Ruska letala že bombardirajo v Siriji. ZDA potrebujejo novo strategijo

Uredništvo
0

Potem ko je Svet federacije – zgornji dom ruskega parlamenta,  soglasno odobril Putinov predlog za posredovanje ruskih svojih vojaških sil v Siriji, letala že opravljajo prve zračne napade na nasprotnike predsednika Bašarja al Asada. 

Po prvih poročilih naj bi bila na udaru območja v provincah Homs in Hama, ki so pod nadzorom sirskih upornikov.

ZDA pravijo, a so bili o napadih obveščeni uro pred njihovim začetkom.

Ruski vojaški poveljniki sicer trdijo, da letala napadajo cilje Islamske države, a neimenovani ameriški vir trdi, de temu ni tako.

S tem se uresničujejo bojazni, ali bo Rusija v resnici napadala le cilje ISIL-a, ali pa se bo na strani al Asada tudi vojaško vpletla v državljansko vojno.

Čas za novo strategijo ZDA in zaveznikov v Siriji

Nekdanji Obamin svetovalec za Sirijo Philip Gordon je prepričan, da je čas za novo strategijo v Siriji, kar na spletnem portalu Politico.com utemeljuje v naslednjih točkah

Konflikt v Siriji se odraža v Evropi

Največja tragičnost konflikta v Siriji se danes tudi v Evropi kaže v prihodu več deset tisoč obupanih in lačnih ljudi, ki so brez slehernega upanja v svoji domovini in sosednjih begunskih taboriščih pripravljeni tvegati utopitev in lakoto v upanju, da najdejo boljše življenje zase in za svoje otroke

Islamski skrajneži so vedno močnejši

Poleg tega imamo vedno več dokazov o neuspešnosti prizadevanj za usposabljanje enotne opozicije, ki bi lahko Asadov režim prisilila v spremembe. Kljub obsežnim prizadevanjem vlade ZDA in njenih zaveznic ostaja opozicija zelo razdrobljena, skrajneži obvladujejo svoj položaj, Asadov režim je na nek način padel.

Zadnji podatki s terena kažejo, da se je tudi urjenje in oboroževanje preverjenih posameznikov za boj proti Islamski državi končalo s polomom.Večina borcev je dezertirala k IS, nekaj je bilo ubitih in ujetih, preostalih je pa malo, usposobljeni so pa slabo.

S tem bi moralo postati jasno, da usposabljanje opozicijskih sil dolgoročno lahko prispeva k rešitvi,  nikoli pa ne bodo odločilen faktor v razrešitvi konflikta.

Ruski strateški interesi

Poteza Rusije, da v Sirijo napoti svoje sile, domnevno za boj proti SI, a hkrati tudi za okrepitev Asadovega režima, ne bi smela biti presenečenje. Vladimir Putin že leta nasprotuje spremembi režima kjerkoli v regiji, saj bi to ogrozilo njegove interese in potencialno tudi njegov položaj. Poleg tega Rusija utemeljeno opozarja, da  Asadov padec v napačnih okoliščinah ne bi prinesel stabilnosti, ampak še večji kaos in uspešnost ekstremističnih skupin.

Vpletanje Rusije v Sirijo je jasen znak, da Asadov režim ni tako blizu razpadu, kot pričajo nekatera poročila, saj njegov obstanek ostaja v interesu Rusije in Irana.

Pot za rešitev krize v Siriji

Razvoj preteklih dogodkov kaže, da morajo biti nadaljne politične odločitve preudarne, saj gre za enega najtežjih političnih konfliktov do slej. Rešitev pa je nujna tudi zaradi humanitarne krize, ki lahko destabilizira Evropo in skupaj z stopnjevanjem ruske podpore Asadu na novo postaviti nekatera temeljna vprašanja o konfliktu. Potreben je torej nov diplomatski proces, ki bi vključil vse zunanje akterje z zavedanjem, da nerešen konflikt večini škoduje.

Kakšen je nauk preteklosti

Bistveni problem politike ZDA do Sirije je neskladje med cilji in sredstvi. Ko je bil cilj izpodriniti Asadov režim, se je izkazal za nedosegljivega s sredstvi, ki jih je bila Amerika pripravljena in sposobna vložiti za dosego tega cilja. Rešitev je torej ali v povečanju sredstev ali pa v spremembi ciljev.

Poleg teda ZDA manjka odločnosti pri ukrepih. Hkrati pa se je treba zavedati, da sta tudi Rusija in Iran pripravljeni nositi precejšnje stroške za zaščito svojih strateških interesov, zato bi moral biti prispevek ZDA toliko večji.

To kažejo tudi prejšnje vojaške operacije, na primer operacija Puščavska lisica leta 1998, ko ZDA z letalskimi napadi in raketami večje škode iraškemu režimu niso naredile, vse dokler niso nad Sadama Huseina poslale 150.000 ljudi v kopenski ofenzivi.

Podobno je bilo tudi na Kosovu in v Libiji, kjer je med drugim oboroževanje upornikov pripeljalo do državljanske vojne in terorizma.

Vse to sicer ne pomeni, da se Združene države Amerike z zaveznicami ne bi mogle znebiti Asada z vojaško močjo, vendar nikakor ne zgolj z omejenimi zračnimi napadi, oboroževanjem opozicije in vzpostavljanjem “no fly” koridorjev. A po njegovem padcu niti prisotnost zavezniških kopenskih sil ne bi mogla zagotoviti miru in stabilnosti v regiji.

Tistim, ki so bolj kot vojaškem posredovanju ZDA in zaveznikov naklonjeni krepitvi oboroževanja in usposabljanja opozicije pa mora biti jasno, kako težko bo tej proti Asadovi vojski, podprti z Rusijo, Iranom in Hesbolahom. Pa četudi bi uspela prevzeti oblast, bi bila v etnično in versko razdeljeni državi nezmožna vzpostaviti kakršnokoli stabilnost.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime