»Ruski svet« ali »Sveta Rusija« kot izgovor za podporo invaziji na Ukrajino

Jan Dominik Bogataj
POSLUŠAJ ČLANEK
Ko smo v zadnjih tednih priče nezaslišanemu nasilju Ruske federacije nad Ukrajino, si docela vsi svetovni politični analitiki razbijajo glavo z razumevanjem Putinovih in ruskih motivov, a se pogosto zdi, da umanjka premislek o globljih, duhovnih in idejno-kulturnih, filozofsko-teoloških ozadjih večplastne ruske kulture.

Eden tovrstnih poskusov je Izjava glede učenja o »ruskem svetu (russkij mir)«, ki so jo na nedeljo pravoslavja, 13. marca 2022, pripravili nekateri ugledni pravoslavni misleci. V nekaj dneh je dobila široko podporo tudi pri številnih akademikih drugih konfesij, saj jo je podpisalo že več kot kot 1000 podpornikov.

V njej so s teološkega vidika analizirani in zavrnjeni elementi ideje o »ruskem svetu« kot eni izmed osrednjih utemeljitev za invazijo na Ukrajino.

Izjava obsoja idejo o »ruskem svetu (russkij mir)«, s čemer je razumljen pravoslavni etnofiletistični (en narod, ena Cerkev) verski fundamentalizem totalitarnega značaja. Ta nauk uči, da obstaja nadnacionalna ruska sfera ali civilizacija, imenovana Sveta Rusija ali Sveta Rus', ki vključuje Rusijo, Ukrajino in Belorusijo (ter včasih Moldavijo in Kazahstan), pa tudi etnične Ruse in rusko govoreče ljudi po vsem svetu.

Ta »ruski svet« ima skupno politično središče (Moskva), skupno duhovno središče (Kijev kot »mati vseh Rusov«), skupni jezik (ruščina), skupno cerkev (Ruska pravoslavna cerkev, Moskovski patriarhat) in skupnega patriarha (moskovski patriarh), ki v sozvočju s skupnim predsednikom oz. nacionalnim voditeljem (Putin) upravlja ta ruski svet ter ohranja skupno značilno duhovnost, moralo in kulturo.

Nasproti temu »ruskemu svetu« po njihovem mnenju stoji dekadentni Zahod s svojim »liberalizmom«, »globalizacijo«, »kristjanofobijo«, »pravicami homoseksualcev« in »militantnim sekularizmom«, zato je moskovski patriarh Kiril to vojaško agresijo javno označil za »metafizično vojno«.

Izjava kliče v spomin obsodbo etnofiletizma, to je etnične ureditve Cerkve, kot osnove za ideologijo »ruskega sveta«, ki se je zgodila že na pravoslavnem koncilu v Konstantinoplu leta 1872, in poudarja, da se edinost s takšno »Cerkvijo«, ki s tem zavrača cerkveno učenje očetov in koncilov, sama ruši. Teologi namesto nauka o »ruskem svet«, ki uničuje in deli Cerkev, izpostavljajo Kristusov evangelij in sveto izročilo Cerkve ter izpovedujejo naslednjih šest teoloških načel.

  1. Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom. (Jn 18,36)


Božje kraljestvo mora biti edini temelj in avtoriteta. Ne obstaja noben ločen vir razodetja oz. nobena podlaga za skupnost, družbo, državo, pravo, osebno identiteto ali nauk kot to, kar se razodeva v Gospodu Jezusu Kristusu, po njem in po Božjem Duhu. Izjava obsoja vsak nauk, ki skuša nadomestiti Božje kraljestvo, naj bo to Sveta Rus', Sveti Bizanc ali katerokoli drugo zemeljsko kraljestvo. Kristjani na tem svetu so tujci in popotniki (prim. Heb 13,14), njihova domovina je v nebesih (prim. Flp 3,20), kar lepo poudari tudi starodavno Pismo Diognetu 5: »Kristjani žive v svojih domovinah, vendar le kot priseljenci. imajo vse pravice, kakor meščani, a trpe vse kakor tujci; vsaka tujina jim je domovina, a vsaka domovina tujina.«

