Robert Golob se sklicuje na Skandinavce, ampak ali sploh razume, zakaj so Vikingi uspešni?

Foto: depositphotos.com

Pretekli teden se je Robert Golob v Odmevih odzval na kritike, ki jih je bila s strani gospodarstvenikov deležna koalicijska pogodba prihajajoče vlade. Pristopi, ki jih ima namen uvajati nova vlada, so po njegovem »najbolj napredni pristopi skandinavskih držav in zahodne Evrope«.

Skandinavske oziroma “protestantske” države je v kontekstu visoke vrednosti blaginje omenil tudi v današnjem predstavitvenem govoru v vlogi kandidata za mandatarja pred poslanci državnega zbora. 

Švedska, Danska, Finska, Norveška in Islandija sodijo med gospodarsko najrazvitejše dežele z visokim bruto domačim proizvodom, nizko stopnjo neenakosti in visoko stopnjo socialne zaščite. Se skriva za uspehom skandinavskega ekonomskega modela močno kapitalistično gospodarstvo, močna redistributivna vloga države – ali oboje?

Skandinavski oziroma nordisjki družbeno-ekonomski model je pred skoraj desetletjem analiziral britanski tednik Economist. Naslov obširnega poročila se je glasil Skrivnost njihovega uspeha. Med drugim se jim je zapisalo: »Če bi moral biti človek s povprečnimi talenti in dohodkom še enkrat rojen kjerkoli na svetu, bi želel postati Viking.«

Produkcija in razdelitev

Desetletje kasneje Vikingi še vedno kraljujejo na vrhu različnih lestvic, ki merijo kakovost življenja. Poročilo o najsrečnejših narodih, ki ga pripravlja Organizacija združenih narodov, uvršča tudi letos med prvih osem vseh pet vikinških držav. Na prvih treh mestih so Finska, Danska in Islandija, Švedska je sedma, Norveška pa osma. Slovenija zaseda 22. mesto.

Mnogi si zaradi visokega življenjskega standarda, predvsem pa zaradi egalitarne družbe z najnižjimi neenakostmi na svetu, močno socialno zaščito in kakovostnimi javnimi storitvami skandinavski ekonomski model upravičeno jemljejo za zgled. Interpretacije, za kaj pri skandinavskem modelu pravzaprav gre, se osredotočajo predvsem na razdelitveni del oziroma na izzide (majhna neenakost, visoka socialna zaščita, dostopno šolstvo, zdravstvo), manj pa na produkcijo, ki nastopi pred razdelitvijo in zaradi katere je ta sploh možna.

Produkcija je naravnana bolj tržno kot v marsikateri veliko manj egalitarni državi. Po indeksu ekonomske svobode, ki vključuje več postavk – na primer državno trošenje, zdravje javnih financ, podjetniško svobodo in regulacijo trga dela –, so prav vse skandinavske države celo pred državami, ki so pogosto označene za izrazito neoliberalne – denimo pred ZDA in Veliko Britanijo.

Na tržnih principih temelječa socialna demokracija

Progresivno krilo ameriške Demokratske stranke, čigar glavni predstavnik je senator Bernard Sanders, označuje nordijske države – Sanders omenja predvsem Dansko – celo kot primere demokratičnega socializma. Lars Løkke Rasmussen, bivši predsednik danske vlade, je zato leta 2015 med obiskom Združenih držav poudaril, da je Danska uspešna tržna ekonomija in nikakor socialistično planirano gospodarstvo.

K debati se je leta 2020 priglasil tudi svetovno znani ameriški ekonomist turškega rodu Daron Acemoglu, sicer specialist za teorijo gospodarske rasti in soavtor poljudne knjige Zakaj narodi propadejo (prevedena tudi v slovenščino). Acemoglu označuje skandinavski model za socialno demokracijo, ki temelji na tržnih principih. Enega glavnih razlogov za dinamično, konkurenčno in produktivno gospodarstvo vidi v načinu določanja plač. Te se določajo na podlagi pogajanj med sindikati in delodajalci, nad procesom pa bdi država. Kompromis, zaradi katerega državno določena minimalna plača sploh ni potrebna, je znan kot »veliki kompromis«. Konfliktu med delom in kapitalom se tako skandinavske države uspešno izogibajo.

