Rusija s svojo agresivnostjo dokazuje, da je nevtralnost preživet koncept, za Finsko in Švedsko NATO edina logična rešitev



Po finski je danes še švedska socialdemokratska vlada naznanila, da si želi vstopiti v zvezo NATO. Vse kaže, da gre za potezo, ki bi lahko prelomno zaznamovala ustroj prihodnje varnostne in geopolitične ureditve. Namreč, gre za zgodovinski miselni preskok tradicionalno nevtralnih držav, ki sta doslej prisegali na nevmešavanje v konflikte, veljali pa sta tudi za tamponsko cono med sprtima blokoma med hladno vojno.

O odločitvi svoje države je finski predsednik Sauli Niinisto v telefonskem pogovoru pred kratkim obvestil tudi ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki mu je odgovoril s svarilom, da bi pridružitev Finske Natu pomenila "ogrožanje varnosti" za to državo. Če poenostavimo, Finci se soočajo z dilemo: če gremo v NATO, nam Putin grozi, če pa ostanemo nevtralni, nas lahko doleti usoda Ukrajine. Vstop v Nato je, vsaj na papirju, edina logična rešitev.

Nevtralnost je, žal, preživet koncept, ki ne ponuja več nikakršnih zagotovil varnosti. To, da neka država ni članica nekega zavezništva, ki je sprto z drugim zavezništvom, ne pomeni, da jo bo agresivni močnejši sosed pustil pri miru. Ravno nasprotno, dogajanje v Ukrajini nam kaže, da so nevtralne države bolj ogrožene, saj nimajo zaledja, obenem pa se agresorji na njihovo nevtralnost in suverenost ne ozirajo prav dosti.

Če smo iskreni, popolna nevtralnost niti ne obstaja. Med hladno vojno sta bili del tamponske cone tudi Avstrija in Jugoslavija, a če bi prišlo do eskalacije konflikta, se je popolnoma vedelo, kdo bi stopil na čigavo stran. Avstrijski vojaki so nosili orle, jugoslovanski pa rdeče zvezde. Tako tudi Finska in Švedska sicer formalno nista članici Nata, a z zavezništvom izvajata skupne vojaške vaje in sta članice Partnerstva za mir. Tudi formalni pristop k Natu bi tako bolj ali manj le potrdil že obstoječe stanje.

A s tem bi se vzpostavila tudi pravna podlaga za povečanje prisotnosti zavezniških sil iz drugih držav in inštalacijo obsežnejših oborožitvenih sistemov ob ruski meji, in to je tisto, česar se Rusija najbolj boji.
Nevtralnost je, žal, preživet koncept, ki ne ponuja več nikakršnih zagotovil varnosti.

Odločitev Finske in Švedske tako kaže tudi, da se državi želita civilizacijsko umestiti v kontekst Zahoda in spomnimo, Finska je nekoč že bila del ruskega imperija, po osamosvojitvi leta 1917 pa so jim boljševiki izvozili revolucijo, ki je prerasla v kruto državljansko vojno. Zmagala je konservativna stran.

Rusi pljuvajo v lastno skledo


Zanimivo je, da je glavno gonilo širitve Nata ravno Rusija kot njegova največja sovražnica. Ob grožnjah (tudi vojaških), pritiskih in izsiljevanju Rusije se zdi pridružitev zavezništvu edini izhod; da predstavlja resno grožnjo, je Rusija v zadnjih dneh zelo jasno sporočila s kršenjem zračnega prostora obeh držav. Čeprav so Rusi postali predrzni v smislu "nihče nam nič ne more", pa so ravno sami sebi največja nevarnost, saj njihov pristop v odnosih z Zahodom doživlja vedno nove debakle. Na kratko: če Rusi ne bi bili tako agresivni, si njihova soseščina ne bi tako vroče želela zaščite Nata. Kot je povedal predstavnik estonske vojske, ni vprašanje, kako bosta državi šli v NATO, temveč, zakaj.

Finska in Švedska bi kot članici zavezništva pridobili določena varnostna zagotovila, a koristi bi bile obojestranske: zavezništvo se ne bi razširilo le ozemeljsko, s čimer bi zaprlo strateško vrzel na Baltiku, temveč bi se okrepilo tudi vojaško. Obe državi imata namreč veliko mobilizacijsko kapaciteto, saj imata naborniški sistem popolnjevanja, pa tudi dokaj močno lastno vojaško industrijo.

Razumljivo pa je, da se Rusija skozi očala filozofije trenutnega vodstva počuti ogroženo: Švedska je sicer bolj ali manj obkrožena z Natovimi državami in neposrednega stika z ruskim ozemljem nima, Finska pa si z njo deli približno 1.340 km kopenske meje. Kot kaže, bodo Rusi dobili precej dolgo mejo z Natom. Doslej so od Natovih članic na Rusijo mejile le Poljska, Latvija, Estonija in Norveška, katerih skupna dolžina meje je bila za več kot polovico krajša od finske.

Turki imajo svoje zadržke, ki pa niso nepremostljivi ...


Kljub načelni obojestranski pripravljenosti na sprejem novih članic (velika podpornica njunega vstopa je tudi Slovenija) pa ni rečeno, da bosta državi v zavezništvo sploh sprejeti. Širitvi namreč nasprotuje Turčija, saj naj bi po besedah turškega predsednika Erdogana državi pristopnici dajali podporo "terorističnim dejavnostim". Tako na Švedskem kot na Finskem je namreč zelo dejavna kurdska skupnost, ki naj bi sodelovala s prepovedano Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki, vsaj načeloma, deluje proti oblasti v Ankari.

Znano je, da je Erdogan v preteklosti že sedel na dveh ali večih stolih po načelu "kdo da več"; tako je Turčija kot članica Nata sodelovala z ISIS-om, s Putinom, z Iranom in še s kom. A Erdogan ima svojo ceno, in ob primerni ponudbi bi verjetno tudi Turčija podprla širitev, kar se že nakazuje ...

https://twitter.com/visegrad24/status/1525831794892873728

Če sklenemo, ruski bojni ples v soseščini vsekakor ni požel simpatij, temveč je vzbudil strah, s tem pa povzročil organsko rast Nata in krepitev vojaške prisotnosti Zahoda. Rusija bi se, če bi hotela zmanjšati svojo domnevno ogroženost s strani manjših in šibkejših držav, morala obnašati bolj pragmatično, in svoje interese izražati skozi diplomacijo, gospodarstvo itd. Z grožnjami in nasiljem pa si sama tlakuje pot k svojemu zatonu, saj je Moskva tako rekoč vse odnose z Zahodom zreducirala na jezik gole fizične sile. A vzroki za takšno logiko ruskih oblasti je že druga tema.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike