Kaj se lahko naučimo iz napada na rožni venec in Brezjansko Marijo ter zakaj ne bodimo prestrogi do Mladine

dr. Gabriel Kavčič
Foto: Pixabay, Mladina.si


Dan pred Marijinim vnebovzetjem je bil v ameriški reviji Atlantic objavljen precej bedast članek, v katerem avtor med drugim trdi, da je rožni venec postal simbol nasilnega desničarskega ekstremizma v Združenih državah Amerike.

Članek je med katoličani seveda sprožil številne odzive. Nekateri so se zabavali, drugi so odmahnili z roko, tretje – denimo znanega škofa Roberta Barrona – pa je tudi resno zaskrbelo zaradi tihega, a vselej prisotnega protikatoliškega razpoloženja v ameriški družbi.

Na začetku je članek sicer nosil naslov »Kako je rožni venec postal ekstremistični simbol«, kar so pri Atlanticu zaradi negodovanja bralcev dvakrat spremenili. Sedaj nosi naslov »Kako ekstremistična kultura orožja poskuša prevzeti rožni venec«, kar seveda zveni precej drugače, spremenila pa se je tudi naslovna fotografija, ki je na začetku prikazovala »rožni venec«, sestavljen iz strelskih lukenj, sedaj pa tam najdemo navaden rožni venec.

Poanta članka je sicer, kakor že omenjeno, (milo rečeno) bedasta. Teza avtorja je namreč, da obstaja povezava med rožnim vencem in družbenim ekstremizmom; svoja nelogične zaključke pa utemeljuje na opažanjih o uporabi rožnega venca v družbenih medijih in na reklamah za prodajo rožnih vencev, ki metaforo »orožja« sicer uporabljajo v nekem čisto drugem smislu.

Skratka, s svojim prispevkom je avtor pokazal, da nima pojma o tem, kaj v zgodovini krščanstva pomenita »duhovni boj« in v istem smislu tudi »orožje«. Kot je jedrnato pokomentiral Robert George, pomemben ameriški katoliški pisec in komentator, je pravzaprav avtor članka tisti, »ki politizira rožni venec in ga obravnava kot orožje v kulturni vojni […] Čeprav je težko spregledati klasične protikatoliške poudarku v članku, avtor morda ni fanatik. Morda je le pretirano razburjen in mora vzeti aspirin ali dva ter se za nekaj časa uleči.«

Tednik Mladina, »cucek, ki bevska«


Kakorkoli, dogodek niti ne bi bil tako zanimiv, vsaj za Slovence ne, če se ne bi teden pozneje nekaj podobnega zgodilo tudi v Sloveniji. Pretekli teden je tednik Mladina dosegel novo dno z naslovnico, ki je pokvečila podobo brezjanske Matere Božje. Kaj točno so s to podobo želeli povedati, mi sicer ni povsem jasno, v pripadajočem članku pa avtor modruje, da so za Cerkev menda težava laična družba ter »osvobojeni ljudje, ki živijo po pravilih, neskladnih s tistimi, ki jih želi uveljaviti Cerkev.«

Vsebino članka, ki na trenutke meji na znanstveno fantastiko, bomo morda pokomentirali kdaj drugič. V slogu Roberta Georga pa bi jezljivemu avtorju vseeno svetovali, da je verjetno pisal »pretirano razburjen in mora vzeti aspirin ali dva ter se za nekaj časa uleči.«

V tem smislu je Mladinino pritlehno izzivanje na družbenem omrežju Facebook slikovito povzel tudi p. Peter Lah: »Slika več pove o ustvarjalcih kot o Mariji ali nas kristjanih. Ne se vznemirjati zaradi vsakega cucka, ki bevska.«

Obenem pa je treba seveda tudi jasno povedati, da brezjanska podoba Matere Božje ne predstavlja le verskega simbola, ampak tudi slovensko kulturno identiteto. Rektor Marijinega svetišča na Brezjah, p. Robert Bahčič, je zato opozoril, da mora »kot varuh te podobe Matere Božje povedati, da takšno iznakaženje slovenskega verskega in obče človeškega simbola odklanjam in globoko obžalujem nesprejemljivo ravnanje uredništva časopisa Mladine.«

Ko ti dve zgodbi postavimo skupaj, pa lahko opazimo vsaj tri sporočila za zahodno družbo in posebej katoličane.

