S. Barbara Peterlin iz Ukrajine: "Bridko je videti mame z otroki, ki se poslavljajo od mož, očetov"

Slovo med možem in ženo na ukrajinsko-slovaški meji Foto: depositphotos.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Sestra Barbara Peterlin kot misijonarka že leta deluje v Ukrajini. Skupaj s sosestrami se je ob začetku ruske invazije na Ukrajino iz Kijeva umaknila v Zakarpatje, v kraj Remeta, kjer si že prizadevajo za pomoč beguncem, še naprej pa ostajajo povezane z ljudmi v prestolnici, noč in dan izpostavljenimi bombardiranju, katerega cilj so tudi otroške bolnišnice, porodnišnice in stanovanjski bloki.

Za Domovino je spregovorila o tem, kakšne so razmere v Ukrajini, kaj doživljajo tamkajšnji prebivalci, katere vzporednice vidi z dogajanjem v Ukrajini danes in Sloveniji pred tremi desetletji, pa tudi, kako lahko Ukrajini pomagamo Slovenci.

Kakšne so razmere v Ukrajini iz prve roke?

Težke in boleče. Po eni strani se vidi veliko zla, po drugi strani pa veliko solidarnosti, dobrote, organizirane pomoči in molitve.

Cilji bombardiranja niso le vojaški objekti, ampak tudi otroške bolnišnice, porodnišnice, stanovanjski bloki. Poleg vojaških spopadov, delajo veliko nereda in zmede tako imenovani diverzanti. To so ruski plačanci, ki se gibljejo med civilnimi ljudmi, lahko pa se preoblečejo tudi v ukrajinske vojake in policiste ter v nekem trenutku nepričakovano začenjajo ubijati. Veliko cest, mostov je uničenih, domov porušenih, ljudi v strahu za svoje življenje.

Sestra Barbara Peterlin (vir foto: Facebook)


Za prestop meje s Slovaško in Poljsko so kilometrske kolone. Na zahodu države je veliko beguncev v zdraviliščih, internatih, šolah, vrtcih, ljudje so jih sprejeli v svoje domove.

V Kijevu so v ponedeljek po dveh dneh zopet odprli trgovine, lekarne. Ljudje stojijo v dolgih vrstah umirjeno, brez vsakega prerivanja.

Duhovniki vsak dan mašujejo za mir, ljudje se zbirajo k molitvi v cerkvah in po domovih. Prostovoljci organizirajo pomoč vojakom. Ukrajinci znajo stopiti skupaj in so zelo zavzeti.

Sestre ste se pred napadi umaknile v Zakarpatje. Kako je potekala pot do tja? Predvsem iz Kijeva smo v Sloveniji spremljali dolge vrste, v katerih so ljudje stali po več ur, napadi so se v času vaše poti že dogajali tudi v drugih delih države ...

Med jutranjo molitvijo smo izvedele, da se je začela vojna. Hitro smo uredile in za pot pripravile duhovnika, ki je na vozičku, da so ga lahko odpeljali k njegovi mami na jugozahodni del države.

Sestre smo bile še v dvomih, ali naj ostanemo ali se odpravimo na pot proti Zakarpatju. Skupaj smo odprle Sveto Pismo in prebrale odlomek, kjer Vstali Jezus pošlje apostole po vsem svetu, da bi naredili vse ljudi za Njegove učence, in jim zagotovi, naj se ne bojijo, ker bo On z njimi do konca sveta. To je bila za nas luč, da zapustimo Kijev.

Na pot smo se pripravile zelo hitro, saj smo s seboj vzele le najnujnejše. Poklicale smo sestre v Slovenijo in prosile za molitev.  Pred odhodom je eden od lazaristov za nas imel še sv. mašo.

Vedele smo, da je na cesti velika gneča. Vsi so nam govorili, naj izbiramo stranske poti. Po Božji previdnosti smo izbrale pot, ki se je kasneje izkazala zelo hitro. Čeprav je nismo poznale, tudi z navigatorjem smo imele težave, pa vendar smo čez neko vas na obvoznico Kijeva prišle že za samim mestom. V tej vasi je na križpotju stal mož, ki nam je pokazal pot. Tako smo za seboj pustile prvo dolgo gnečo. Pravi čudež! Precejšnji del poti smo počasi vozile v koloni. V tej reki vozil je bilo  čutiti strpnost. Ob cesti so hodili ljudje, ki so Kijev zapuščali kar peš. Kolona se je večkrat ustavila za več ur. Bile so zelo dolge vrste za gorivo. Kupil si ga lahko le do dvajset litrov. Nekatere bencinske črpalke so bile že zaprte, ker niso imele več goriva. Za prvih 150 km smo rabile kar osem ur. Med potjo smo dobivale veliko sporočil, klicev ... ljudi je skrbelo, kje smo, obljubljali so molitev.

Imele smo že dogovorjeno, da prespimo v Lvivu. Pa smo tja prispele šele proti jutru, tako da smo pot kar nadaljevale. K našim sestram na Zakarpatje smo prišle po 24-ih urah vožnje. Slišala sem, da so nekateri vozi tudi 36 ur. Duhovnik, ki sem ga omenjala že zgoraj, je za 300 km krajšo pot, kot smo jo imele me, potreboval 40 ur. Človek zdrži veliko več, kot si misli. Ko je hudo, ti je dana tudi milost.
Vsak dan se slišimo z duhovniki in nekaterimi našimi sodelavci, ki so ostali v Kijevu. Zanje je zelo težko. Ves čas streli, poki ... posebej težko je ponoči, ker ni mogoče spati.