Porušeno razmerje med delom in kapitalom

Socialna demokracija, ki je zavladala v skandinavskih državah v tridesetih letih, je ponekod že v šestdesetih zašla v resno krizo, ki je trajala vse do devetdesetih. Gospodarska rast je bila skromna, saj se je ravnotežje med delom in kapitalom močno nagnilo v prid prvega, država pa je hromila gospodarstvo tudi s previsokimi davčnimi stopnjami. Sledil je ekonomski obrat v desno, ki je bil očiten predvsem na Švedskem. Zajemal je zniževanje davkov, deregulacijo in privatizacijo, na področju šolstva celo vpeljavo vavčerskega sistema. Kot piše Acemoglu, so bili na Švedskem in Danskem prisiljeni opustiti tudi ideje o ekonomski demokraciji in podružabljenju dobičkov.

Skandinavske države imajo kljub temu še danes visoke davčne stopnje, močan javni sektor in visoko kakovostne javne storitve. Po podatkih OECD znašajo pobrani davki v odstotku BDP največ ravno na Danskem – več kot 45 %. Po drugi strani pa po davčni obremenitvi dela oziroma davčnem primežu za Slovenijo zaostajajo.

Po davčni obremenitvi plač je Slovenija s 43,6-% obremenitvijo 8. med državami OECD, Švedska je 9., Finska 11., Norveška 21. in Danska 23. Slednji sta pod povprečjem OECD, ki znaša 36 %

Vladavina prava, svobodna trgovina, družbena kohezija

V Ljubljani se je pred kratkim mudil islandski profesor Hannes H. Gissurarson, s katerim smo naredili tudi intervju, ki bo objavljen na Domovini. Gissurarson, sicer kritik prevelike vloge države, je mnenja, da so skandinavske države uspele kljub socialni demokraciji in ne zaradi nje, saj so bile uspešne, še preden so v tridesetih letih na Švedskem, Finskem in Danskem prevzeli oblast socialni demokrati.

Uspeh pripisuje trem dejavnikom: »Prvič, močna tradicija vladavine prava, vključno z varovanjem zasebne lastnine. Drugič, prosta trgovina – vse skandinavske države imajo odprta gospodarstva, kar pomeni, da so konkurenčna. In tretjič, družbena kohezija in visoka stopnja zaupanja, zaradi česar tudi visoka davčna bremena, ki jih nalaga država, ne povzročajo prevelikih težav. V svojem bistvu so to torej svobodna gospodarstva.«

Med produkcijo in razdelitvijo

Slovenska levica – pa ne le slovenska, ampak tudi svetovna – se pri uspehu skandinavskih držav sklicuje le na eno stran enačbe, in sicer na tisto, ki predvideva obsežno redistributivno vlogo države, pozablja pa na osnovo, zaradi katere je ta sploh možna. To je seveda močno in dinamično gospodarsko. Gospodarstva Švedske, Danske, Finske, Norveške in Islandije so po indeksu ekonomske svobode celo pred ZDA in Veliko Britanijo – seveda pa tudi močno pred Slovenijo.

Neravnovesje med pozornostjo, namenjeno produkciji, in pozornostjo, namenjeno razdelitvi, veje tudi iz nove koalicijske pogodbe. Pred desetletji je zaradi podobnega neravnovesja skandinavski ekonomski model zapadel v hudo krizo. Upati je, da se bodoči slovenski premier, ki se nanj rad sklicuje, tega zaveda.

Če je cilj Slovenije doseči življenjski standard Skandinavcev, jih bo treba najprej ujeti v gospodarski razvitosti. Če bomo želeli živeti kot Skandinavci že danes, se bo to zgodilo kasneje, kot bi se lahko sicer – ali pa nikoli.

12 komentarjev

  1. Skandinavci imajo severno morje, kjer črpajo nafto, imajo redko poseljeno podeželje, kamor se lahko umaknejo. Njihove dežele so na obrobju in niso v središču in križišču vseh poti, ki vodijo s severa na jug ali z vzhoda na zahod. Se pravi; primerjava ni mogoča!

