajde najbolje.

Pa je katoliška gimnazija res katoliška?

Kar nekaj besed pa je bilo izrečenih tudi na račun »katoliškosti« zasebne šole. Pri tem je treba starše razumeti: Po eni strani bi radi otroke vpisali na šolo, ki bo spodbujala in potrjevala mladino v domači katoliški vzgoji; na drugi strani pridejo na takšno šolo in nato najprej poslušajo, kako je šola odprta za vsakogar, ne glede na versko pripadnost. Nekaj staršev je izrazilo tudi pričakovanje, da bi šola več naredila na domovinski vzgoji.

To je res težka naloga katoliške šole v našem času: ohranjati identiteto in hkrati ostati dovolj odprta za vsakogar. Je pa naloga katoliške šole tudi oznanjevanje, torej je edino smiselno, da se – ne samo zaradi povečevanja vpisa – pridružijo tudi drugače misleči dijaki.

Zato pa se je treba te dvojnosti zavedati in pokušati katoliške dijake potrjevati v vzgoji njihovih staršev. Če tega katoliška šola ne počne, tako ali tako ne izpolnjuje svoje vloge. Lahko ostane odlična šola, ker statistično vpiše dijake iz bolj urejenih družin; a svoje vloge pač ne opravi.

Rezultati

In v brk vsem onim, ki prostodušno tolčejo čez katoliško šolstvo, češ, da ne opravlja svoje vloge in da v toliko letih ni poskrbelo za generacije novih, zavednih kristjanov: še zdaleč ni vse v šoli. Glede na situacijo v družbi se katoliško šolstvo še dobro drži, izboljšanja pa so seveda vedno možna. Ko se sam usedeš za kateder, vse malo drugače izgleda.

Videti na informativnem dnevu zadovoljne, urejene krščanske družine, ko nekdanji dijaki vpisujejo svoje otroke: to je zaklad naših katoliških šol. Ne tako zelo viden v medijih, pa vendar močan znak, da katoliške šole nekaj delajo prav.