  1. Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. (Mt 22,21)


Izjava priznava, da naj bi tusvetni vladarji sicer res zagotavljali mir, vendar jih Jezus Kristus absolutno presega, zato je zmotno, če bi Božje kraljestvo, ki se kaže v eni sveti Božji Cerkvi, podredili kateremu koli kraljestvu ali vladarju. Podpisniki zavračajo vse oblike vladavine, ki dajejo državi božanski položaj (teokracija) in vsrkajo Cerkev ter ji odvzamejo svobodo, da se preroško zoperstavi vsem krivicam.

  1. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. (Gal 3,28)


Izjava priznava, da so delitve na podlagi rase, vere, jezika, narodnosti ali česar koli drugega danost tuzemeljskega življenja, vendar je uveljavljanje kakršnekoli nadrejenosti zlo in v nasprotju z evangelijem, saj smo vsi ljudje, ustvarjeni po Božji podobi, eno v Kristusu. Teologi zavračajo vsak nauk, ki pripisuje božansko ustanovitev ali avtoriteto, posebno svetost ali čistost katerikoli lokalni, narodni ali etnični identiteti.

  1. Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. (Mt 5,43-45)


V izjavi je vojskovanje opredeljeno kot neuspeh Kristusovega zakona ljubezni, zato je obsojen vsak nauk, ki spodbuja delitve, nezaupanje, sovraštvo in nasilje med ljudmi, religijami, konfesijami, narodi ali državami, in vsako učenje, ki spodbuja demonizacijo tistih, ki veljajo za »drugačne«, vključno s tujci, političnimi in verskimi oporečniki ter drugimi stigmatiziranimi manjšinami. Podpisniki v povzdigovanju »svete pravoslavne vzhodne kulture« in njenih pravoslavnih ljudstev nad nemoralnim Zahodom razbirajo manihejsko in gnostično krivoverstvo in ga zato obsojajo.

  1. Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. (Mt 9,13; prim. Oz 6,6; Iz 1,11-17)


Deklaracija spodbuja ne le molitev za mir, temveč tudi dejavno in preroško zoperstavitev krivici ter pomoč bližnjim, zavrača pa »duhovni molk« med verniki in duhovniki Cerkve, od najvišjih predstojnikov do vseh laikov: tistim, ki molijo za mir, a si zanj dejavno prizadevajo, bodisi iz strahu bodisi zaradi pomanjkanja vere, očita hinavščino.

  1. Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. (Jn 8,31-32)


Teologi zavračajo evfemizme, izbrane za zanikanje resničnosti razmer, kot so »posebna vojaška operacija«, »dogodki« ali »konflikt«, in jasno izjavljajo, da gre za obsežno vojaško invazijo, ki je že povzročila številne civilne in vojaške žrtve, desetinam milijonov ljudi pa je nasilno prekinila ustaljeno življenje in pognala v beg več milijonov prebivalcev. Kot nepravoslavno obsojajo vsako zavračanje resnice ali dejavno zatiranje resnice o zlu.



Slovenski rusist, zgodovinar in teolog doc. dr. Simon Malmenvall ob tem poudarja:

»›Ruski svet‹ predstavlja dvoumno kulturološko idejo, ki se je pojavila na začetku 21. stoletja in izhaja iz različnih (verskih in sekularnih) virov. Čeprav je navzoča v ruski družbi in Ruski pravoslavni Cerkvi, nima statusa njunega uradnega nazora. Omenjena ideja po svoji teoretični zasnovi presega etnične in državne zamejitve: ni in ne želi biti etnofiletistična.

Ruska pravoslavna Cerkev sama zase poudarja, da je najbolj etnično pisana med avtokefalnimi pravoslavnimi Cerkvami. Pojem ›ruskega sveta‹ predpostavlja model ruske civilizacije, ki pa jo je v stvarnih okoliščinah težko ločevati od politične nadvlade njene vodilne države, to je Ruske federacije. Jedro ideje je v duhovni in zgodovinski povezanosti rusko govorečega prebivalstva tako na ›matičnem‹ ozemlju med Karpati in Tihim oceanom kakor tudi v izseljenstvu na Zahodu.

