Ruska ruleta

Slovenska diplomacija se je odločila, da bo stala na mestu, ko pride do odločitve o morebitnem izgonu ruskih diplomatov. Tako ostaja v »izbrani« družbi peterice držav Evropske unije, ki tega še niso storile.

V neposredni soseščini sta to samo Slovaška in Avstrija. Pri tem, da je prva odpoklicala svojega veleposlanika iz Moskve in da druga ni članica NATO ter ima v vladi stranko, ki ima dogovorjeno sodelovanje z Rusijo.

Slovenija ponovno ubira drugačno pot, ponovno poskuša biti avantgarda, pluti proti toku, vendar vsi že vemo, kako se taka zgodba konča. Sploh, ko jo piše naš aktualni zunanji minister.

Erjavec in pot slabe diplomacije

Prevečkrat je naš zunanji minister že komuniciral z diplomatskim parketom popolnoma neusklajene ideje, ki so bile že na prvi pogled vesolja stran od realnosti. Od posredništva med Rusijo in ZDA, do stališč okoli arbitražnega sporazuma.

Tudi sedaj nas ni razočaral. Ne samo, da se je s stališčem čakanja postavil na drugo stran parketa kot je velika večina Evropske unije, temveč je stvar še poslabšal z opletanjem o tem, da ne vidi razlogov za izgon. Taka ideja ne govori samo o diplomatski nespretnosti ampak izkazuje bivanje našega zunanjega ministra v popolnoma drugi diplomatski realnosti, kot jo živi preostali svet.

Slovenski tranzicijski centri moči so navezani na Rusijo. Tako vrednostno kot kapitalsko, saj v obeh državah cveti dogovorna ekonomija in nedotakljivost starih elit.

Nestališče je stališče

Pri poskusu umora nekdanjega ruskega (dvojnega) vohuna Sergeja Skripala in njegove hčere gre definitivno za zapleteno situacijo, ki verjetno ni preprosta črno-bela zgodba. Vendar pa je odziv držav Evrope preprosto razumeti na črno bel način. In pri tem Slovenija nima izbire.

Ne, ne more se ponuditi za mediatorja med Veliko Britanijo in Rusijo. Čeprav bi si verjetno Erjavec tega želel. Pri takem vprašanju se je potrebno zavedati svojega realnega geopolitičnega položaja. Ta pa nam narekuje, da sledimo toku.

Seveda je to za običajnega Slovenca nekaj težko razumljivega, pa vendar je to edino modro. Ključne države EU so tukaj stopile skupaj takoj in so pokazale nujnost po enotnosti.

Rusko prijateljstvo

Slovenski tranzicijski centri moči so navezani na Rusijo. Tako vrednotno kot kapitalsko, saj v obeh državah cveti dogovorna ekonomija in nedotakljivost starih elit. Vendar diplomacija, kot je bilo včeraj slišati na dogodku na FDVju, je umetnost kako z malo besedami povedati veliko. In v tem primeru bi Slovenija lahko izgnala diplomate, vendar hkrati signalizirala Rusiji, da je to samo zato, ker se dogaja »vrstniški« pritisk.

Slovenija s svojo čisto prorusko držo ponovno taca po diplomatskem parketu kot zadnji vaški posebnež.

Podobno je verjetno storila Madžarska, ki ima v načrtu gradnjo jedrske elektrarne z Rusijo. Izgnali so enega diplomata in hkrati zagotovili, da se noben projekt zato ne bo ustavil. Ali pa Nemčija, ki je ravno dobro potrdila Nord Stream 2 plinovod preko skandinavskih držav ter hkrati izgnala 4 ruske uradnike.

Slovenija s svojo čisto prorusko držo tako ponovno taca po diplomatskem parketu kot zadnji vaški posebnež. S pravim odzivom bi naša rusofilska elita lahko obdržala ruska odlikovanja ter nekaj obljubljenih projektov iz ruskega centra v Mariboru ter nas hkrati ne osramotila pred državami Evropske unije. Vendar kot običajno bomo priča žrtvovanju države za korist nekaj posameznikov. Tej zgodbi pa smo bili Slovenci že (pre)večkrat priča.

Dolgoročno gledano je ta izgon test EU enotnosti, ki se je že izkazal kot paricalni polom. Tako počasno in necelovito poenotenje pomeni le to, da ruska diplomacija žanje sadove dela preteklih let.

Kot drugo pa bo veljalo ponovno odpreti debato o energetski odvisnosti EU od Rusije na področju energetike in ali je investicija v Nord Stream 2 plinovod res pravilna smer razvoja, saj nas postavlja v še bolj odvisen položaj.

Pod črto pa je lahko vsem jasno, da so ti izgoni le površinski šov, igra luči in senc. Slovenija pa je spet nasedla triku, ko se je čarovniku javila za enega od prostovoljcev. Škoda.