  2. Ko Golob govori o socialni pravičnosti, ima v mislih visoke davke, ki destimulirajo gospodarsko aktivnost in zmanjšujejo zaposlenost, ki je najboljša sociala. Ne gre za to, da bi se višalo blagostanje ljudi, saj bodo vsi dodatno obdavčeni, gre za to, da se čim večji del BDPja kanalizira v roke plenilske elite. Tej ni pomembno, če gospodarstvo ne cveti in ji ni pomembno splošno blagostanje, zanima jo lastno blagostanje. Govorjenje o socialni pravičnosti je zgolj pesek v oči naivnim.

  3. Spominjam se, da so že tam leta 2000 v medijih začeli na polno govoriti o potrebnem zgledovanju Slovenije po Skandinaviji. In v tem opravičevali takratni Drnovškov vsemogočni gradualizem.
    Še posebej glede državnega šolstva in učiteljskih plač (ker so v Skandinaviji učitelji med najbolje plačanimi v državi). Seveda niso omenili druge plati kovanca, namreč dejstva, da sistem vključuje stroge sprejemne izpite ter zelo omejeno število mest za pedagoške delavce.
    Podobno, kot ste v članku omenili, se je Skandinavijo omenjalo glede visokih davkov, kot antipod t.i. “neo-liberalizma”. A dejstva, da so to delujoča tržna gospodarstva, z zelo učinkovito državno upravo, z visoko konkurenčnimi podjetji, ki jih država povsod podpira in ne omejuje.
    Ampak to je bilo 20 let nazaj in takrat so slovenski mediji še lahko prali možgane državljanov. Se pa spominjam, da sem že takrat na nekakšno sklicevanje na Skandinavijo gledal z zelo veliko skepso …

      • V bistvu bi gospodarsko vitka in liberalna država Slovencem pomagala, da zopet dobijo občutek da so odgovorni sami zase in da so tudi zmožni poskrbeti vsak zase. kot geografsko in politično majhna/mala država pa bi nam takšen okvir tudi pomagal postaviti dobro ekonomsko-razvojno osnovo.
        Tisti, ki bentijo čez t.i. “neo-liberalizem” že vedo zakaj.

      • “Vprašanje je, če se da sploh delati tudi Avstrijo.”

        Obrnjeni na Balkan in opremljeni z balkansko zvijačnostjo, balkanskim “nadmudrivanjem” in drugimi še predobro znanimi balkanskimi lastnostmi ne bomo Slovenci “Avstrije” pri nas doma nikoli videli.

        Sicer pa je tisti, ki nas dejansko komandirajo, tudi ne bi hoteli imeti.

  4. Kolikor vem, vsaj na Danskem odpuščajo delavce zelo z lahkoto, in nimajo minimalnih plač. Za ljudi skrbijo tako, da jih usposabljajo za drugo delo, če ni zaposlitve na njihovem področju. Pri njih ni neobdelane zemlje, pri njih je tudi v malih podjetjih najbolj spoštovana visoka inovativnost, ki prinaša visoko dodano vrednost na zaposlenega, imajo tudi nafto, tako kot Norveška. Švedska in Finska pa takih virov niti nimata. Je pa zanimivo, da so v skandinavskih deželah najmočnejši trgovski sindikati, vanje je vključeno več kot 50% zaposlenih. Prišlo je celo do neke vrste deindustiralizacije. In morda je to tudi rezultat določenih oblik soupravljanja v podjetjih, tam potreba po sindikatih ni tako močna. So pa se okrepili sindikati belih ovratnikov – torej javnega sektorja in ženske so v tej dejavnosti zelo pridobile na veljavi. Tako nekako sem razumela članek na to temo, ki sem ga nedavno prebrala. Konec koncev se človek nehote začne bolj zanimati za tako opevane skandinavske zglede od kar imamo Goloba.

    • “Konec koncev se človek nehote začne bolj zanimati za tako opevane skandinavske zglede od kar imamo Goloba.”

      Proučevanje skandinavskih zgledov je tratenje časa, dokler imate namesto Skandinavcev samo pobalkanjene Slovence.
      Ti so množično izgubili zdravo pamet, odkar jih ne komandira več Franc Jožef, ampak neke poceni kopije Zokijev…

Komentiraj