Omenjena ideja se lahko z vso svojo vključevalnostjo na eni in pokroviteljstvom na drugi strani postavlja ob bok predstavi o »frankofoniji« v primeru francoske ali o »commonwealthu« v primeru britanske kulture oziroma vplivnega območja. Gre za sodobni nadomestek nekdanjega Ruskega imperija in Sovjetske zveze. Znotraj takšnega pojmovanja lahko posamezne narodne in državne identitete (npr. ukrajinska in beloruska) soobstajajo ob širši pripadnosti ruskemu kulturnemu krogu.

Skupnost, ki v pravnem in verskem pogledu sega na vsa ozemlja ›ruskega sveta‹, je prav Ruska pravoslavna Cerkev. Ta sebe prepoznava tudi kot naslednico zgodovinske Rusije (Rus') in ohranjevalko skupnih korenin vzhodnih Slovanov. Slednje so neizpodbitne, vendar obenem podvržene različnim političnim interpretacijam. Ideja ›ruskega sveta‹ je v luči nedavnega dogajanja v Ukrajini (vsaj kratkoročno) izgubila velik del svoje prepričljivosti.«





Preberite še: Ruski patriarh invazijo na Ukrajino predstavlja kot legitimen odpor proti zahodnim vrednotam  
KOMENTAR: Jan Dominik Bogataj
K temu je potrebno dodati tudi pojem, ki idejno utemeljuje »ruski svet«, to je »ruska ideja (russkaja ideja)«: gre za prepričanje – izraz sam je prvič uvedel F. M. Dostojevski – o zgodovinski edinstvenosti, o posebni poklicanosti in globalnem namenu ruskega naroda, ki je sicer pri različnih avtorjih dobilo različne odtenke. Kam lahko privede poudarjanje ruskega mesijanizma in eshatologizma, ki enači rusko državo in njene geopolitične ambicije z Božjim kraljestvom na zemlji – kot je to presunljivo opisal Nikolaj Berdjajev v knjigi Ruska ideja (1946) –, v teh tednih ni težko opaziti. Po drugi strani pa sta denimo Vladimir Solovjov in Tomáš Špidlík v svojih istoimenskih knjigah (1888; 1995) poudarila posebno duhovno razsežnost ruskega naroda: po besedah prvega ideja naroda ni v tem, kaj si misli o sebi v času, ampak kaj si Bog misli o njem v večnosti; po besedah drugega pa je prispevek ruske religiozne misli vsemu človeštvu v poudarku na osebi, na ustvarjalni svobodi, bogočloveštvu, vseedinstvu in lepoti, »sladkosti« kesanja, molitvi srca. Poudariti je treba, da so zgoraj navedeno izjavo zasnovali in podprli predvsem (pravoslavni) teologi iz zahodnega sveta, ki delujejo zunaj matičnih (pravoslavnih) dežel in predstavljajo liberalnejše struje znotraj pravoslavne misli. Toda morda jim je ravno »dekadentni« in »razkristjanjeni« Zahod paradoksalno omogočil, da se, brez bremena prevelike navezave na uradne politične strukture, lažje obrnejo k temeljem krščanske teologije, k svetopisemskemu in patrističnemu nauku. Kaj nam preprečuje drzno upanje v to, da se bo spričo ukrajinske tragedije ruski narod ponovno zavedel te svoje bogate duhovne razsežnosti in bo raje kot bombe v svet pošiljal na pristno ruski način živeto krščanstvo?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Osamosvojitelji: Vrnitev obveznega vojaškega roka je edina rešitev pred grozečo vojno
  • 04. 02. 2024
Najbolj konfliktna območja na svetu. Kje v letu 2024 lahko pričakujemo vojno?
  • 02. 01. 2024
Bodo evropske vlade preko EU kmalu lažje prišle do orožarskih poslov in podprle evropsko industrijo?
  • 25. 11. 2023