Odziv bralcev


Prvo, česar bi se morali naučiti posebej Slovenci, je, da odziv bralcev je pomemben. Kot kaže ameriški primer, je stalno in številčno negodovanje bralcev nekega medija lahko dobra zaušnica urednikom in piscem, ki si preveč dovolijo. Tega zanimanja za družbeno dogajanje se bomo morali Slovenci šele naučiti, saj smo še vedno »zaplombirani« od prejšnjih časov.

Posebej katoličani smo namreč kar nekako navajeni, da lahko na nas laja vsak, ki pride mimo. To držo bomo morali popraviti, če bomo hoteli napredovati v demokraciji. Hkrati pa drži tudi preneseno opažanje patra Laha, da nekateri bevskajo tako nizko, da se nima smisla tako nizko pripogniti. Včasih je najbolje »otresti prah z nog,« kakor predlaga tudi Gospod Jezus.
Posebej katoličani smo kar nekako navajeni, da lahko na nas laja vsak, ki pride mimo. To držo bomo morali popraviti, če bomo hoteli napredovati v demokraciji.

Demoniziranje simbolov


Drugo opažanje je namenjeno temu, čemur sam pravim »demonizacija simbolov«. Tako rožni venec na splošno, kot brezjanska Mati Božja na Slovenskem, sta razpoznavna znaka Katoliške cerkve. Tistemu, ki tak simbol ali sliko vidi, ni treba vedeti ničesar o Cerkvi, pa bo sam naredil povezavo do nje.

Zato se je pač treba zavedati, da imajo tovrstne zlorabe katoliških simbolov za svoj edini cilj zlorabo celotne institucije Cerkve oziroma njene javne podobe. Pri tem gledalcu vnaprej kvarijo njeno podobo, ali pa igrajo na njegova že obstoječa negativna čustva.

Temu se najbolje izognemo tako, da v roke vzamemo rožni venec in se pobožno ozremo k brezjanski Materi Božji. V Ameriki, denimo, so prejšnji teden v odgovor na Atlanticov članek prodali opazno več rožnih vencev. Ne dopustimo torej demonizacije naših simbolov, ampak jih zvesto in mirno uporabljajmo naprej; to je najboljša reklama zanje.

Senzacionalizem


Ob koncu pa seveda ne gre pozabiti, da mediji, kot je Mladina, pač potrebujejo tovrstne zgodbe. Po vzoru Jezusovih besed »Kjer je truplo, tam se bodo zbrali jastrebi« (Mt 24,28), takšni mediji potrebujejo vedno več trupel, da imajo jastrebi dovolj mrhovine, da lahko preživijo.

Tu se moram prvič, presenetljivo, postaviti za Mladino in opozoriti bralce, naj ne bodo prestrogi z njo: ustvarjalce je treba razumeti v njihovih (jalovih) poskusih, da bi vendarle še enkrat vznemirili brbončice svojih bralcev. Kakor odvisniki morajo namreč posegati po vedno večjih dozah, da jim to sploh še uspeva.

Če pa veš, da imaš opravka z odvisniki, je treba takšne provokacije mirno prenesti: desetletja so se drogirali na antiklerikalnih dopaminih; danes je doza večja, začinjena s senzacionalnostjo. Skratka: ne znajo in ne morejo drugače – razumimo jih.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

V Franciji, kjer velja najvišja stopnja ogroženosti zaradi terorizma, že šestič v tednu dni evakuirali Versajsko palačo
  • 21. 10. 2023
Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023