Verjetno ste še vedno v stikih z ljudmi iz Kijeva in drugod? Kako ti doživljajo dogajanje?

Vsak dan se slišimo z duhovniki in nekaterimi našimi sodelavci, ki so ostali v Kijevu. Zanje je zelo težko. Ves čas streli, poki ... posebej težko je ponoči, ker ni mogoče spati. Kljub temu, da je težko, da so večinoma po zakloniščih, pa so vseeno korajžni, polni upanja in zelo hvaležni za molitev. Tudi vojaki pravijo, da zelo čutijo molitveno podporo, da se velikokrat stvari nepričakovano obrnejo njim v prid.

 Zunanje ministrstvo je slovenske državljane, ki so začasno v Ukrajini, pozvalo, naj se vrnejo v domovino. Ali sestre iz Slovenije v primeru poslabšanja razmer razmišljate tudi o morebitnem umiku?

Glejte, me smo se že umaknile na Zakarpatje, kjer je mir. Zaenkrat ne vidimo razloga, da bi zapuščale državo. Želimo ostati skupaj, biti blizu ljudem, ki trpijo, potrebujejo pomoč.

Vir: osebni arhiv s. Barbare Peterlin


Ste tudi sestre sedaj vključene v pomoč ljudem? Boste na novi lokaciji tudi pomagale prizadetim v vojni?

Čutimo veliko hvaležnost za vsak dan, ki ga preživimo v miru. Hkrati pa tudi dolžnost, da pomagamo in molimo za ljudi, ki niso mogli zapustiti mest, kjer se odvijajo spopadi. Tukaj veliko molimo, vrstimo se tudi ponoči, k molitvi vabimo tudi ljudi iz vasi. Dopoldan molimo pred in po sv. maši v cerkvi, zvečer pa v našem samostanu. Ljudje vedo, da je sedaj molitev zelo potrebna, saj se zlo lahko premaga le z molitvijo.

V naši vasi je že nekaj beguncev, veliko pa jih državo zapušča. Včeraj smo se tudi same odpeljale v bližino slovaške meje, da bi videle, v kakšno pomoč se lahko vključimo. Videle smo kilometrske kolone avtomobilov. Ljudje čakajo za prestop meje po več dni. Bridko je videti mame z otroki, ki se poslavljajo od mož, očetov.

Pred dnevi smo šle v sosednjo vas k starejši gospe. Po poti smo pobrale ženi, ki sta šli že več kilometrov peš naproti vozilu, ki pripelje njune otroke, da bi jih čimprej srečali in se z njimi odpravile čez slovaško mejo.

Danes (v torek op. a.) pričakujemo skupino beguncev iz Kijeva. Veliko je organizacije, stvari se hitro spreminjajo.

Marsikdo v Sloveniji aktualne razmere v Ukrajini primerja s časom slovenskega osamosvajanja. Vidite tudi vi kakšne vzporednice?

Zelo dobro se spomnim jutra, ko se je začela vojna v Sloveniji. Tudi v Ukrajini sem se zbudila v jutro, ki je bilo že zaznamovano z vojno. Po tridesetih letih samostojnosti Putin še vedno ne izpusti Ukrajine in povzroča grozote, da bi obnovil Sovjetsko zvezo. V Sloveniji pa se je vojna začela takoj in, hvala Bogu, tudi hitro končala.

V Kijevu so pred cerkvijo sv. Mihaela fotografije vseh, ki so izgubili življenje v vojni na Krimu in potem na Donbasu. V vseh teh letih je življenje izgubilo že več kot 10.000 ljudi. Sedaj se bo ta številka žal še povečala.

Kako lahko Slovenija v tem trenutku najbolj pomaga Ukrajincem?

Z vseh koncev sveta smo sestre deležne besed sočutja, bližine in podpore. Koliko ljudi se je odzvalo na prošnje za molitev. Hvaležne smo za vse sv. maše, ki se darujejo za mir, za neprekinjeno molitev ponoči, za vse ljudi, ki razumejo stisko in molijo. Molitev je sredstvo, ki premaga zlo.

Začeli smo tudi z zbiranjem sredstev. Preko Misijonskega središča Slovenije vas bomo obveščale, kako lahko materialno pomagate.

Kolikšne so glede na vaše dosedanje spremljanje razmer v državi možnosti, da se Ukrajina brez mednarodne vojaške pomoči ubrani pred Rusijo?

Težko ocenjujem. Sem bolj tiste sorte, ki zaupam v Božjo moč in pomoč. Kot je David premagal s petimi kamni in fračo mogočnega Goljata. Me pa boli, da odgovorni na vse, kar se dogaja, reagirajo počasi in v skrbi za lastno korist, namesto da bi stopili skupaj, v bran življenju.

Kako vidite prihodnost Ukrajine?

Želim si miru. Upam in molim, da bo zlo, ki se bohoti in šopiri, kmalu premagano. Rada bi, da Ukrajincev zlo ne bi ranilo do te mere, da bi sovražili in ne bi mogli odpustiti.

POMAGAJMO UKRAJINI - zastava za dober namen



Sodelujte v humanitarni akciji za pomoč Ukrajini!

Z nakupom ukrajinske zastave v spletni trgovini zavoda Iskreni lahko prispevate svoj delež za pomoč napadeni Ukrajini. Celoten dobiček od prodanih zastav bo zavod podaril pomoči potrebnim Ukrajincem.

Zastavo lahko kupite na tej povezavi.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike