Rojeni smo bili iz mesa in iz volje moža, pravi sv. Janez, s krstom pa smo prerojeni v Duhu

Eno od osnovni katekizemskih vprašanj je, kje je bil Jezus krščen. Že na nižji stopnji verouka otroci vedo ne le, da je bil Jezus krščen v Jordanu, ampak poznajo tudi ime krstitelja, Janeza Krstnika. Kaj več od tega največkrat ne vedo niti odrasli kristjani. Nemara je razlog v tem, da krsta enostavno ne znamo prav razložiti, za kar smo v prvi vrsti odgovorni oznanjevalci. In ker je krst na začetku naše vere, začetek pa je nejasen, sledijo nove nejasnosti in celo zmote, ki se jih seveda sploh ne zavedamo.

In zakaj ne? Ker nam je samoumevno, da izhajamo iz sebe, iz svojih misli in svojih občutkov. Resnično je potem tisto, kar gre v te naše skromne okvire. Ali je to narobe? In če je, zakaj? Ker krst ni naravna danost, krst namreč v naše življenje vpeljuje nadnaravno danost. Narobe je, če izhajamo od spodaj navzgor, iz narave k nadnaravi, kajti iz narave, iz tega, kar smo, se v nadnaravo ne moremo dvigniti. Zato iz svojih naravnih sposobnosti uma in občutij ne moremo pojasnjevati krsta, ki je nadnaravna resničnost.

Sami iz sebe, s svojimi naravnimi zmožnostmi se lahko dvignemo samo do meje, do katere sežeta naš razum in naše občutenje življenja. To pa je območje znanosti in kulture, kar pa je seveda premalo, kajti znanost in kultura ne moreta odgovoriti na nobeno za nas temeljno vprašanje, kot so: ljubezen, smisel, trpljenje, smrt itd. Tudi nam ne moreta dati absolutne vrednosti, brezpogojnega dostojanstva. Tega lahko prejmemo samo od Boga, ki nam v Kristusu podarja božje sinovstvo. Dostojanstvo, ki izhaja od ljudi, je vedno pogojeno, zato nam ga lahko oblast in okolje ali naklonita ali odvzameta.

Samo z dostojanstvom božjega sinovstva, ki ga prejmemo s krstom, lahko kljubujemo krivicam in žalitvam, ki nam jih zadaja okolje. Krščanstvo tudi ni v obratni logiki, v sestopu od zgoraj navzdol. Ne moremo se namreč postaviti na Božjo pozicijo in od tu uravnavati sebe in svet. Če naša pot vere ni v smeri od spodaj navzgor, in tudi ne v smeri od zgoraj navzdol, potem bi kdo pomislil, da vse skupaj nič ni, saj druge možnosti, tako se vsaj prvi hip zdi, sploh ni. Res je, druge možnosti za umevanje krsta, ki bi temeljila na človeškem spoznanju, dejansko ni.

Krst vzpostavlja novo resničnost

Tretjo možnost vpeljuje Kristus, ki je absolutno zunaj obeh naših smeri. Krst vzpostavlja novo resničnost, ki je božja in človeška v enem, ker je Kristus Bog in človek, je Beseda, ki je od vekov, in je Dete, rojeno v Betlehemu.

Ko smo kritični do oznanjevalcev, ki življenja iz krsta ne znajo/mo prav predstaviti, moramo biti vendarle prizanesljivi. S pojasnjevanjem začetkov imamo namreč težavi vsi. Astrofiziki nam ne bodo mogli nikoli zadovoljivo pojasniti začetka vesolja, velikega poka; biokemiki ne bodo nikoli vedeli, zakaj je prišlo do prve žive celice. Kdo lahko pojasni, kako naj bi nastalo nekaj tako sofisticiranega, kot je popolnost genetske informacije v obliki DNK molekule, in to že na samem začetku evolucije, ko je vladal popolni kaos. Torej je tudi začetek evolucije v temi. In  če je v temi vse bistveno, kar spada v vedljivi svet, kako skrivnostno je šele življenje, ki vedljivo, ali vedenju dostopno resničnost, absolutno presega.

Naša zadrega, kako pojasniti krst, je potemtakem vendarle razumljiva in upravičena. Božje življenje, ki se s krstom začne, je kratko malo skrivnost, ker je nekaj povsem drugega kot naše biološko in psihično življenje, ki ga živimo teh nekaj desetletij bivanja na Zemlji. A če nečesa ne moremo zadovoljivo pojasniti, še ne pomeni, da ni resnično. Nasprotno, kar lahko razložimo z diskurzivnim razumom, je bolj ali manj prozaično, vsakdanje in obrobno. Vse najlepše in najpomembnejše naš um presega in prav zato ga tudi privlači. Kako naj nas privlači nekaj, kar razumemo, kot rečemo, »na prvo žogo«, s preprostim logičnim sklepanjem? A tudi najbolj zahtevne laboratorijske raziskave, za katere podeljujejo Nobelove nagrade, niso kakovostno, po naravi stvari, nekaj drugega, kot to, kar o naravnih danostih umeva slehernik. Zato vsak raziskovalec s hrepenenjem svoje duše sega prek vsega, kar dožene s svojim strokovnim delom. Hrepenenje duše se ne konča niti na vratih tako prestižnih ustanov, kot je Univerza Stanford, ampak sega v brezdanjost.

Če naj vstopimo v skrivnost Jezusovega krst, bomo to storili toliko laže, kolikor bolj jasno bomo razumeli Janezov krst, in predvsem razliko med obema krstoma. Janez Krstnik se je omejenega pomena svoje krščevanja zelo dobro zavedal, zato ljudi ni navezoval nase. Povedal jim je, da jih krščuje samo z vodo, ker pač več ne premore, v Jezusu pa se jim obeta pravo prerojenje, krst s Svetim Duhom.

Janez jasno pravi: »Jaz vas krščujem z vodo.« Ljudje so vedeli o čem govori, da ima njegov krst samo simbolično vrednost. Potapljanje v vodo je bil namreč starodavni simbol očiščevanja, s katerim so hoteli pokazati sebi in drugim, da se odrekajo nečistosti, torej grešnosti svojega preteklega življenja in izpričati voljo, da bodo odslej živeli drugače. In to je vse.

Želi spremeniti življenje in postati boljši človek

Pri Janezovem krstu je v ospredju človekova volja in pripravljenost, da želi spremeniti življenje in postati boljši človek. Toda naše hotenje – ne grešiti in delati dobro – še ni krščanstvo. A vendar tako mislimo, ker je takšno sklepanje tako zelo naravno in tako logično.

Krščanstvo pa ni ne naravno in ni logično. T. i. naravno krščanstvo je pelagianizem; krščanstvo, ki temelji zgolj na človekovem logičnem sklepanju, pa je gnosticizem. To sta po prepričanju papeža Frančiška dve veliki zmoti sodobnega krščanstva, čeprav sta bili definirani in do neke presežni že v prvih stoletjih krščanstva.

Novodobni pelagianizem je posledica sodobnega antropocentrizma, mišljenja, da vse izhaja iz nas. Jaz se ima za subjekt zgodovine in gospodarja samega sebe. To je ideologija samoodrešenja. Pelagij (360–422), britanski menih in teolog, asket, racionalist in naturalistični optimist, je precenil vlogo svobodne volje in ni dovolj upošteval posledic izvirnega greha in vloge milosti. Pelagianizem se skriva v miselnosti, kako bomo zasnovali ta ali oni projekt in ga uresničili s svojo močjo, pridnostjo in sposobnostjo. Kako bomo torej mi izboljšali svet in sebe. Ko zgolj iz svojih zasnutkov načrtujemo dobro in ga hočemo uresničiti, se sčasoma utrudimo in kaj rado povzročamo novo zlo. Prav nasprotno kot Pelagij govori sv. Pavel, ki je v pismu Efežanom zapisal: »Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil« (Ef 2,9). In dodal: »Z milostjo ste namreč rešeni po veri« (Ef 2,8).

Krščanstvo tudi ni, kot smo že rekli, gnosticizem, logični postopek dviganja duha od slabega in zemeljskega v presežno. Gnosticizem je namreč dualistični religijsko-filozofski nauk, ki se med drugim opira na gnozo in jo povezuje z elementi judovstva in krščanstva, zato je težko prepoznati njegovo zmotno naravo. Sodobni gnosticizem je zelo raznolik. Vključujejo elemente veganstva, newage, teozofije itd. Gnoza (gr. gnosis, spoznanje, vednost), na katero se opira gnosticizem, je vrsta religioznega spoznanja, ki naj bi človeka vodila do duhovnega razsvetljenja. Na tej poti naj bi se človek s svojim prizadevanjem in z različnimi metodami osvobajal telesa in sveta in se vračal k pleromi, v naročje duhovnega onkraj kozmosa. O gnozi govorimo povsod tam, kjer skuša človek na temelju svojega spoznanja sam vstati iz vode, sam prestopiti iz smrti v življenje, povsod, kjer samooklicani preroki kažejo nase in drugim pripovedujejo, naj sledijo njihovemu zgledu. Nasproti gnoze stoji Janez Krstnik, ki pravi: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). 'Kristus je tisti, ki nas rešuje greha in nemoči (prim. Jn 1,29).

Sedaj, ko smo vsaj na kratko pojasnili Janezov krst in naravno religioznost, nam preostane še poglavitno vprašanje: kaj je krst s Svetim Duhom, o katerem govori danes evangelist Luka. Sv. Pavel v prvem pismu Korinčamom piše, da smo s krstom »prejeli Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati, kar nam je Bog milostno podaril« (1 Kor 2,12). Psihični ali naravni človek, ki ostaja na ravni očiščenja z vodo, torej pri Janezovem krstu, ki išče rešitev v gnozi ali pelagianizmu, v tej ali oni obliki samoodrešenja in samozadostnosti, ne razume, kaj pomeni božje življenje, ki nam je podarjeno s krstom. To, da smo s krstom prejeli Svetega Duha pomeni, da živimo svojo človeško naravo na način Božjega sina in ne več samo iz sebe. Po krstu je Kristus v Svetem Duhu prešel v našo naravo, torej v naš um, naše telo in v našo psiho. S krstom umremo staremu, psihičnemu, zgolj logičnemu človeku v sebi, in živimo novo življenje, podarjeno od Svetega Duha. »Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej,« pravi sv. Pavel in »se prenovite v duhu svojega uma« (Ef 4,22). Potem »ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20). V krščenem človeku Bog deluje z isto silo, s katero je od mrtvih obudil svojega Sina. Le da ta sila v nas naleti na velike ovire.

Bratje in sestre, rojeni smo bili iz mesa in iz volje moža, pravi sv. Janez. S krstom pa smo prerojeni v Kristusu in v njegovem Duhu na novo ustvarjeni, da bi se laže zoperstavili skušnjavam in malodušju.